Suzin svet

Spomini, ujeti v veleblagovnico

Spomini, ujeti v veleblagovnico

Piše Suzi Pertot / Neustavljivo minevanje briše nekdanje sledi

V Trst zahajam malo ali nič. Moje rodno mesto je ostalo nekje daleč tam na obzorju obale in morja, vožnja do ulic in trgov, kjer se je v mračni senci visokih hiš prehitro končalo moje otroštvo, je dolga. Včasih predolga. Predvsem ker v mestu, ki mu je naš Boris Pahor pravil “mesto v zalivu”, nimam nikogar več. Od sorodnikov, namreč.
Prijateljica iz Kostanjevice na Krasu, ki mi je bila dolgo let dom, pa me je v božičnem času vendarle prepričala, da sva šli skupaj v Trst, z izgovorom sicer, da potrebuje dereze in so tam menda najbolj poceni. Ponudila se je, da me popelje s svojim avtom, in tako sva se na večer, ki je sicer še dišal po praznikih in morju, prepustili reki avtomobilov in tržaskim ulicam, ki so vsak dan bolj ozke in prepolne vseh in vsega.
Najprej greva na kavo. Tja na nabrežje, tam, kjer se lahko sprehodiš ob Molu San Carlo, zdaj Molu Audace, in začutiš tisti Trst, ki ga ponujajo turistom in ga prodajajo v televizijskih nadaljevankah. Trg Unita’, eden najlepših trgov v Italiji, morda v Evropi. Tokrat je vse še lepše, gorijo namreč praznične lučke, trg je okrašen z drevesci, mimoidoči imajo mobije v rokah in slikajo. Tudi jaz potegnem iz nahrbtnika fotoaparat. In s Teo se slikava. Božič, blišč, turizem. To je Trst, ki ga ni v mojih spominih. Ko greva nato po Cavani, dejansko je to ime ulice, ki je pozneje postala mestna četrt, vidim, kako se je mesto spremenilo in odplaknilo mojo mladost, spomine in sanje. Tam, kjer sta bili ulica in noč, kot pravi Šifrer, v rokah lopovov in prostitutk, je zdaj bogastvo. Kavarna za kavarno. Posebna ponudba najrazličnejših priboljškov. Tako veliko mladine v Trstu še nisem videla. Vsi sedijo in pijejo. Mojih spominov ni več, ujeli so se v valove, ostali so pokopani pod novimi uličnimi tlakovci, sprala jih je burja, odnesli galebi. Kako oddaljeni so koraki študentke, ki je hodila peš na flozofsko fakulteto, ker ni imela denarja za avtobus, in je na ulicah srečevala prijatelje in sanjala o ljubezni.
Peljali smo se do predmestja in parkirali nekje pri Sv. Ivanu. Tam, kjer sem imela nekoč dom, otroštvo, spomine in prijatelje. Pa starše in čisto svojo, majceno mizico, na kateri sem pisala naloge. Od vsega tega, kar je bilo nekoč v mojem otroštvu in moji mladosti, je ostala samo veleblagovnica “Il Giulia”. Ko so jo odprli, spominjam se, sem bila sama mlada, hodniki in izložbe pa svetli in polni blišča. Ko vstopava, spoznam, da se leta poznajo tudi trgovinam in veleblagovnicam. Zrak je težak, diši pa neumitih podih, vlagi in neprezračenih prostorih, zidovi ob dolgih hodnikih, nekoč lepo na novo prepleskani, so premazani z napisi, čačkami, pa tudi psovkami in težkimi besedami, ki izražajo tisto samoto in odtujenost, ki ju pozna samo mestni svet.
Sprašujem se, zakaj sem sploh tu, zakaj se vračam, ko sredi teh hodnikov ni več mojega otroštva, moja mladost pa se je itak odvijala povsem drugje. Zaman iščem med izložbami, kajti nikjer ni več najti odtisov materinih korakov. Kako jih pogrešam… Mama, ki je pri Sv. Ivanu živela sama, je zadnja leta, ko je bila še mobilna, preživela ravno v samotnem hrupu tega nakupovalnega središča. Redkokdaj si je česa privoščila, redkokdaj se je domov vračala z vrečko v roki. Po navadi je zahajala tja popoldan, predvsem pozimi, da je lahko ušla mrazu praznega stanovanja in samoti tistih sob in tistih zidov, na katerih je bilo še čutiti odmeve družinskega življenja. Ki pa na žalost ni bilo nikoli srečno. Sama sem od te bede in te samote že zdavnaj odšla, ušla sem tem hodnikom, kjer sem pogrešala čisti gorski zrak, šumenje korakov v listju, vonj po travi in sonce na razgaljeni koži. Nikoli nisem bila tu doma, čeprav sem rojena v najbolj pusti in žalostni mestni četrti in čeprav je mama mesto ljubila in me je že kot otroka vlačila po ulicah in trgovinah. Ušla sem, da bi ugodila nemiru in hrepenenju. Mater sem pustila samo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

17.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!