Spomini na režiserja, njegovo delo in dosežke

V petek, 3. julija, je na Opčinah potekal zanimiv, prisrčen in doživet spominski večer ob 5. obletnici smrti režiserja Sergeja Verča. Srečanje iz niza prireditev Poletje pod kostanjem je v tamkajšnjem Prosvetnem domu organiziralo SKD Tabor, s katerim je pokojnik dolgo sodeloval. Na Opčinah je Verč veliko režiral in vzgojil celo vrsto amaterskih igralcev. Večer z naslovom Srečanje s prijateljem je potekal ob obujanju spominov, ugotovitev in ocen, ob katerih so se pred očmi poslušalcev zarisali dosežki pokojnikovega dela in časa, v katerem je deloval. Ustna pričevanja so dopolnili na platno predvajani dokumentarni posnetki.
Nataša Sosič, ki si je z Verčem na programskem oddelku Rai 25 let delila pisarno, je spregovorila o priljubljenosti in inovativnem značaju njegovih oddaj. Z veseljem in zanosom se je posvečal režiranju radijskih iger, kabaretu in pogovornim oddajam, ki jih je sam vodil; rad je imel tudi poezijo. Radijska urednica je izpostavila tudi Verčeve značajske poteze: zaradi duhovitosti in iskrenosti, ki sta ga označevali, je bil priljubljen tako med poslušalci kot kolegi. Zelo dobro je obvladal radijski medij, tržaškemu radiu je veliko dal in obratno, je ocenila Sosičeva.
Pokojnikov brat Ivan se je zaustavil pri njegovi ljubezni do gledališča, ki je segala v zgodnje otroštvo. Brata sta doma veliko vadila in nastopala. Kot 12-letni deček je Sergej že pisal gledališke kritike. Ukvarjanje s teatrom je bilo zanj tudi priložnost za socializacijo.
Bogomila Kravos je spomnila, da si je pokojnik v mladosti, sredi 60. let minulega stoletja, skupaj z nekaterimi vrstniki zadal cilj nadaljevati to, česar je bil deležen z udejstvovanjem pri šentjakobskem društvu Ivan Cankar: z igranjem. Nastalo je tako Slovensko amatersko gledališče (SAG), v okviru katerega so mladi razvijali pozornost do družbe in tematik tedanjega časa. “Šlo je za izjemno formativno ustvarjalno obdobje, v sklopu katerega smo soudeleženi našli uravnoteženost in začrtali smernice svojega kasnejšega poklicnega življenja”, je obrazložila Kravosova.
O SAG-u je spregovoril tudi njegov dolgoletni kabaretni sodelavec Boris Kobal, ki je občinstvo od časa do časa spravil v smeh s pripovedovanjem anekdot iz dobe skupnega življenja in študija na ljubljanskem AGRFT-ju. Nenačrtno in polna vtisov od spremljanja sodobne italijanske kulturne produkcije sta krenila na pot ukvarjanja z rahlo absurdnim humorjem: uprizarjala sta različne like in pričela pisati skeče za tržaški radio. Ker sta se pred mikrofonom zelo dobro ujela, sta iz oddaje v oddajo napredovala. Sledili so drugi ustvarjalni izzivi, obdobje Poper Tv, uspehi in težave, ki so se sklenili z razhodom komičnega para, ki je vnesel v osrednji slovenski prostor nekatere novitete. V končnici svojega spominskega pričevanja se je Kobal zaustavil pri opisu konstruktivno-konfliktnega odnosa, ki naj bi ga Verč imel do SSG-ja. “Dolgoletni direktor teatra ga ni cenil in tudi maral ne”. Ker je kasneje vodstvo gledališča “Verča tako kot tudi mene in Uršiča odstranilo, sta pri njem do zadnjih dni ostali velika rana in neizpolnjenost”, je poudaril Kobal.
Dragoceno Verčevo delo z amaterskimi gledališkimi skupinami na Opčinah sta predstavila Loris Tavčar in Alda Sosič. Pokojni režiser je bil zahteven pedagog, ki je znal iz vsakega igralca izluščiti to, kar se je dalo. Med vajami je bil do igralcev spoštljiv in nedvoumen ter jim znal prisluhniti. Openske igralce, ki so mu hvaležni, ker jih je popeljal do določenega nivoja nastopanja, je med drugim poučil, da mora sleherna gledališka predstava imeti “dodano vrednost”. Imel je veliko načrtov za prihodnost. Maksimalno je na odru vrednotil vsakogar. “Danes smo precej hromi. Takega nismo več imeli”, je opensko srečanje, ki se je v znak spoštovanja in zahvale za preminulim sklenilo z dolgim aplavzom, končal Tavčar.
Mch

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme