Spomini na Placuto

Piše: Marija Kacin

Naj ne gre v pozabo velikodušnost nekdanjih Marijinih družbenic

Placuta št. 18: preko sto let stara zgodovinska stavba, za goriške Slovence pravi simbol, je že desetletja kazala nevarne znake propadanja. Obnovo je prevzel in jo zelo uspešno vodi zaslužni in priljubljeni duhovnik gospod Marjan Markežič. “Obnavljati tako stavbo, ne da bi se kaj hudega zgodilo, je skoraj čudež. /…/ Naredili smo več, kot smo mislili. Marsikaj smo prihranili,” je novembra 2019 povedal v razgovoru za Novi glas. “Bog nam ohrani še dolgo med nami g. Marjana,” je v svojih Spominih zapisal msgr. dr. Franc Močnik. (Franc Močnik: Moji spomini, Gorica 2001; str. 85)

Stavba na Placuti je po koncu druge svetovne vojne ponovno zaživela, postala je središče slovenskega kulturnega življenja v Gorici. V stavbi je imelo svoj sedež uredništvo Katoliškega glasa, predhodnika Novega glasa, tam je bila tiskarna Budin, tam so si sledile kulturne prireditve, predavanja in koncerti: nastopal je prof. Mirko Filej s svojim zborom in nastopali so koroški zbori ob raznih gostovanjih. Tam je bila  dvorana Marijine družbe: na njenem odru so potekale skrbno naštudirane amaterske gledališke predstave.

Za oživljeno in razvejano kulturno dejavnost pa je zgodovinska stavba na Placuti kmalu postajala pretesna. Porodila se je zamisel o novem prosvetnem domu z dvorano. Odbor, zadolžen za uresničitev te zamisli, se je prvič sestal pred sedemdesetimi leti, dne 17. aprila 1952. (Verena Koršič Zorn: Katoliški dom – Kulturni center Lojze Bratuž: zamisel, nastanek, dejavnost v: Naš kulturni hram in njegovi graditelji, GMD Gorica 2007; str. 30)

Častni predsednik je bil msgr. Ivan Trinko.

Osebnostim, ki so ta načrt najprej zasnovale, nato pa izvedle, so bile lastne nekatere značajske poteze skupne tolikim primorskim Slovencem med obema vojnama in v povojnem času, neglede na ideološko in svetovnonazorsko opredeljenost posameznikov. Gre za poteze, ki na človeški ravni vzpostavljajo korektne odnose, vzbujajo medsebojno zaupanje, strpnost in spoštovanje.

Med izrazite poteze oseb, katerim dolgujemo ta naš kulturni hram, sodi gotovo – to je treba najprej poudariti – njihovo nesebično delo za skupno stvar. Skrb za osebno korist jim je bila povsem tuja. S svojimi energijami niso štedili, nesebično so se razdajali, ob delu in družinskih obveznostih, v vse prej kot lahkih ekonomskih razmerah. Počitnice in predvsem honorar: tega niso poznali. Stališča so zavzemali jasno in nedvoumno, spopadali so se frontalno, vsaka nečedna taktika v izpodbijanju stališč in dela drugače mislečih jim je bila tuja. 

Težave so bile številne, biroratsko-politične in ekonomske. “V tistem prvem času odbor razen dobre volje in poguma ni imel v blagajni ničesar, niti lire” (Naš kulturni hram, str. 20), je rečeno v brošuri, ki je izšla ob 10-letnici KD. Na razumljivo bojazen, da bi tudi to kulturno središče italijanske oblasti zaplenile – spomin na fašistične zaplembe je bil namreč zelo živ – pa je dr. Anton Kacin tako odgovoril: “Ugovor, češ da nam ga lahko vzamejo, ne drži, ker bi ob takem mišljenju moralo počivati vsako dobro delo. Prvič ni nujno, da nam ga bo kdo vzel. Potem pa tako: če nam bi ga stokrat vzeli, bi morali stokrat znova začeti.” (Naš kulturni hram, str. 20-21)

Na prošnjo za denarno pomoč so se velikodušno odzvali naši ljudje doma in po svetu.

Neprecenljivo vrednost ima dar, ki so ga od svojega skromnega in težko pridobljenega zaslužka novemu kulturnemu hramu namenile Marijine družbenice. Kot v preteklosti je tudi takrat Dekliška Marijina družba v Gorici povezovala pretežno hišne pomočnice. Bila so to naša zavedna, kulturna dekleta, ki so navadno še zelo mlada prihajala služit v mesto. Določenega delavnega urnika niso imele, današnjih pripomočkov, – pomivalnih, pralnih, likalnih strojev, ki gospodinjsko delo zelo olajšajo – še ni bilo. Delale so in na razpolago so bile od jutra do večera, njihov mesečni zaslužek pa je bil običajno skromen. Proste so bile v nedeljo popoldne in takrat so se zbirale v sobi ob cerkvici starega sv. Antona ali pa v dvoranici na Placuti. Toda trdo delo in izkoriščanje, ponižanja in krivice, ki so jih prevečkrat morale doživljati, če niso prišle v dostojno družino, niso zlomili njihove pokončne drže.

In ko je potekala nabirka za nov kulturni hram, za KD-Katoliški dom, so Marijine družbenice ‘največ darovale in posodile,’ je poudarjeno v brošuri, ki je izšla ob 10-letnici KD. Neprecenljivo vrednost ima njihov dar, ki so ga od svojega skromnega in težko pridobljenega zaslužka namenile novemu kulturnemu hramu. Prišlo je do ‘čudovitih primerov velikodušnosti’, je zapisano v bošuri, ki je izšla ob 10-letnici KD-Katoliškega doma. Od svojih prihrankov so številne, tudi neimenovne družbenice, darovale – za svoje finančne zmogljivosti – zelo visoke vsote. Kako ogromne so bile za takratne pojme in razmere tiste vsote in kako težko so jih Marijine družbenice-hišne pomočnice v dolgih letih trdega dela zaslužile, tega si danes ne moremo predstavljati. Ne bi bilo prav, če bi njihova velikodušnost šla v pozabo. Naša dolžnost je, menim, da se jih vedno z velikim spoštovanjem spominjamo. 

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme