Spomini na obiske škofov pri sv. Florijanu v Banih

Ob poti, ki vodi proti Ferlugom in naprej v mesto v zalivu, za obzidjem bivše vojašnice stoji cerkvica sv. Florijana. Zgrajena je bila kot zasebna kapela na posesti premožne družine Ustia davnega leta 1735. Če pogledamo v zgodovino te posesti, najdemo kar nekaj menjav lastnikov in vsak je pustil svoj pečat. Najboljše obdobje in razcvet je doživela v času, ko je bila last plemiške družine Burgstaller, ki je skrbela za urejenost posesti za visoke goste, ki so prihajali z Dunaja in od drugod iz tedanje monarhije. Tedaj je bila cerkvica obnovljena, kar je razvidno iz vklesanega zapisa na prekladi vhoda z letnico 1885, dobila je tudi svoj prapor, ki ga je dala izdelati družina Bidischini-Burgstaller v spomin na 150-letnico izgradnje te kapele. V tem času so se vrata svetišča odprla tudi vaščanom in drugim obiskovalcem vasi ob praznovanju zavetnika sv. Florijana. Med prvo svetovno vojno je posest zasegla vojaška uprava. Tu so postavili lesene barake za počivališče vojakov, ki so prihajali na oddih s fronte. Po tej vojni je posest prešla v druge roke vojaške oblasti. Vse, kar so prejšnji lastniki zgradili, so porušili za zgraditev vojašnice, edino, kar je ostalo iz preteklosti, je ta cerkvica. Med drugo svetovno vojno s prihodom nemških oblasti so bile v vojašnici mongolsko-turkmenske čete, ki so sodelovale z nemško vojsko. Tedaj je prišlo do oskrunitve cerkvice; postala je navadno skladišče. V takšnem stanju je ostala tudi po drugi svetovni vojni, do skorajšnjega odhoda anglo-ameriških čet s tega ozemlja. Zahvala, da je oskrunjeni božji hram prišel spet v last Cerkve, gre tedanjemu kaplanu openske župnije gospodu Angelu Kosmaču. Vztrajal je, dokler ni vojaška oblast, ki jo je zastopal general Dobney, predala ključe nekdanje cerkvice v roke tedanjemu škofu tržaške cerkve Santinu ob prisotnosti vaščanov 16. 10. 1954. To je bil tudi edini obisk škofa Santina pri Banih. Ponovno je bila blagoslovljena in izročena v verske namene 21. 10. 1954. Od tedaj dalje se redno odvijajo bogoslužni obredi. Po odhodu nadškofa Santina je papež Pavel VI. začasno poveril vodstvo tržaške škofije goriškemu nadškofu Petru Cocolinu (28. 6. 1975 – 8. 12. 1977). Za novega škofa tržaške škofije je bil imenovan Lovrenc Bellomi (8. 12. 1977–1996), naučil se je slovenščine in želel spremeniti odnose med verniki dveh kulturno in jezikovno različnih narodnosti. Veliko si je prizadeval v tej smeri za izboljšanje sožitja. A obremenitve iz prejšnjega obdobja so se pokazale kot nepremagljiva ovira pri vzpostavitvi sproščenega, normalnega odnosa, kar je obremenjevalo vsak njegov korak v tej smeri. Pri mašnih daritvah med slovenskimi verniki je vedno uporabljal slovenski jezik. Prvič je prišel k sv. Florijanu v Bane 19. 2. 1984 na pastoralni obisk. Od tedaj je minilo okroglih 40 let. Obenem letos poteka 70 let, ko je bila ponovno blagoslovljena in predana v verske namene ta sakralna zgradba. Drugič nas je obiskal, ko je bil na vizitaciji openske župnije 21. 6. 1988. Tretjič smo se pri sv. Florijanu z njim srečali 9. 4. 1995 ob zaključku vizitacije v župniji, ko je bil že resno bolan (+23. 8. 1996). Kot da bi se želel še zadnjič posloviti od nas s srečanjem v prijetnem prijateljskem vzdušju v društvenih prostorih, ki je sledilo vsakemu njegovemu obisku v vasi. A prav v njegovem obdobju, ko si je toliko prizadeval za sožitje med tu živečima skupnostma, je prišlo do neljubega dogodka v župniji z italijanske strani, ki je prisilil župnika Viljema Žerjala k odhodu na Goriško v Gabrje. Tudi škof Evgen Ravignani (1997–2009), ki je nasledil Bellomija, je dobro obvladal slovenščino in v njej maševal, v homiliji nagovarjal vernike v slovenskem jeziku. Prvič je prišel v Bane, da bi počastil zavetnika vasi z daritvijo sv. maše 4. 5. 1999. Drugič ob pastoralnem obisku župnije 16. 4. 2007. In tretjič kot upokojeni škof 30. 4. 2010 ob praznovanju 275-letnice te naše cerkvice. V njegovem času – leta 2003 – se je odvijalo drugo škofijsko zborovanje. Sodeloval sem v peti komisiji, kjer je v sklepnem poročilu razmišljanje, ki ga dodajam v fotografski obliki k temu članku. Ko se je Evgen Ravignani upokojil, ga je nasledil nadškof Giampaolo Crepaldi (2009–2022), ki ga pri sv. Florijanu nismo videli. Kot zgleda, ni prišlo do sprememb, za katere sta si prizadevala prejšnja škofa. 23. 4. 2023 smo dočakali novega škofa Henrika Trevisija. Že na samem začetku svojega poslanstva v tržaški škofiji se je pokazal kot sočutna oseba, ko nam je ob tragični smrti vnuka Denisa poslal pismo, v katerem je zapisal: “Iz časopisja sem izvedel za tragedijo, ki vas je doletela. Se pridružujem vaši bolečini ob nenadni smrti Denisa … Vas ne poznam, ampak vas nosim v srcu. Prosim Gospoda za Denisa in za vas.” Pismo s sožalno vsebino je zaključil: “Izročam vas Mariji, ki dobro razume skrivnosti smrti ljubljenega otroka.” V poslanem pismu sem se mu zahvalil za nepričakovane izraze sočutja ob tej težki preizkušnji – smrti Denisa. Upajmo, da ga bomo kdaj srečali pri sv. Florijanu in se mu tudi osebno zahvalili za sočutno gesto.