Uvodnik

Spomin na prof. Alojza Rebulo, prodornega misleca

Piše: Sergij Pahor

S smrtjo Alojza Rebule je manjšinska skupnost izgubila enega svojih odličnih predstavnikov, ki so se uveljavili v širšem slovenskem kulturnem prostoru. Bil je umetnik edinstvenega sloga, prodoren mislec, ki je znal govoriti o družbenih vprašanjih, bil je pričevalec svojega na nelahek način pridobljenega krščanstva, dosleden v obrambi vrednot svobode in demokracije, zavzet v varovanju slovenstva, ki je bilo zanj naravni, božji in kulturni dar. Te vrednote je osvojil in gojil, kljub temu da se je rodil in odraščal v neugodnem času socialne krize med obema vojnama, ko se je fašizem že razbohotil in razvijal genocidno protislovensko strategijo. Vrednote je branil, tudi potem ko se je drug totalitarizem zasidral v matici, z Borisom Pahorjem je branil Edvarda Kocbeka ter sejal pogum med Slovenci, ki so se z osebnim tveganjem zavzemali za svobodo govora in uveljavitev temeljnih svoboščin. V zgodovinske okvire svojih literarnih del, okoliščin in usode oseb, ki jih je obravnaval in opisoval, je vtkal svoje poglede na svet in vrednote, ožarjene z duhovnostjo. Zato bodo ta dela ohranila trajno vrednost.
Mnogi so Alojza Rebulo spoznali prav preko knjig, drugi na šoli, kjer se ga s hvaležnostjo spominja več generacij študentov, mi pa smo njegovo intelektualno globino imeli priložnost spoznavati na študijskih dnevih v Dragi, kjer je dvakrat predaval, in v Društvu slovenskih izobražencev in pri Mladiki. V marsičem nam je bil mentor, spodbujal nove prijeme, opozarjal na sodobne teme, predvsem pa ustvarjal mrežo poznanstev s kulturno sredino v matici, od koder so prihajali in še prihajajo predavatelji in tudi navadni udeleženci tako naših tedenskih srečanj kot naših študijskih dnevov. Rebula nam je krog tovrstnih poznanstev stalno širil in bogatil, naše posvete in diskusije je razgibaval z izvirnimi potezami in domislicami, vedno pripravljen začeti konstruktivno debato. V vsakem pogovoru z njim so prišle na dan osvežilne misli, ki so pričale o njegovi ostrini duha in osebni vpletenosti v problematiko. Realno je gledal na naše stanje v manjšini in posebej v ožji skupnosti, a je kljub temnim obetom vedno poudarjal, da se je treba problemov lotiti z optimizmom in zaupanjem. Ko se je Alojz Rebula umaknil v Loko, je na ponedeljkovih večerih za njim nastala praznina, vendar je na sicer redkih srečanjih z enako vnemo začenjal pogovor o dogajanju v svetu kot tudi o društvenem življenju. Čutili smo, da nam je ostal blizu.
Občudovali smo njegovo izvirno umetniško ustvarjalnost, se čudili jezikovni inventivnosti njegove bogate literature, čutili njegovo duhovnost kot naravno danost, ki se je izražala v evangeljskem krščanstvu in cenili njegovo neomajno slovenstvo. Še dolgo bomo uživali sadove njegove prisotnosti med nami.

31.10.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!