Spomin lahko rojeva nov svet, bratstvo

Draga 2023 / Msgr. Henrik Trevisi, tržaški škof

Novi tržaški škof msgr. Henrik Trevisi, človek velike modrosti in globoke duhovnosti, čigar obličje izžareva življenje po evangeljskih blagrih, je bil 1. septembra popoldne ugledni gost prvega predavanja 58. študijskih dnevov Draga v parku Finžgarjevega doma na Opčinah. O bratstvu se je pogovarjal s časnikarko Bredo Susič in predsednikom Slovenske prosvete iz Trsta Tomažem Simčičem.

“Pastir, ki rad živi znotraj črede svojih ovac, jih pozna, čuti njihove probleme, dileme, dvome, jim pomaga, jim je blizu, z njimi sočustvuje,” (tako ga je predstavila moderatorka), je že v odgovoru na prvo vprašanje glede vse večjega praznjenja cerkva poudaril, da “vsi smo bratje in sestre”. To je “krščanski pozdrav”. Še enkrat je navzočim ponovil, da so “bratje in sestre v Bogu, ljubljeni od Boga in od škofa”. Bratje se v Svetem pismu pogosto kregajo in tudi ubijajo, “in vendar so še vedno bratje, imajo skupne korenine”. V zametkih razsvetljenstva so svoboda, enakost in bratstvo: eni so, tudi ideološko, poudarjali svobodo, drugi enakost; kar se tiče bratstva, smo še vedno tešči. In vendar je bratstvo dejstvo. Sveto pismo nič ne prikriva, prikazuje stvarnost, smo bratje, to pa je za nas naloga oz. poslanstvo. Ko Cerkev pričuje o bratstvu v raznolikosti, govori o poslanstvu, ki mu ga je zaupal Bog. “To moramo šele doumeti.”

Cerkve se res praznijo, težko dosegamo mlade, izpela se je faza, ko je bilo samo po sebi umevno, da si se poročil, otroka krstil, hodil k maši itd. “Danes lahko živimo na veliko drugih načinov.” In vendar je pomembna prisotnost zavestne manjšine kristjanov, ki govorijo o bratstvu in o tem, da smo klicani, da živimo kot bratje. To je aktualno in nujno poslanstvo Cerkve, ki je ne sestavljajo samo nedeljniki in zvesti verniki. Če smo bratje, otroci istega Boga, imamo skupno pripadnost. Če se najstnik upira staršem, to še ne pomeni, da ni več njihov otrok …

Naša družba ne kaže zanimanja za življenje, za vrednote … “Zaklad Cerkve je evangelij: to je najbolj revolucionarno, aktualno in sodobno, kar lahko ponudimo.” Ljudem lahko pomagamo, da se povrnejo vase, kjer Bog govori. “Evangelij nam pomaga razumeti, kaj Bog šepeta naši vesti.” Vsaka generacija, tudi naša, mora nastaviti svoje temeljne vrednote, “to nam je lep izziv”. Klicani smo, da sejemo dobro žito, v zavesti, da obstaja tudi plevel.

Bratstva ne smemo mitizirati: v preteklosti so bili pravila, zakoni, navade. “Italijanska in slovenska skupnost dobro vesta, kaj pomeni ranjeno bratstvo …” Čakajo nas novi izzivi, da bi živeli vedno bolj bratsko in vedno manj sovražno. Potrebno je le malo soli ali kvasa … “Jezus je začel z 12 apostoli, ki so imeli tudi napake.”

Kako naprej? “Recepta nimam. Vem samo, da ne morem ostati križem rok. Vsakogar od vas pozivam, naj ne ostane križem rok.” Mladim pomagajmo ponovno odkriti temeljne vrednote, osrečujoče in trdne medosebne odnose, tudi solidarnost. “Potrebujemo evangelij, ki ponovno prebudi upanje in motivacije. Straši me, ko odrasli ne pričujejo o tem, kar so razumeli v življenju.” Pot je ta, da vsakdo od nas spozna lepoto v pomembnih vrednotah in da o tem priča, čeprav je to včasih naporno. Država in institucije ne zmorejo doseči vseh oblik revščine, krhkosti, periferij. “Potrebujemo – kot bi rekli laiki – prostovoljce, kristjani bi rekli ‘pričevalce’, po evangeljsko ‘samarijane’”. Msgr. Trevisi je ponovil, da nima posebnih pastoralnih načrtov razen tega, da “skušam živeti evangelij skupaj z ljudmi v Trstu, v zavesti, da Bog v Trstu že deluje. To pridigam. Vsak ima svojo nalogo: če je ne opravi, je nihče ne bo opravil. Če te v cerkvi, družini, družbi, politiki, med revnimi ni, bo ostal prazen prostor in se bomo še naprej pritoževali. V tarnanju pa ni nič krščanskega.”

Msgr. Trevisi je omenil papeža Frančiška, ki ima raje Cerkev v izhodu, ki si upa si umazati roke, kot pa zaprto in žalostno Cerkev, “to velja še bolj za laike. Imeti morajo pogum, da tvegajo, čeprav lahko delajo napake. Pomembno je poskusiti.” To velja tudi v politiki. Veliko je odprtih tem, “včasih je pomembno, da nismo preveč togi pri ideoloških stališčih”. Katoličan naj z notranjo svobodo izbere stranko, v kateri misli, da bo lahko utrjeval svoje vrednote, je dejal škof. “Tudi katoličani v politiki lahko imajo različna mnenja, temeljno pa je skrbeti za prikrajšane osebe, za tiste, ki jim je življenje težavno.” Bratstvo “ni homologacija”. Cerkev ima svoj nauk, živimo pa v pluralni državi, v kateri niso vse politične izbire skladne z našo vizijo. In vendar obstajajo teme, ki ne pripadajo izključno desnici oz. levici, saj zadevajo vse, kot npr. demografska zima, varovanje krhkega življenja, skrb za ranjene družine itd. Vsakdo naj se vpraša, kako se v svojem življenju lahko odzove na Božji klic, “Bog ima nalogo za vsakogar izmed nas. Vsi smo polni napak, Jezus nas je izbral take.” Tako Mojzes kot David sta si umazala roke s krvjo, in vendar Bog ju je poklical. “Vsakdo naj čuti, da ga Cerkev ljubi.” Politika potrebuje tudi katoličane, ki se ne bojijo stopiti v dialog, pričevati. Cerkev mora biti v prvi vrsti blizu ljudem. Lahko imamo različna mnenja, obenem pa jasna načela, iz katerih lahko črpamo. Za katoličana v politiki ni lahko, “cenim pa take, ki pogumno sprejemajo ta izziv”.

Kaj pomeni bratstvo na naši meji? “Bratstvo je dejstvo, pa tudi zaupana nam naloga.” Meje lahko delijo, lahko pa tudi združujejo. “Potrebujemo evangelij, ki nam pomaga ponovno vzpostaviti medsebojno spoštovanje kljub različnosti, ki je bogastvo.” Prizadeli smo si veliko gorja, mnoge družine še trpijo zaradi globokih ran. In vendar v drugem ne iščimo krivca! “Današnji otroci morajo še vedno nositi breme napak svojih očetov? … Ne dovolite, da bodo vaši otroci in vnuki ostali zaprti v teh ječah.” Drug drugega sprejemajmo z usmiljenjem, “srce presega jezike”, “prizadevajmo si, da bo vsakdo lahko ponosen na to, kar je, na svojo istovetnost, na svoje korenine”. Spoštujmo drug drugega, spoštujmo to zemljo, “ki je lepa”. Krivica, ki nam je bil storjena, lahko postane priložnost za odrešenje vseh, “to je svoboda, to je bratstvo”. 

Prvemu delu srečanja s škofom je sledila daljša razprava, v katero je poseglo več udeležencev. Govor je bil o migrantih, globalizaciji, krajih spomina, pa tudi o tem, da si verniki želijo, da bi jih škof obiskal, se z njimi srečal in jih spoznal. “Ne gre za to, da sprejmemo vse priseljence, temveč za to, da gradimo pravičnejši svet. Veliko oseb je obupanih. Rešitev problema je težka, nihče nima pravega recepta,” je dejal o migrantih. “Naša uboga Evropa ima morda še nekaj velikega, o čemer bo lahko pričala. Smo gotovi, da ne moremo pomagati drugim ljudstvom? Moramo čakati, da bo Afriki pomagala Kitajska ali morda skupina Wagner? Naj jim pomagamo z neokolonialistično miselnostjo?” Najti moramo primerne strategije, delovati brez strahu, v zavesti, da lahko delamo tudi napake; “ne moremo pa ostajati brezbrižni pred družbenimi dramami”.

Senatorka Tatjana Rojc se je msgr. Trevisiju zahvalila za upanje v njegovih besedah, za sporočilo sprave in miru med našimi ljudmi, ki naj stopijo na pot spoštovanja spomina.

“Eno je se spominjati z željo po maščevanju, drugo pa se spominjati, da bi se hudobija, rane in trpljenje nikdar več ne ponovili,” je dodal škof. Spomin je lahko prepojen z zamerami in sovraštvom, lahko pa tudi rojeva nov svet, bratstvo. “Nisem prišel v Trst s čarobno paličico. To, kar lahko naredimo, je, da težave živimo skupaj in v evangeliju.” Samo v medsebojnem spoštovanju bomo napredovali; vzdušje nezaupanje ne pomaga. Vsi krščeni smo soodgovorni za to.

Nekdanji senator Stojan Spetič se je hvaležno spomnil nekdanjega velikega tržaškega škofa Lovrenca Bellomija, ki ga je posebno cenil in bil nanj navezan. “Laični, antiklerikalni, ne vedno solidarni, bratski in občutljivi Trst” je v njem prepoznal sovražnika, zaradi česar je zadnja leta veliko trpel. Spetič je zato msgr. Trevisiju zaželel, naj hodi med ljudmi “s svojim solidarnim in bratskim srcem, obenem pa naj si nadene oklep, saj je mesto zelo težko”.