Spomenik starim sortam sadja in ljudem

Srečanje pod lipami / Predstavitev knjige Sadje sonca

V Kulturnem centru Lojze Bratuž so v četrtek, 13. julija, predstavili prestižno izdajo knjige Sadje sonca, ilustriran popis starih sadnih sort v Brdih in širši regiji. Gre za dopolnjeno dvojezično izdajo iz leta 2014. Avtor publikacije je filmski režiser, direktor fotografije in raziskovalec starih sadnih sort Gregor Božič, prefinjeno in elegantno pa jo je oblikovala in ilustrirala Barbara Ogrič Markež. Za prevod je poskrbel Michele Obit. Natisnili so jo v 450 izvodih, služila bo kot protokolarno darilo EPK 2025, na razpolago pa bo v knjižnicah in šolah na Goriškem. Projekt vključuje še vzpostavitev učne poti v sadovnjaku v Kojskem ter filmske in naravovarstvene delavnice z otroki. Na predstavitvi se je z avtorjem in ilustratorko pogovarjal agronom Miloš Čotar.

Monografija na skoraj 400 straneh opozarja na neprecenljivo vrednost ogrožene naravne in kulturne dediščine Goriških brd. Vsebuje ilustracije in opise lastnosti 64 sadnih sort, češenj, marelic, fig, sliv, breskev, hrušk in jabolk, ter spomine starejših ljudi, povezane s sadjem in sadnim drevjem. Avtor knjige je diplomiral iz filmske in televizijske režije, po poklicu je režiser, pred desetimi leti pa ga je začela še posebno zanimati usoda starih sort sadja. Začel je zbirati zgodbe za knjigo in obenem cepiče za svoj sadovnjak starih sort v vasi Kojsko. “Ko sem nekoga obiskal in začel govoriti o sadju, je to vedno odprlo veliko vrat, veliko možnosti za pogovor,” je priznal avtor. Sadje je bil torej vezni element posameznih zgodb, pravi navdih. Pri svojem raziskovalnem delu je Gregor Božič veliko informacij našel tudi v starih monografijah, strokovni literaturi, ki je obravnavala sadne sorte na Goriškem. Ta slovenska pokrajina je bila namreč že pred sto leti v Avstro-Ogrski znana kot najboljša za pridelavo sadja visoke kakovosti. “Z ilustratorko sva hotela, da se ponovno ustvari ta mit …”

Barbara Ogrič Markež je ilustracije ustvarila v dobrih dveh mesecih, zelo hitro, v mešani tehniki, saj je že od vsega začetka sodelovanja z avtorjem bila popolnoma navdušena nad temo. Osnova za ilustracije so bile fotografije, umetnica je torej pri ustvarjanju zelo verodostojnih ilustracij sledila fotorealizmu, poskrbela pa je, da je bila “znotraj polja ilustracije, risarske osvetlitve”, da fotografije ni “simulirala”. Ilustracije padejo v telo knjige, zavzamejo določen prostor, veliko pa ga pustijo tudi belini, svetlobi, kjer podoba zaživi in “diha z drugim tkivom, ki je v knjigi”. Že med listanjem knjige se njeno telo razodene, “horizont”, kot mu reče oblikovalka, saj so v delu “shranjene misli ljudi”. Avtor je prepričan, da je med pisanjem postal neke vrste “medij”, poslušalec zgodb. Slišal je nešteto zanimivih zgodb in videl tedaj še vitalne dele kultivirane krajine, ki jo je človek sooblikoval stoletja, bil je “priča poslednjim podobam sveta, ki je ob istem času tiho, a z bliskovito hitrostjo izginjal”.

Po besedah Miloša Čotarja avtor določenih tematik sploh ne omenja, a pusti bralcu svobodo spominjanja in razmišljanja, “tako knjigo lahko napiše samo režiser, saj zgleda kot film, ki opisuje neko zgodbo, pusti pa veliko nedorečenega.” Veliko je namreč etnografskih, etimoloških, socioloških, delno filozofskih vidikov, ki v bralcu sprožijo razmislek o tem, kaj pojmujemo danes kot biodiverziteto, kaj je danes kmetovanje v slogu z naravo, kakšen je pomen ohranjanja pokrajine in njene raznolikosti. Knjiga govori o kulturni dediščini Goriške, nagovarja slehernika, vabi k poglobitvi. “Biodiverziteta je strokovni izraz, s katerim pojmujemo popis vsega, kar obstaja, v svoji knjigi pa sem hotel predstaviti veliko več, ne samo to, kar je živo, organsko, ampak tudi to, kar je v duši ljudi,” je poudaril Božič, ki pa se zaveda, da človek tega bogastva ni znal ohraniti.

Pogovor je med večerom nanesel tudi na priložnosti, ki jih lahko danes kmetje in tudi sadjarji izkoristijo za ohranjanje in spodbujanje gojenja starih sort sadja. Živimo namreč v času, ko se tudi visoka kulinarika in gostinska ponudba nasploh zanimata za stare sorte rastlin in velik potencial sadjarstva, za “bogastvo, ki je Goriški lastno”. Knjiga je pravi spomenik starim sortam sadja in ljudem, katerih življenjske zgodbe so s temi rastlinami tesno povezane.