“Splet in družbena omrežja še niso prenasičeni, vsakdo lahko najde svoj prostor”

Pogovor / Dragana Radošević, mama in blogerka

Dragana Radošević se je rodila v Bosni, odraščala je v Sloveniji in je diplomirana ekonomistka. Leta 2005 se je preselila v Italijo, v Moraro, leta 2011 je postala mama malega Maria. O sebi pravi, da je večna optimistka, ki vedno vidi kozarec napol poln. Zanima jo veliko stvari, zato ima od leta 2013 svoj blog, na katerem objavlja čudovite fotografije, posnetke in besedila.

Pozdravljena, Dragana! Zakaj si svojemu blogu dala ime Mammaaltop?

Pred dvanajstimi leti sem že brala bloge znanih vplivnežev, ki so se večinoma ukvarjali izključno z modo. Zanimal me je ta svet in začela sem razmišljati, da bi tudi sama pisala spletni dnevnik. Ker sem takrat bila noseča, sem se odločila, da bom objavljala tudi vsebine za mame in otroke, kmalu pa sem pisanje opustila, ker je zahtevalo veliko časa. Po dveh letih sem začela resno in svoje življenje postavila na splet, moj blog je postal mali virtualni prostor, v katerem z bralci delim svoje izkušnje na različnih področjih.

Ko se je rodil moj sin, sem spoznala, da mame včasih pozabljamo nase, pozabimo, da smo tudi ženske. Vsaka od nas drugače doživlja materinstvo, združuje pa nas dejstvo, da ob rojstvu otroka svoje potrebe in čustva postavimo v ozadje. Z imenom Mammaaltop sem hotela spodbuditi vse mamice, naj se še naprej ukvarjajo tudi s sabo, naj se imajo rade, naj si vzamejo čas zase, za druženje s prijateljicami, sprostitev in osebno nego.

Lahko, prosim, obrazložiš našim bralcem, katere vsebine objavljaš na spletu? Zelo si aktivna tudi na družbenih omrežjih …

Objavljam dogodke iz svojega vsakdanjega življenja, fotografije, članke in videoposnetke o stvareh, ki jih vsak dan počenjam, o svojih strasteh in konjičkih. Na blogu lahko bralci najdejo veliko različnih receptov, tudi recepte in igre za otroke, nasvete za osebno nego in ličenje, reportaže z mojih potovanj, spoznajo novosti iz sveta mode in kozmetike.

Naj povem, da je za vsako objavo na spletni strani in družbenih omrežjih veliko dela, raziskovanja in izbiranja primernih fotografij. Sama ne bi zmogla vsega, zato mi pri pisanju pomagata dve sodelavki: ena lektorira moje zapise in piše o kozmetiki, druga pa je časnikarka in za moj blog piše o potovanjih in okolju. Pomagata mi tudi piarovka, strokovnjakinja za odnose z javnostmi, in izvedenec za optimizacijo spletnih strani (SEO), ki skrbi, da so moje objave čim bolj vidne na spletu in družbenih omrežjih. Ta sodelavec skrbi tudi za režijo intervjujev, ki jih objavljam na svojem YouTube kanalu. Objave na spletni strani so večinoma v italijanščini, ker imam pač največ sledilcev v Italiji, na Instagramu pa tudi v srbohrvaščini in slovenščini. 

Včasih imaš tudi malega sodelavca, svojega sina Maria …

Maria je moj “virtualni svet” zelo zanimal že od zgodnjih otroških let. Ko so ga učiteljice v vrtcu spraševale, s čim se ukvarja njegova mama, je vedno ponosno rekel, da je blogerka in da jo lahko najdejo na internetu. Povsem naravno mu je bilo, da sem tudi njega fotografirala in snemala, v določenem trenutku pa ni hotel več in jaz nisem vztrajala. Že več let pa sodelujem s fotografinjo Dominique Pozzo, ki je z njim vzpostavila zelo sproščen, igriv odnos, tako da se sedaj rad postavi pred njen objektiv. Sama ga vprašam za mnenje, ali ima kakšno posebno željo ali idejo, nikoli pa ga ne silim v to. Zavedam se, da je ta svet tudi njegov, saj pravi, da bi rad postal “youtuber”.

Rekla si, da svoj blog večkrat obogatiš z intervjuji. Pogovarjaš se z gosti, ki delajo na različnih področjih …

Gre za rubriko Mi chiamo Dragana, ki jo objavljam na Facebooku in YouTubu. Z njo sem se začela ukvarjati med pandemijo. Na začetku sem v glavnem obravnavala tematike iz sveta mode in kozmetike, kasneje pa sem se v teh intervjujih posvetila tudi resnejšim tematikam, predvsem problemom sodobnega starševstva, npr. poporodni depresiji, motnjam hranjenja pri najstnikih in odraslih, ustrahovanju in nasilju v šoli, raku dojk in pomenu preventive. Moji gostje so strokovnjaki, zdravniki in odvetniki, pa tudi osebe, ki imajo posebne, zanimive življenjske zgodbe.

Mladi in starejši vplivneži so s svojimi kanali preplavili splet in družbena omrežja. Velika večina jih objavlja zelo nizkokakovostne, tudi vulgarne vsebine, med njimi pa je tudi veliko oseb, ki se zavedajo svoje odgovornosti in se trudijo širiti pozitivne in kakovostne misli. Kaj misliš o njih?

Vulgarnih vsebin bo vedno na pretek, ker jih ljudje pač gledajo. Veliko otrok in mladostnikov sledi vplivnežem in hočejo tudi sami postati youtuberji. Vse se jim zdi enostavno, prepričani so, da bodo prišli do lahkega zaslužka. Mnenja sem, da bi morali starši in tudi vzgojitelji v šolah spregovoriti o tem svetu, njegovih pasteh in njegovi oddaljenosti od resničnosti. Vsi tisti, ki objavljamo na spletu, ki imamo sledilce, se moramo zavedati svoje odgovornosti. 

Na spletu je tudi veliko sovražnega govora. Si bila kdaj tudi ti deležna verbalnih napadov? Kako si reagirala?

Na spletu je veliko nekonstruktivnih kritik in sovraštva. Navadno so najbolj agresivne osebe tiste, ki na družbenih omrežjih pišejo z lažnih profilov – izza ekrana žalijo in zmerjajo vsakogar. Poznam kar nekaj oseb, ki so svoje kanale zaprle, ker tega niso prenesle. Sama kritike sprejmem, če so konstruktivne, dobronamerne – tudi tako se človek lahko izboljša; zgodilo pa se je tudi, da sem bila deležna verbalnih napadov. Očitali so mi, da ne govorim odlične italijanščine, neka gospa mi je npr. na grob način napisala, da škodim svojemu sinu, ker objavljam njegove fotografije. S svojimi kritikami me je izzivala samo zato, da bi odreagirala agresivno. Odgovorila sem ji zelo umirjeno, tako da me je po tem celo zaprosila za prijateljstvo na Facebooku.

Prizadene me, če mi kdo, ki ga dobro poznam, reče nekaj negativnega; ljudi, ki so na spletu zares nesramni in žaljivi, pa enostavno blokiram in se z njimi ne ukvarjam.

Večkrat sodeluješ z raznimi podjetji. Na svojih kanalih promoviraš proizvode, predmete, blagovne znamke. Kako se je vse to začelo? Kako izbiraš med različnimi ponudbami?

Na začetku sem pisala različnim podjetjem in jim ponudila sodelovanje. Največkrat mi sploh niso odgovorili, kasneje pa so mi začeli pošiljati svoje proizvode, jaz sem jih testirala in objavila svoje mnenje. “Zanimiva” sem postala, ko sem začela hoditi na različne dogodke, predvsem med milanskim tednom mode. Vsak mesec sem se vozila v Milan, spoznala sem svet vplivnežev, počasi navezala prijateljstva in agencije so me začele vabiti na najrazličnejše dogodke. Spoznala sem tudi dekle, ki je po poklicu upraviteljica družbenih omrežij, in postala je moja piarovka. Ko je začela pisati podjetjem v mojem imenu, sem začela resno delati in v enem letu sem bila na lestvici desetih najboljših družinskih blogerjev v Italiji.

Do pravih oblik sodelovanja in pogodb je prišlo predvsem z razvojem Instagrama. Ko se danes podjetja odločajo za reklamo na spletu, ne gledajo več, koliko sledilcev ima vsak vplivnež (naj povem, da se sledilce lahko tudi “kupi” in torej število, ki je vsem vidno na profilu, ni vedno realno), zanimajo se predvsem za vsebine, ki jih objavlja, in ali so le-te v skladu s filozofijo podjetja. V glavnem najamejo agencije, ki stopijo v stik z blogerji in vplivneži. Prek teh agencij se potem blogerji in podjetja zmenimo za število in vrsto objav na spletu ter za plačilo, nato podpišemo pogodbo. Pod vsako objavo take vrste moramo napisati, da gre za reklamo, naši sledilci morajo biti o tem obveščeni. Ko gre za kozmetične proizvode, jih vsaj štiri tedne pred objavo tudi testiram in svoje sledilce opozorim, da ima vsak od nas drugačno kožo, da to, kar meni ustreza, na drugih lahko ne učinkuje enako dobro. O določenem proizvodu včasih seveda objavim tudi kakšno negativno mnenje. Kar se tiče oblačil in modnih dodatkov, sem s časom postala veliko bolj zahtevna, zanima me, kje jih proizvajajo in iz katerih materialov. Sodelujem samo s podjetji, ki ustvarjajo kakovostno, trajnostno modo.

Osredotočiva se torej na modo. Spoznali sva se lani, v Gorici, na medijskem dnevu, ko sta s fotografinjo Dominique Pozzo predstavili vajin Projekt D. Skupaj sta uspešen podjetniški par. Povej nam kaj o vajinem sodelovanju in Projektu D.

Z Dominique sva se spoznali prek Instagrama. Ponudila je, da bi me fotografirala, takoj sva se ujeli in že šest let sodelujeva. Nekoč sem jo povabila na “press day” oz. medijski dan med milanskim tednom mode in tam sva našli navdih za Projekt D. Gre za tridnevni dogodek, manjši sejem modnih obrtnikov iz Slovenije in dežele FJk. Poiskali sva manj znane modne ustvarjalce in njihove kolekcije predstavili javnosti. Iskanje nama je vzelo veliko časa, vendar sva vztrajali. Ko je bil seznam obrtnikov končan, sva jih osebno spoznali in si od blizu ogledali njihove izdelke. Nekateri ustvarjalci so takoj pristopili k projektu.

S tem projektom skušava ozaveščati udeležence in javnost, jih nagovoriti, da začnejo kupovati lokalno in razmišljati o trajnosti oblačil in modnih dodatkov s posebnim poudarkom na izbiri materialov. Cilj projekta je tudi mreženje, ustvarjanje vezi in sodelovanja med modnimi obrtniki, mediji in kupci. Lahko rečem, da sta bili dosedanji izvedbi v Gorici, v Semeniški ulici in nato v Raštelu, zelo uspešni, bralce pa že vabim na tretjo izvedbo Projekta D, ki bo oktobra v Semeniški ulici.

Odprta si za sodelovanje in mreženje, predstavljaš zgodbe uspešnih žensk, ki so z vztrajnostjo uresničile svoje modne sanje. Solidarna si z drugimi ženskami. Si bila tudi ti deležna solidarnosti in podpore? Kdo ti je pomagal na poti do uspeha?

Moj partner, ki se poklicno ukvarja s povsem drugačnimi zadevami, mi je že od vsega začetka ob strani, podpira me in bodri, čeprav mu je ta svet včasih nerazumljiv. Starši so me vedno spodbujali, povedati pa moram, da so me podprle, mi pomagale in nudile koristne nasvete tudi kolegice, druge blogerke. Tudi v tem svetu lahko najdeš solidarnost in prijateljstvo.

Kakšen nasvet bi dala mladi ženski, ki hoče odpreti svoj blog, postati vplivnica, imeti svojo mrežo sledilcev in ustvarjati zaslužek z objavami?

Biti mora vztrajna, ne sme misliti takoj na zaslužek in posnemati drugih! Svetovala bi ji, naj ne obupa, če se v prvih mesecih ne zgodi nič, če ji podjetja ne odgovarjajo. Jaz sem prve izdelke različnih podjetij začela prejemati šele po prvem letu in pol, plačilo za svoje objave pa po treh letih. Vse je šlo kar počasi.

Danes veliko vplivnežev zapira svoje bloge, hočejo ostati samo na družbenih omrežjih, jaz pa se s tem ne strinjam. Prepričana sem, da je lahko blog oz. spletna stran najprimernejši prostor za poglobitev določenih tematik. Splet in družbena omrežja še niso prenasičeni, vsakdo lahko najde svoj prostor.