Spisi, ki nam približajo Kanalsko dolino
Nova knjiga iz zbirke GMD Naše korenine
Vsi, ki smo kdaj pod Sv. Višarjami preživeli kak teden na poletnem letovanju s Slovenskim kulturnim klubom, na duhovnih vajah v koči sv. Jožefa, na skavtskem taboru, na intenzivnih pevskih vajah ali uživali na zasneženih strminah, smo z veseljem vzeli v roke knjigo, ki jo je konec minulega leta izdala Goriška Mohorjeva družba. Kot 30. zvezek zbirke Naše korenine je izšla knjiga Viharnik iz Kanalske doline, ki obsega spise Jakoba Kanduta (1913- 1996), Ukljana, ki se ga starejši verjetno spominjajo, ker je rad spregovoril mladini, ko je v poletnih mesecih letovala v Ukvah ali Žabnicah, mnogi pa so ga poznali kot profesorja nemščine na slovenskih srednjih šolah.
Osnovne življenjske informacije o avtorju in pomenu njegovega delovanja preberemo v uvodu Jakob Kandut – glasnik Kanalske doline, ki ga je napisal urednik knjige Marko Tavčar. Zelo zanimivi so tudi spomini na prijatelja Jakoba, ki jih je ob smrti sestavil Stanislav Soban. Med drugim poudarja dve dejstvi. Najprej opazimo ugotovitev, in sicer vlogo, ki so jo pri vzgoji teh generacij imeli goriške šole in Alojzijevišče, posredno torej vpliv zaslužnih goriških narodnjakov, ki jih Soban imenuje ‘narodni buditelji’, kot so bili dr. Janko Kralj, prof. Rado Bednarik, Lojze Bratuž in njegov brat prof. Jožko, pa tudi mnogi drugi, ki so redno zahajali v Ukve, Žabnice oz. na Svete Višarje in so skrbeli, da so omogočali šolanje mnogim, ki sicer ne bi mogli misliti na izobrazbo. Druga misel, ki jo Soban izpostavlja, pa je Kandutova zavest, da bo svojim ljudem in krajem lahko najbolj pomagal s trdnim poznanjem zakonov, pravic in dolžnosti, kar je botrovalo temu, da se je vpisal in tudi končal pravno fakulteto v Padovi. To svoje znanje je Jakob Kandut dejansko koristno uporabil, ko je rojakom pomagal pri reševanju težav, ki so nastale ob krčenju starodavnih ‘servitutnih pravic’ koriščenja gozdov in z urejanjem prošenj za vračanje državljanstva in drugih pravnih vprašanj po vojni.
Kandutovi spisi v knjigi so izbor njegovih člankov iz župnijskega glasila Ukve, ki ga je izdajal g. Mario Gariup, in radijskih prispevkov, ki jih je vrsto let sestavljal in bral za radijsko oddajo Glasnik Kanalske doline. Ti spisi so razdeljeni na tri sklope. Pod skupnim naslovom Iz življenja na vasi lahko preberemo šest prispevkov etnografskega značaja, ki govorijo o nekaterih življenjskih navadah v Ukvah. Tako bomo npr. izvedeli, kako so gospodarili Ukljani, kako so praznovali Veliko noč in zakaj so sloveli in še upravičeno slovijo ukljanske pevke in pevci. Osrednji sklop z naslovom Naravno bogastvo in gospodarski razvoj objavlja šest prispevkov, ki z zgodovinskega vidika analizirajo gospodarski razvoj Kanalske doline. Posebno pozornost Jakob Kandut namenja gozdovom, ki so bili in so še danes, kot je sam zapisal: Gozdovi – naše zeleno bogastvo. V tem daljšem prispevku avtor izriše zgodovinski okvir, kako so posestva Bamberške škofije v Kanalski dolini prehajale iz roke v roko in kako so si avtohtoni prebivalci teh vasi v stoletjih izborili t. i. ‘servitutne pravice’, ki jim omogočajo, da še danes koristijo les iz teh gozdov za potrebe kurjave, a tudi gradbenega in tehničnega lesa. Kandut opisuje pravne boje, ki so jih predvsem Ukljani bili za ohranitev svojih pravic tudi pod italijansko upravo. Iz opisanega je lepo razvidno, da je osebno, natančno preučil vso zadevo in s svojim znanjem in posredovanjem informacij pravnemu uradu, ki je na sodišču zastopal interese Ukljanov, omogočil, da so prebivalci te vasi in Kalanske doline nasploh ohranili svoje pravice do koriščenja gozdnega bogastva. Zanimivi pa so tudi članki, ki govorijo o ovčereji in rudarski dejavnosti v Kanalski dolini, kakor tudi o vlogi, ki jo je imela Tabeljska železnica za te kraje.
Zadnji sklop Kanalska dolina v kolesju zgodovine osvetljuje, kakšen je bil slovenski pouk v teh krajih pod avstro-ogrsko monarhijo in kako po priključitvi doline k Italiji. Z vidika krajevnih uprav je dragocen prispevek o prvih občinskih pomagata razumeti, kako je bilo v Kanalski dolini v času nemške okupacije. Kako sta se na Trbižu 6. avgusta 1943 srečala nemški zunanji minister, general Ribbentrop in njegov italijanski kolega Guariglia, da bi razčistila odnose med državama po padcu Mussolinija.
Končno razumemo tudi, katere so bile okoliščine, ki so mnoge Slovence iz raznih vasi Kanalske doline prepričale, da so podlegli nemški propagandni ofenzivi in ob začetku druge svetovne vojne optirali za Tretji rajh, a tudi, kako so se po vojni vračali na svoje domove, in razumemo, da jim je Kandut pomagal urejati prošnje za ponovno pridobitev državljanstva.
Knjigo Viharnik iz Kanalske doline je natisnila tiskarna Grafica Goriziana, ki je poskrbela tudi za oblikovanje in je pri tem skrbno ohranila slog prejšnjih izdaj, kot si ga je za zunanjo in notranjo podobo zbirke Naše korenine omislil Pavel Medvešček.
V roke smo torej dobili knjigo, ki nam približa Kanalsko dolino in njene ljudi. Iz vsega, kar smo prebrali, pa smo lahko spoznali, da Jakob Kandut ni bil človek, ki bi silil v ospredje, a je bil prav gotovo človek, ki je znal potrpežljivo, vztrajno in zvesto delati za svoje ljudi.
