Suzin svet

Spet je med nami črta

Spet je med nami črta

Piše Suzi Pertot: V splošni psihozi in uničujoči vihri

Meje v svoji mladosti nisem nikoli posebej občutila. Bila je, a bila je odprta, prehodna. Morda se me je bolečina te ločnice prvič dotaknila v Benečiji, kjer sem tam pri Livku začutila trpljenje tistih, ki so na kamen napisali zaobljubo, da meje tu ne bo nikoli več. Nikoli več, sem pomislila tudi sama. Spominjam se, da je bil svetal poletni dan, poln barv in veselja.
V Trstu je bilo drugače. Mi smo čez mejo hodili vedno, brez večjih težav. Menda je bila zaprta le v času vojne v Sloveniji. Tedaj me je bolelo, da nisem vedela, kaj se dogaja v domovini, ki je šele nastajala. Iz dežele je postajala država. A je minilo, kmalu. Mejo so ponovno odprli.
Zdaj, v okviru te splošne psihoze in uničujoče vihre, ki so jo poimenovali COVID-19, a bi jo jaz najraje preimenovala v “konec vsega, kar je bilo, in konec vsega, kar nam je bilo dano”, je tista prekleta črta, ki je že lepo število let pokopana v zgodovini, postala spet resnična. Mejo imamo spet in tokrat je neprepustna, neusmiljena. Odločno zaprta.
Ko sem živela v Trstu in pozneje na Krasu, v Sloveniji, mi meja ni delala težav. Nikoli. Da je konec koncev v svobodni Sloveniji postala samo nekaj simboličnega, človeškega, sem spoznala, ko sem se preselila v Kostanjevico. Priznam, da sem se na začetku bala, kako bom svoje imetje s starim kombijem prepeljala v svoje novo bivališče na Krasu. Ker sem po značaju zelo neposredna, sem se odločila, da cariniku na mejnem prehodu Gorjansko enostavno povem, kako je z menoj in kam se selim. Naneslo je, da sem za svojega zaupnika izbrala Dragana, Srba s svetlo modrimi očmi, ki je znal biti prijazen in duhovit. Povedala sem mu, kako in kaj. Saj v tem ni nič slabega, se je nasmehnil in povedal, da tudi on ni doma v Sloveniji. Zaupala sva si marsikaj o mejah, rasizmu, ljudeh in prijateljstvu. In ko sem vsako jutro po malem prenašala čez namišljeno črto svoje imetje, me je vedno prijazno pričakal. Kaj pa je danes v prtljažniku? Kak kraški kamen, škrla za na vrt, skrinjica ali ptičja kletka. Postala sva si dobra prijatelja, tako da je prečkanje meje postalo priložnost za prijetno druženje. In priznam, ko so mejo odpravili in je Evropa praznovala, je bilo meni žal, da mi Dragan s svojimi dovtipi ne bo več lepšal juter.
Mejo pa so vendarle odpravili, ukinili, zbrisali. Ni je bilo več, postali smo eno in zadišalo je po Evropi. Po tem, kar smo že prej in zdaj še bolj, poimenovali enotni, skupni prostor.
Veliko lažje se je na nekaj navaditi kot odvaditi. Na ugodnosti mislim, seveda. Predvsem če si prepričan, da so samoumevne. Zgodilo se je nenadoma. Nepričakovano. Pripovedovali so nam o vojni, o lakoti, spoznali smo ekonomsko krizo, ampak tega, da bi nas zaradi virusa spravili dobesedno v arest ter obenem zaprli mejo z našo domovino. Tega seveda nikoli nihče ni pričakoval. Kajti Italija v času, ko se je epidemija koronavirusa dogajala na Kitajskem, v imenu svobodomiselnosti še poletov in potovanj na Kitajsko in s Kitajskega k nam ni prepovedala. Nam pa se je zgodilo. Nam Slovencem, ki živimo v Italiji in ki smo od nekdaj vezani na matično državo. Zaradi kulture, jezika in prijateljev. Odpisali so nas, pozabili.
Kmalu sem se znašla pred težkimi cementnimi ovirami, ki so mi zapirale pot tja, kjer se je od nekdaj dogajala polovica mojega življenja in kamor sem zahajala vsak dan. Sporočila prijateljev so prihajala drugo za drugim… Vrni se, pridi, kaj boš sama v tujini. Pridi takoj nazaj, skrbeli bomo za vaju. Pohitita, mejo zapirajo. Kepa se mi je začela nabirati v grlu in priznam, da sem prvi trenutek začela razmišljati, kako bi v najkrajšem času stlačila v avto vse, kar imam, in se vrnila v Slovenijo. A kaj, tu so živali, računalnik, vrt, obveznosti, ki kljub vsemu še obstajajo. Spoznala sem, da je bežati težko, pretežko, v večini primerov skoraj nemogoče. Čeprav imamo ljudje, tako kot vsa živa bitja, beg v genih.
Tako sem ostala v Italiji, v absurdni situaciji, da ne smem iz hiše, pa čeprav še v zlatih časih, sredi poletja, v naših gozdovih ne srečaš nikogar, ki bi se premikal na dveh nogah. Prepoved, ki menda velja samo v Italiji in ki nam onemogoča, da bi si jačili imunski sistem s hojo v samoti, soncem in svežim zrakom.
V Kostanjevico od časa do časa še pokličem. Ravno včeraj sem se oglasila, nekaj minut potem, ko mi je sovaščanka tu spekla pito, me poklicala po telefonu in mi jo pustila obešeno na nekem drevesu na robu mojega vrta … Kako lepo, da te imajo tudi tam radi, so se na drugi strani telefonske linije razveselili Kostanjevičani, pa poizvedovali, ali je radodarna soseda zdaj pri meni. Kje pa, sem pripomnila, pri nas se ljudje ne smejo družiti, prepovedani so vsi medsebojni odnosi, celo med družinskimi člani, ki ne živijo v istem gospodinjstvu. Prijateljev, znancev in sosedov pa se moraš skrbno izogibati.
Kostanjevičani ne razumejo. Ravnokar je lepa skupina vaščanov zbrana pri moji najbližji sosedi Fridi in gledajo na mojo prazno hišo in na drevesa, ki jih na vrtu upogiba orkanska burja. Frida se kot vedno veselo smeje in mi našteva, kdo vse je pri njej. Šestinosemdeset let ima, če pa jo vprašaš, ali se boji tega koronavirusa, zamahne z roko in se nasmeji, ma bejž’te dej. Kar bo bo, pravi zdrava kmečka pamet in s tem se strinjam tudi sama. Stara legenda o Samarkandi, kamor jezdec beži pred smrtjo na najhitrejšem konju, smrt pa ga pričaka ravno tam, je že v davnih časih pričala, da je beg pred smrtjo nesmisel. Smrt je del življenja. A na to smo vsi pozabili. Samo Frida veselo sreba kavo, se mi smeje po telefonu in pravi, da bo umreti pač treba, prej ali slej, glavno je, da uživamo vsak trenutek in ne zapravljamo časa.
Vem, da so bili njeni na samem začetku precej jezni, saj je nikakor niso prepričali, da bi v hišo ne vabila vsakega mimoidočega in bi s prijatelji ne kramljala ob kavi. Ona se ne da. Ko jo vprašam, kako ji zdaj prinašajo kosilo, že dolgo let ga namreč dobiva iz menze, ker je zaradi zloma vezana na hoduljo, se smeje. Ja, z masko na obrazu mi ga prinesejo. Pa saj je noro. Itak se dotaknejo pladnja, pribora, krožnika, itak prihaja pošta, časopis … Kar bo, bo, spet modro doda … Kaj bi se zdaj sekirali.
Vem, da ni sama, ki tako razmišlja. Veliko starejših ljudi poznam, ki se, čeprav živijo v mestu, skrivoma prikradejo vsak dan iz hiše in nato do Soče in skriti v goščavi potem uživajo sonce in zrak. Eden izmed teh si je celo nakupil Lekadola in čaja. Če zbolim, je rekel, me ne vidijo v bolnišnici. Tam bi zagotovo umrl. Človek ozdravi doma, tam, kjer se dobro počuti in je svoboden.
S Frido se še nekaj časa smejeva po telefonu, tudi z ostalimi se pozdravimo. Vrni se, mi govori njena vnukinja Tea, s katero sva prijateljici. Tu boš lahko hodila po gozdovih, svobodno nabirala šparglje, pa še tistih italijanskih trobojnic ne boš imela pred očmi. Težko mi je … Tako daleč sta zdaj Kostanjevica in Kras. Prekleta meja nas ločuje. In tako rada imam te preproste ljudi, ki premorejo veliko več modrosti kot marsikateri zdravnik.

05.04.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!