Specialna olimpijada za enkratne športnike

Sklad Mitja Čuk / Sandi Štefančič in Stanka Sosič Čuk o regijskih igrah

Že več kot 35 let stoji Sklad Mitja Čuk ob strani otrokom ter mladostnikom in odraslim s posebnimi potrebami in družinskimi težavami ter se trudi za njihov polnopravni vstop v družbo sovrstnikov. Poleg tega nudi številne raznovrstne dejavnosti in tečaje, veliko pozornost pa daje tudi športu. Sklad je že 25 let član društva Specialna olimpiada Slovenije. “Specialna olimpijada je način življenja oseb z motnjami v duševnem razvoju, prek njih pa tudi njihovih družin in programov.” Društvo vsako leto prireja tudi športne regijske igre, ki se jih že več let udeležujejo tudi gojenci Sklada Mitja Čuk. Organizacija letošnjih regijskih iger za primorsko-notranjsko, ki so potekale v sredo, 15. maja 2024, je slonela prav na Skladu Mitja Čuk. Z vzgojiteljem Sandijem Štefančičem in predsednico sklada Stanko Sosič Čuk smo se pogovorili o delu, ki stoji za tako pobudo.

Stanka, kako se je to sodelovanje začelo?

V našem centru je bila športna dejavnost od vedno zelo pomembna, gibanje naših gojencev je izredno pomembno. Pred leti smo si naključno ogledali regijske igre in dognali, da bi večina naših gojencev bila sposobna tekmovati na takih pobudah, in tako smo se vpisali v društvo Specialne olimpiade Slovenije, to je bilo pred 25 leti, od takrat smo regijske igre priredili že dvakrat, letos pa je bilo tretjič. Odločilni razlog je bil takrat prav ta, da smo spoznali, da naši gojenci lahko tekmujejo v številnih panogah, kot so lahko tek, plavanje in še marsikaj. Vsako leto pa se panoge spremenijo, ker to odvisi od sposobnosti udeležencev in njihovega števila. Vsako leto se seveda udeležimo regijskih iger, lansko leto so potekale v Postojni v organizaciji Osnovne šole Miroslava Vilharja.

Sandi, nam bi kaj več povedal o poteku iger in organizaciji?

Letos je potekala 29. izvedba regijskih iger Specialne olimpiade Slovenije, katere glavni organizatorji smo bili mi. Otvoritev je v sredo v jutranjih urah potekala na stadionu na Kolonji, kjer je vse udeležence pozdravila tudi naša predsednica. Dogodek so letos popestrile tudi članice Cheerdance Millenium. Gojenci so se v jutranjih urah dobro pripravili in ogreli, nakar so začela tekmovanja. Udeleženci, ki so tekmovali v atletiki, so ostali na stadionu in tekmovali v teku na 50 m, 100 m, 200 m, 400 m, v štafeti 4 x 100 m, skoku v daljino z mesta, skoku v daljino z zaletom ter metu vorteksa in metu žogice. Gojenci, ki so tekmovali v elementih košarke in v balinanju, pa so se premaknili v športni objekt Ervatti pri Briščikih. Ob koncu vseh tekmovanj smo vsi skupaj šli na kosilo v restavracijo Križman v Repen, kjer je sledila tudi enkratna zabava z glasbo in DJ-em, zatem pa še slavnostna predaja zastave Specialne olimpiade Slovenije organizatorju 30. izvedbe.

Koliko vas je bilo?

Bilo je več kot 140 tekmovalcev in 11 različnih ekip vključno z nami. Letošnjih iger so se udeležili ekipa CEST iz Trsta, Cirius Vipava, VDC Ajdovščina Vipava, VDC Nova Gorica, VDC Želva Nova Gorica, OŠ Kozara Nova Gorica, OŠ France Bevk Tolmin, Center za usposabljanje Elvire Vatovec Strunjan, VDC Postojna, OŠ Miroslava Vilharja Postojna in seveda mi kot Sklad Mitja Čuk.

Kakšna organizacija stoji torej za takim dogodkom? 

Res pestra organizacija, saj je treba pomisliti na vse detajle. Že lani v jeseni smo začeli z lažjo organizacijo, to se pravi iskati športne objekte, vzpostaviti stike z morebitnimi prostovoljci in sodniki, imeli smo prve sestanke in zmenke. Bilo je treba pomisliti na sponzorje, zaradi tega izkoristim priložnost in se prisrčno zahvalim vsem sponzorjem, ki so nam priskočili na pomoč. Organizacija takega dogodka predstavlja res veliko breme za manjši center, kot je naš. Vsi pri skladu smo soudeleženi v organizacijo, od vzgojiteljev do predsednice in tajnice. Društvo Specialna olimpiada nam sicer nudi tudi razne tečaje in prireja sestanke, da smo dobro pripravljeni. Treba je tudi sestaviti skupine, ki seveda upoštevajo določene kriterije. Če vzamemo na primer atletiko, smo določili, da bodo skupine sestavljene iz največ šestih tekmovalcev, razdeljeni bodo po spolu in starosti, to se pravi, da so mlajši tisti tekmovalci, ki imajo manj kot 16 let, starejši pa seveda nad 16. letom. Zelo važno pa je tudi to, da mora v teh skupinah razlika v dosežku med prvim in šestim biti maksimalno 15 %. Ko sestavimo skupine, to sporočimo prirediteljem v Ljubljano, ti nam odobrijo sestav skupin, zatem pa nam pošljejo vse, ki je potrebno za igre.

Kdo vam še pomaga pri upravljanju takega dogodka?

Vsakič, ko smo na vrsti za organizacijo teh iger, prosimo za sodelovanje dijake naših višjih šol v Trstu. Torej res posebna zahvala gre tudi dijakom šol Zoisa, Prešerna, Slomška in Stefana, ki nam nudijo svojo pomoč. Brez njihove prisotnosti in pomoči mislim, da bi bilo vse to nemogoče. Dijaki so prisotni med tekmovanjem pri vsaki panogi, to se pravi, da merijo čas, dosežek in pomagajo pri ostalih nalogah. Dijakov je v sredo bilo približno sto. Mislim, da je to velika pomoč za nas, predvsem pa za dijake velika izkušnja s psihološkega in vzgojnega vidika.

Seveda nam vsakič priskoči na pomoč tudi Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, ki nam vedno stoji ob strani.

Sandi, kako pomembne so take dejavnosti za osebe s posebnimi potrebami?

Zelo so pomembne, ker ne zadevajo samo tekmovanja oz. športa na splošno. Treba pa je upoštevati vse, kar zadeva pripravo na tak dogodek. Važno je upoštevati predvsem psihološki vidik dogodka in same priprave. Pomembno je razumeti, ali bo gojenec uspel tekmovati, kako se bo počutil, ali mu bo sploh uspelo trenirati in še marsikaj. Našim gojencem povemo in razložimo, za kaj se gre, da na čim boljši način razumejo, in na koncu te dolge poti, ki je priprava na dogodek, stoji praznovanje oz. prav dan regijskih iger. Tekmovalec bo torej videl nasprotnike, srečal druge tekmovalce, pozornost bo usmerjena na njega in na koncu bo seveda nagrajen. Pobuda želi podčrtati prav dejstvo, da je tekmovalec nagrajen, ker bo to prav njegov trenutek. Našim gojencem vedno pravim, naj spodbujajo tudi druge in naj ploskajo, ko je nekdo nagrajen, ker če si samo želijo, da jim drugi ploskajo, potem se morajo tudi oni veseliti in ploskati. Tudi dijakom, ki nam priskočijo na pomoč, skušam poudariti, da je zelo važno, da se vsem tekmovalcem čestita in posmeje, da bo tisti trenutek nepozaben.

Stanka, razumeli smo, da za tako pobudo stoji izjemna organizacija. Kakšno pa je zadoščenje na koncu?

Ja, res imamo ogromno dela, predvsem v zadnjem mesecu, vse je zelo zahtevno. Ko pa naši gojenci in vsi ostali udeleženci pridejo na prizorišče in vsak lahko vidi, koliko truda so vložili, in predvsem da žanjejo uspehe, je to res nepopisno. Lepo je videti tudi starše, ki so res zadovoljni, in opaziti je njihovo zadoščenje. Veliko zadoščenje pa imamo tudi mi, saj smo lahko nudili možnost osebam, ki imajo določene težave, da pokažejo, da tudi oni zmorejo nekaj narediti, če se jim primerno posvetimo. Taki dogodki so zanje zelo pomembni, ker so tudi oni zelo zadovoljni za vsak napredek, ampak moramo tudi razumeti, da se morajo za napredovanje strašno truditi. Za dosegom rezultatov stoji velik trud samih gojencev, pa tudi vzgojiteljev, ki jim sledijo.