Španščino nadaljujem tam, kjer sem na prejšnjem Erasmusu končala …

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (21)

Ko sem poleti, še pred prihodom v Španijo, začela brskati za primernim stanovanjem, sem eno od možnosti v središču mesta zavrnila samo zato, ker bi tam stanovala s tremi Italijani. Takrat se mi seveda ni sanjalo, koliko preglavic mi bo povzročal lov na stanovanje, pa vendar se tudi zdaj ne kesam svoje izbire: če bi se vselila tja, bi italijanski jezik najbrž uporabljala skoraj več od španskega, eden od ciljev mojega Erasmusa pa je ravno ta, da bi izboljšala svojo španščino.

Italijanščini se tako ali tako ne morem izogniti: tudi v mojem sedanjem, mednarodnem gospodinjstvu, imam sostanovalko iz Catanie, s katero se seveda pogovarjava v jeziku svoje države. Trenutna situacija v mojem stanovanju je zelo pestra, saj se z vsakim od treh sostanovalcev pogovarjam v drugem jeziku. Grkinja namreč spada med redke študente, ki so v Španijo prišli brez vsakršnega predhodnega znanja lokalnega jezika, zato mi za vadbo španščine ostaja le Portugalec – ki pa se tega jezika šele uči in me včasih nevede nagovori kar v svojem jeziku: še sreča, da mi je nekaj malega ostalo od tečaja portugalščine, ki sem ga obiskovala pred leti.

Na začetku svojega prejšnjega Erasmusa v Granadi sem naredila napako, da sem se z dekletom, ki je nato postala ena mojih najbližjih prijateljic za čas izmenjave, pogovarjala v angleščini. Spoznali sva se na eni od aktivnosti za mednarodne študente, kjer so vsi okrog naju govorili v španščini, jeziku, ki mi je takrat povzročal še veliko težav. Zato sem dekle iz Avstrije, ki je tam sicer študiralo španski jezik in književnost, nagovorila v angleščini, naveličana miselnega napora, ki ga je od mene zahtevalo razumevanje lokalnega jezika. Takrat si nisem predstavljala, kako kmalu se bom te jezikovne izbire kesala. Ob vseh maternih govorcih, s katerimi sem se srečevala, se je moje znanje španščine izboljševalo z eksponencialno hitrostjo, toda s prijateljico iz Avstrije se nikoli nisva privadili na to, da bi spremenili najin pogovorni jezik.

V Sevilji sem sklenila, da te napake ne bom ponovila. V pogovorih s prijateljicami iz Nemčije in Poljske je španščina postala naša lingua franca namesto angleščine, kar ima na moje jezikovno znanje veliko pozitivnih učinkov. Prisiljena sem, da vadim izražanje v tem jeziku, obenem pa nimam zadrege, ki se lahko pojavi ob soočenju z maternimi govorci. Španščina mi gre zdaj skoraj lažje z jezika od angleščine, ki pa jo tudi vsakodnevno uporabljam.

Marsikdo se, podobno kot jaz, španščino nauči v bolj neformalnem okolju: prijateljica iz Hamburga je na primer po koncu višje šole več kot pol leta preživela v Južni Ameriki, kar se zdi njenim tukajšnjim sošolcem zelo zabavno, saj poleg nemškega naglasa pri njej zaznavajo še južnoameriškega. Prepričana sem, da španščino obvlada bolje od mene, kljub temu pa se je v Sevilji želela vpisati na jezikovni tečaj: ko se je z vstopnim testom uvrstila na najvišjo stopnjo, za certifikat C2, ga je rešila še enkrat in takrat nalašč naredila več slovničnih napak, da bi ji dodelili nižjo stopnjo tečaja, kjer bi se končno lahko tudi formalno naučila slovnico in druga pravila.

Meni namesto jezikovnega tečaja služi univerza. Na srečo imam razumevajoče profesorje, ki pri ocenjevanju upoštevajo dejstvo, da se ne morem izražati na nivoju sošolcev domačinov, njihovi popravki pa mi kljub temu zelo pomagajo pri odpravi napak in širjenju besednega zaklada.

Ravno včeraj sem po koncu ure stopila k profesorici in ji razložila, da bi seminarsko nalogo pri njenem predmetu rada napisala v španščini, kljub temu da mi je ponudila možnost, da jo oddam v angleščini, če bi mi bilo to lažje. Profesorica se je strinjala, da lahko to naredim in računam na njeno prizanesljivost, vendar se je obenem priporočila: “Sprejela bom slovnične in stilne napake, toda samo v primeru, da res narediš najbolje, kar zmoreš. Da mi ne boš oddala kake packarije.” Njene besede so v meni vzbudile dvoje: zdelo se mi je smešno, da je profesorica uporabila besedo porquería, obenem pa me je zaskrbelo, ali se ji ne bo moj španski izdelek zdel za v smeti, tudi če se zanj maksimalno potrudim. Toda zdaj je že prepozno, da bi si premislila.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme