Španija “po” koronavirusu

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (19)

Pretekli torek, 12. oktobra 2021, je bil španski državni praznik, tradicionalno imenovan tudi Día de la Hispanidad, ki je pravzaprav praznovanje obletnice dne, ko naj bi Krištof Kolumb odkril Ameriko; nekaterim Špancem se to zdi kontroverzno in ga zato imenujejo tudi “dan kolonizacije”.

Ne bom se sicer spuščala v razmišljanje, ali je španski prihod v Južno Ameriko primeren dan za praznovanje ali ne: zame je pomembno predvsem to, da je bil 12. oktober dela, in torej tudi študija, prost dan. Kar pomeni, da so podaljšani vikend množice Špancev izkoristile za krajše počitnice in tudi obiske drugih krajev.

Že prejšnji konec tedna, ko sem bila v Granadi, me je presenetila neverjetna gneča na njenih ulicah: pred priljubljenimi lokali, ki sem jih tudi sama večkrat obiskovala med svojim bivanjem v tem mestu, so se vile dolge vrste ljudi, ki so potrpežljivo čakali na svoje mesto v zaradi koronavirusa ne preveč nabito polnih prostorih. Prijatelji so mi povedali, da so se tudi cene spremenile: zdaj se zelo težko najde bar s prostim vstopom, skoraj povsod je treba že pri vhodu nekaj plačati. To me je razžalostilo, vendar me ni presenetilo: po dolgotrajnem zaprtju si gostinci oziroma upravitelji nočnih lokalov pač ne morejo privoščiti enako nizkih cen. Množice ljudi, ki svoje večere kljub temu preživijo zunaj – in ki so se mi zdele še večje kot tiste, ki jih pomnim iz časa, preden je koronavirus sploh obstajal –, pa so dokaz, kako zelo smo vsi pogrešali taka druženja.

Odkar sem prišla v Španijo, imam po eni strani občutek, da je pandemije že konec. Movida, ki sem jo pravkar opisala, nam iz Italije morda zveni neverjetno, glede na to, da pri nas ne moremo nikamor brez “covidnega” potrdila in da so – vsaj pred mojim odhodom v tujino je bilo tako – nočne zabave še vedno prepovedane. Po drugi strani pa je vse preveč malenkosti, ki nas stalno opominjajo na to, da se življenje še ni vrnilo v stare tirnice. Lahko bi rekli, da se tistih nekaj ukrepov, ki tu še veljajo, Španci zelo strogo držijo; je pa zanimivo opazovati, kako se jim znajo prilagoditi oziroma najti način, da se jim izognejo. Ker je na primer še vedno prepovedano druženje več kot desetih ljudi v lokalih, so tudi v disko klube namestili mize, ki predstavljajo omejen prostor za vsako zaključeno družbo. Seveda ni obvezno sedenje: s prijatelji s svojega omizja lahko plešeš, kolikor te je volja, če se le ne oddaljiš preveč od prostora okrog svoje mize. V tem primeru te bo prej ali slej prestregel kdo izmed varnostnikov, ki te bo v najboljšem primeru prijazno opozoril na to, da moraš nositi masko in se ne smeš družiti z drugimi omizji, v najslabšem primeru pa te bo jezno pospremil nazaj na tvoje mesto ali celo ven iz lokala, če bo že naveličan prepogostega kršenja pravil. To se je na študentskih zabavah že spremenilo v nekakšno igro: ljudje tečejo z enega konca na drugi, da bi pozdravili prijatelja, zaplesali s kakim dekletom ali si izmenjali nekaj besed z znancem, in se trudijo, da jih varnostniki pri tem ne bi “ujeli”. Če jim ne uspe doseči želenega cilja, pa si mahajo izza oddaljene mize ali z razdalje skupaj izvedejo kako zabavno koreografijo.

Ob vsem tem me navdajajo mešani občutki. Hvaležna sem za vse možnosti, ki mi jih nudi dobro precepljena Španija – od pouka v živo do nočnih zabav in vseh mogočih dnevnih aktivnosti – obenem pa me te razlike, ki jih zagotovo opazim tudi zaradi svojega poznavanja “predkoronske” Španije, navdajajo z grenkobo. Da sploh ne omenjam rahlega občutka krivde, ki me grize vsakič, ko se mi zdi, da smo morda že malo preveč opustili previdnost oziroma strah pred okužbo.

Glede na to, da je že ob normalnih vikendih v seviljskem središču težko najti prosto mizo v baru ali prehoditi najbolj priljubljene ulice za nočne sprehode, si z lahkoto predstavljam, da je bilo ob državnem prazniku še huje. In da to ni veljalo le za andaluzijsko prestolnico, pač pa za vse turistično zanimive španske destinacije: dve skupini mednarodnih študentov, ki sta si za čez vikend želeli v Granado, tam niso našli prenočišča.

Iz lastne izkušnje pa ne morem povedati, kako je bilo: s prijateljicami smo se za dva dni odpravile na jug sosednje Portugalske, da bi izkoristile skrajni konec sezone, ko je še mogoče uživati na plaži. V Algarveju sta nas pričakala poletno vreme in oktobru primerno majhno število turistov.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme