Sostanovalci v času koronavirusa

Sostanovalci ali – kot jih po domače imenujemo v Ljubljani – cimri so za večino mladih, ki študiramo izven domačega kraja, pomembni sopotniki študentskih let. Tudi na izmenjavah se s sostanovalci včasih spletejo posebne vezi. Od svojih mednarodnih prijateljev sem že slišala za najrazličnejše situacije: nekateri se s sostanovalci skoraj ne pogovarjajo, ker jih enostavno nikoli ni doma, drugi so v njih našli nove najboljše prijatelje, tretji redno prirejajo hišne zabave …
Ko sem pred prihodom v Granado po spletu iskala primerno stanovanje, sem bila seveda zelo radovedna, s kom ga bom delila. Seveda si je skoraj nemogoče ustvariti vtis o nekom, preden ga spoznaš v živo – kljub temu pa sem bila zadovoljna, ko sem izvedela, da bosta moja sostanovalca Španec in Portugalec, saj sem pravilno sklepala, da mi bo to dalo možnost vaditi svojo španščino. Na koncu se s “cimroma” nisem kaj dosti povezala, raje sem se družila s prijatelji izven stanovanja. Poleg tega pa sta se takoj ob izbruhu pandemije oba odselila iz Granade, torej smo si stanovanje delili le slaba dva meseca, v katerih pa smo se kljub precej površnim odnosom vsi trije dobro razumeli.
Če so odnosi s sostanovalci pomembni del študentskega življenja že v navadnih pogojih, to seveda še toliko bolj velja za sobivanje v karanteni. V tem primeru je neizogibno, da se med sostanovalci spletejo posebne vezi. Prav zato mi Kolumbijke in Sardinca, s katerima sem bila jaz zaprta v karanteni, bralcem ni treba posebej predstavljati, saj sta oba redno nastopala v mojih prejšnjih tedenskih zapisih.
Ko sem po več kot dveh mesecih spet srečala svoje prijatelje izven stanovanja, ni bilo težko ugotoviti, kdo je karanteno preživljal skupaj: moj prijatelj iz Granade je za svojega sostanovalca iz Slovaške skrbel kot za mlajšega brata. Skupina Južnoameričanov, s katerimi smo se nekega večera dobili na pici, se je v pogovoru tolikokrat sklicevala na interne šale iz karantene, da jih je bilo včasih težko razumeti. Spoznala sem tudi Mehičana, ki je v karanteni stanoval s tremi Italijani, kar mu je pomagalo, da se je tako dobro naučil italijansko, da tujega naglasa skoraj ni bilo mogoče razbrati.
Ko nam je prijateljica iz Italije pripovedovala, da se je njen sostanovalec, doktorand iz Ekvadorja, vselil komaj teden pred izbruhom pandemije, zaradi česar se torej sploh nista poznala, poleg tega pa je bil samotarski in je večino časa preživljal v svoji sobi, smo vsi izrazili sočutje. A ona nas je pomirila, češ da se nima nad čim pritoževati: čeprav se nista veliko družila, ji je bil v veliko pomoč. Obdobje samoizolacije je bilo namreč za marsikoga psihično izčrpavajoče: bolj kot le dobro družbo so sostanovalci večkrat pomenili zaupnika, neko oporo v težkih trenutkih. Italijanka nam je povedala, da ji je bil Ekvadorec vedno pripravljen prisluhniti in da je s tem preprečil nekaj paničnih napadov, ki so ji grozili, ko je izvedela, da sta oba njena starša v Italiji na oddelku za intenzivno nego.
Iz lastne izkušnje si upam trditi, da postanejo v času samoizolacije tisti, s katerimi deliš streho nad glavo, najpomembnejši ljudje v tvojem življenju. Jaz sem se le z enim od obeh “cimrov” spoprijateljila že pred pandemijo – drugo sem prvič videla šele takrat, ko sem se vselila v njeno stanovanje –, kljub temu pa smo vsi trije skrbeli drug za drugega. Čeprav smo veliko časa preživljali vsak v svoji sobi in smo bili te zasebnosti veseli, smo vedeli, da lahko v vsakem trenutku računamo drug na drugega za pomoč.
Od naše trojice sem v Granadi ostala najdlje: najprej sem se poslovila od Kolumbijke, pred nekaj tedni pa še od sardinskega prijatelja. Zaradi tesnega odnosa, ki se je ustvaril med nami, sem se bala trenutka, ko bom v stanovanju ostala sama, a ker je varnostnih omejitev vse manj, sem se dobro znašla, saj se lahko kadarkoli srečujem s prijatelji izven stanovanja. In čeprav sem se morala v karanteni naučiti sobivati s skorajšnjimi tujci, biti potrpežljiva in sprejemati nekatere njune navade, ki mi niso preveč všeč, priznam, da zdaj najbolj občudujem tiste, ki so samoizolacijo preživeli le z osebo, s katero je večkrat še najtežje shajati: s samim seboj.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme