Šopek brnistre v spomin Marjanu Tomšiču (1939–2023)

Pisatelju v slovo

V 84. letu se je 12. julija letos poslovil slovenski pisatelj in slavist Marjan Tomšič, znan kot “bard slovenske Istre”, saj je s svojimi romani in zbirkami kratkih zgodb ter dramskimi besedili pri bralcih uzavestil Istro kot literarni prostor, čeprav je pisal tudi znanstvenofantastična in avtobiografska dela, humoreske ter otroško in mladinsko književnost, pa tudi roman in zbirko kratkih zgodb o aleksandrinkah. Še kot študentka sem se navdušila nad njegovim romanom Šavrinke (1986), kar je botrovalo temu, da sva se tudi osebno spoznala in sem se z njegovo literaturo raziskovalno ukvarjala v doktorski disertaciji Istra v sodobni slovenski književnosti (2014). Bil je poseben, neobičajen človek, izredno duhovno bogat in čuteč, vsako srečanje z njim je bilo neprecenljivo; hvaležna sem, da sem ga poznala. Letos spomladi, ko sva bila nazadnje v stiku, sem mu posredovala nekaj svojih znanstvenih člankov, ki so izšli v preteklem letu in v katerih sem pisala o njegovem romanu Óštrigéca (1991); ob tej priložnosti bi njihove dele rada delila z bralci Novega glasu.

Na Slovenskem slavističnem kongresu, ki je bil lani v Trstu in Kopru, sem se mu v zborniku Slovenski jezik in književnost med kulturami poklonila z besedilom Ob jubileju Marjana Tomšiča: pisatelj in njegov Boškin tri desetletja po izidu romana Óštrigéca (1991), v katerem sem uvodoma zapisala: “Pisatelj je leta 2019 praznoval 80-letnico, leta 2021 pa je minilo trideset let od izida njegovega romana Óštrigéca (1991), morda najbolj skrivnostnega in kompleksnega besedila njegovega istrskega opusa, za katerega je leta 1992, torej pred natanko tremi desetletji, prejel nagrado Prešernovega sklada. V letu pisateljevega okroglega jubileja je roman ponovno izšel, in to pri Cankarjevi založbi v prestižni zbirki Kondor z izčrpno spremno besedo Eve Vrbnjak in Tomšičevo bibliografijo Martina Gruma. Roman je nastal na osnovi novele iz pisateljeve prve istrske zbirke kratke proze, Olive in sol (1983), in se umešča med še dva znamenita romana, s katerima je Tomšič slovenski del Istre postavil na slovenski literarni zemljevid, to sta kolektivni roman Šavrinke (1986) in Zrno od frmentona (1993). Tomšičev istrski opus poleg navedenih del zaokrožata še dve kratkoprozni zbirki, Kažuni (1990) in Vruja (1994), pa tudi zbirka pripovedi, ki so nastale na osnovi folklornega gradiva, Glavo gor, uha dol: pravljice iz Istre (1993). Medtem ko so v zadnjih dveh omenjenih romanih glavne literarne osebe ženske, je osrednja literarna oseba Óštrigéce moški, večni popotnik Boškin, ki je potepuh, berač in pijanec na eni strani, na drugi pa ljudski zdravilec oz. krsnik, čarovnik oz. štrigon in čudodelnik, ki na svojih poteh po Istri doživlja številne prigode in preizkušnje.”

Razpravo sem sklenila takole: “Pripovedi o mitoloških bitjih in videnjih v Óštrigéci temeljijo na istrski slovstveni folklori, ki jo je z učenci na OŠ Gračišče zbiral tudi Tomšič in leta 1989 v zbirki Glasovi izdal 180 povedk in pravljic z naslovom Noč je moja, dan je tvoj: Istrske štorije (Tomšič 1989), s čimer je ledino oral tudi na področju zbiranja slovstvene folklore v slovenski Istri. Kaj bralcu trideset let po izidu Óštrigéce še vedno sporočata večni popotnik Boškin in njegov avtor Marjan Tomšič? Neizmerni optimizem, vitalizem in vero v prerojevanje, s čimer Boškin na koncu pripovedi, po vseh tegobah in vsakršnih bojih, vstopi v novo obdobje svojega življenja: ,In vse poti so se razpirale pred njim, odpirale so se kot cvetovi; omamno dišeči, polni ljubezni in neslutenih radosti življenja.‘”

V članku Folklorne prvine v romanu Marjana Tomšiča Óštrigéca, ki je bil lani objavljen v znanstveni reviji Studia Mythologica Slavica, sem raziskovala, katere bajne like oz. bajna bitja in elemente ljudske medicine ter krščanstva je Tomšič uporabil v tem romanu: “S tem, ko je realna pokrajina kot literarni prostor z vsemi svojimi specifikami, kamor sodi tudi folklora, vstopila v literarno umetnost, se je slovenska Istra globlje zasidrala tudi v splošno kulturno zavest. V sodobno slovensko književnost Tomšič s temi deli ni vnesel le narečnih jezikovnih prvin, pač pa na medbesedilni način tudi elemente bajeslovja oz. mitologije in ljudske medicine, zaradi česar njegova besedila niso zanimiva le za literarno vedo, temveč tudi folkloristiko. […] Folkloristična obravnava Óštrigéce je pokazala, da je Tomšič odličen poznavalec ljudskega izročila, ki ga zna mojstrsko vplesti v literarno delo. Z vpeljavo ljudskega izročila v umetno literaturo potrjuje, da je folklora (sporočena posredno iz pisnega ali neposredno iz ustnega vira) s svojimi žanri, strukturami, stili in okoljem pisateljem in drugim umetnikom na voljo kot bogat kulturni vir, kar ne nazadnje izkazuje tudi slovenska literarna tradicija oz. mitopoetsko izročilo, ki ima v slovenski književnosti nezamenljivo mesto – denimo medbesedilno naslanjanje na slovensko ljudsko pesem od Prešerna do moderne slovenske poezije, npr. Svetlane Makarovič, ali transformacija ljudske pesmi v prozi socialnega realizma. Tomšič se je, tako kot npr. Prežihov Voranc, ki je zbiral in zapisoval ljudske pesmi in jih uporabil v svoji prozi, izkazal tako kot zbiralec folklore kakor tudi njen interpret v opusu istrske književnosti. Roman Óštrigéca sodi med vrhunska slovenska literarna besedila, istrske folklorne prvine, ki jih je Tomšič vpeljal vanj v estetski funkciji, pa so ustvarile specifičen literarni prostor, dogajanje in literarne osebe ter razmerja med njimi. Besedilo Óštrigéce je prepleteno z istrsko folkloro, bajnimi bitji in liki (štrigami, štrigoni, kodlaki, mrakom in orkom ipd.), prvinami tradicionalne medicine ter krščanstvom, ki mu dajejo nezamenljivi, prepoznavni pečat, bralcu pa po eni strani nudijo seznanitev s folklorno tradicijo in po drugi specifičen estetski učinek.

V zvezi z umeščenostjo Tomšičeve literarne ustvarjalnosti v evropsko oz. širše svetovno literarno tradicijo velja dodati, da je literarna kritika Tomšičev istrski opus, predvsem roman Óštrigéca, tudi zaradi folklornih prvin popularno povezovala s t. i. slogom magičnega realizma Južne Amerike, denimo romanom Gabriela Garcie Marqueza Sto let samote in romanom Miaguela Angela Asturiasa Koruzarji – slednji se je navezoval na ljudsko izročilo Majev, vendar je literarna veda to povezavo in umeščanje Tomšičeve književnosti v neko drugo nacionalno književnost oz. postkolonialno latinskoameriško literaturo že zgodaj zavrnila.”

V članku Prostor v romanu Marjana Tomšiča: Óštrigéca, ki je bil lani objavljen v znanstveni reviji Jezik in slovstvo, pa sem ugotovila: “Dogajalni prostor Óštrigéce je paralelen: realni in domišljijski, osrednja literarna mikrolokacija je pot na istrskem podeželju. Realni istrski literarni prostor je neposredno določen z zemljepisnimi lastnimi imeni za kraje, vzpetine in reko, posredno pa s t. i. prostorskimi drobci, ki niso zemljepisna lastna imena, temveč ostali jezikovni elementi, ki dopolnijo predstavo o literarnem prostoru: narečno besedje, prepoznavna pokrajinska lastna imena bitij ter vpeljava tipične pokrajinske predmetnosti oz. značilnosti in elementov narave. Domišljijski prostor med drugim določajo mitološka bitja, elementi tradicionalne medicine in redki naravni pojavi.”

In zakaj sem v naslov pričujočega zapisa vpletla brnistro? Ta čudovita sredozemska rastlina z rumenimi, dišečimi cvetovi, ki se imenuje tudi žuka ali žaneštra in je letos še posebej obilno cvetela in dehtela, je bila Marjanu Tomšiču izredno ljuba. K sliki, ki sem jo izbrskala iz osebnega arhiva in prikazuje pisatelja in mene na literarnem večeru 23. maja 2007 na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, sem ob njegovem nenadnem odhodu v objavi na družbenem omrežju Facebook med drugim zapisala: “Slikana sva v predavalnici Levant 1, bilo je zelo vroče, na sliki se ne vidi polne predavalnice študentk in sodelavcev. Pred nama je šopek brnistre in ruja, ki sem ju nabrala na poti z Reke, kjer sem bila takrat na študijski izmenjavi. Brnistro je imel Marjan posebno rad, v motu svojega romana Óštrigéca je o njej zapisal: ,Ko je v Istri najbolj lepo, cveti brnistra: spomladi peščeni hribi porumenijo in omamno zadiši po medu in ljubezni. Takrat se razpre tudi sivi kamen, ki je bil nekoč morsko ali rečno dno; iz njega vzklije v modrino neba skrivnost.‘”

Dragi Marjan, pisatelj in prijatelj, naj ti bo lahka istrska zemljica, o kateri si tako lepo pisal in kjer bo vsako pomlad znova cvetela brnistra. Počivaj v miru.