“Somestje je kar precejšen larifari ...”

Gost v uredništvu: Aleš Berger

V čast nam je, da je prejšnji teden, 8. novembra, uredništvo našega tednika obiskal Aleš Berger, ugledni pisatelj, prevajalec, literarni in gledališki kritik, publicist ter, ne nazadnje, Prešernov nagrajenec. Iz Solkana, kjer živi, občasno prihaja na Travnik in vedno kaj spodbudnega pove. Tokrat ga je naš urednik in njegov prijatelj Jurij Paljk povabil, da bi skupaj sedli k mizi in bi mu postavili nekaj vprašanj. Že spet se je bilo nadvse prijetno pogovarjati z njim in mu prisluhniti.

Rodil se je v Ljubljani, kjer občasno živi v hiši pokojne matere, v vrstni hiši za Bežigradom, tam ima “svoj drugi dom”, na Goriškem pa se čuti doma. Kmalu po preselitvi v naše kraje leta 2002 se je tu začel dobro počutiti. Že prej je namreč vrsto let hodil v Primorsko dramsko gledališče, ko je bilo še na “placu” v Solkanu, ko so tam bili še Jože Babič, Aleksander Peršolja, Darko Komac, Boris Jukić. Žena Nada je doma iz Sv. Katarine nad Preserjami nad Branikom; ob njej se je naučil mnogih novih besed. Že prej ni bil “čisto mestni otrok”, saj je odraščal pri rakovniškem kolodvoru, v predmestju proti Dolenjski. Družina ni imela zemlje, da bi bil vešč opravil z zemljo; tu pa ima opraviti z novimi doživetji, kot sta trgatev in obiranje oljk. V njegovem “drugem življenju” so se mu “obzorja in človeške izkušnje precej razširili”. In hvaležen je “usodi, da mi je to omogočila”.

Kako pa je Berger, znan po svojih prevodih iz francoščine (Barbara Jacquesa Préverta je bila njegov prvi gimnazijski prevod, napisan na roko in izobešen na stenčasu), zavil v frankofonske duhovne poljane, ga je vprašal Paljk. V gimnaziji so imeli profesorico francoščine, pri kateri je imel tudi grajo oz. nezadostno – kot pubertetnik se ni hotel učiti nekih nepravilnih glagolov –, po drugi strani pa sta se dobro razumela. V šolo je prinesla Prévertovo zbirko Paroles in antologijo črnske poezije, iz katere je prevedel nekaj pesmi. “To me je takoj zagrabilo.” Spodbudo je imel tudi doma: mama sicer ni bila šolana, kot šefica nekega zunanjetrgovinskega oddelka pa je bila velikokrat v Franciji; ljubiteljsko se je učila francoščine, domov je prinašala gramofonske longplaye Yvesa Montanda, Charlesa Aznavourja, Edith Piaf. Njihove in šansone drugih kantavtorjev je njen sin zelo rad poslušal in vedno znova ujel novo besedo, verz, poudarek, fineso. Od njih se je veliko naučil. V srednji šoli je razumel, da ni za matematiko, malo ga je mikalo pravo, s prijateljem pa je uvidel, da bi zanj bila boljša književnost. Nekje sta staknila, da na Filozofski fakulteti obstaja študij primerjalne oz. komparativne književnosti, “ki je takrat postajal zmeraj bolj razvpit ali moderen ali razglašen tudi zaradi prof. Dušana Pirjevca”. Vpisal se je na primerjalno književnost, pod B pa je izbral francoščino. Tedaj ni bilo kot danes, “ne vem, če sem na fakulteti v francoščini spregovoril 20 stavkov … Ni bilo živega jezika, ni bilo laboratorijev. Ko si šel v Francijo, si samo debelo gledal. Francosko, kolikor pač znam, sem spregovoril precej kasneje.” Veliko hitreje se je naučil francosko brati in razumeti, saj se je v srednji šoli učil tudi latinščine. Med študijem v Ljubljani so odprli Francoski kulturni center, tam je prebiral časopise. Ko je bil star 28 let, je izšel njegov prvi prevod; odtlej se je, do nedavna, intenzivno ukvarjal s prevajanjem iz francoščine. Kasneje je prišla še španščina. Zaradi latinščine in francoščine je bil sicer romanist, “jezilo pa me je, da tričetrt razumem, četrt pa ne”. Zato se je vpisal na t. i. delavsko univerzo. Najprej mu ni šlo, po semestru je študij prekinil, ker mu je bil “neprivlačen”. Nato pa je prišla prof. Irene Mislej, ki je imela “lušten način poučevanja”. Imel je knjigo Borgesovih poezij, sicer dvojezično, špansko-francosko: eno pesmico je prevedel, jo dal prof. Ireni Mislej kot domačo nalogo, “pa je bila zelo vesela”.

V preteklosti je Berger za otroke med drugim prevedel niz zgodb o navihancu Nikcu, katerih avtor je Rene Goscinny. “To je bilo tudi pri nas zelo priljubljeno.” Prava francoska poslastica, prelita v slovenščino, je bil tudi roman Cica v metroju Raymonda Queneauja. Istega avtorja je mojstrsko prevedel še enkrat, in sicer njegovo delo Vaje v slogu (v italijanščino jih je prevedel Umberto Eco). S prevajanjem je Berger nekako končal: “Nimam več ta pravega motiva. Res pa je tudi, da mi je šlo zadnje čase vedno težje od rok. Človek postaja dekoncentriran.”

Kdaj pa so Bergerja kot prevajalca pritegnili dramski teksti? “Zelo kmalu, po naročilu”, ko je bil Bojan Štih ravnatelj v Celju in je želel prevod Lorenzaccia Alfreda de Musseta. Gledališče mu je bilo “zanimiva izkušnja. Vse me je zanimalo.” Prevajal je najrazličnejše žanre, od klasike do bulvarnega, lahkotnega gledališča. Nekajkrat je imel vlogo dramaturga. Ko je dragi prijatelj Marko Sosič zrežiral Beckettovega Godota, je bil kot avtor prevoda imenovan za dramaturga, čeprav trdi, da še danes ne ve, kaj to pravzaprav pomeni.

V preteklosti je več hodil v Trst kot Gorico. Tam je spoznal mlado generacijo pesnikov, Marka Kravosa, Marija Čuka, Aceta Mermoljo, Ferda Fišerja, Ivanko Hergold in druge. Na radiu v Ljubljani, svoji prvi službi, je nadomestil kulturnega urednika Miroslava Košuto, ko se je ta vrnil v Trst. Intenzivneje so ga čezmejni stiki začeli zanimati, ko je pred 20 leti začel živeti tu. “Redno prebiram Novi glas. Mogoče ga ne bi tako z veseljem in zanimanjem prebral, če bi živel v Mariboru. Tu pa mi veliko stvari odkrije.” Opaža, da si zadnje čase marsikdo polni usta z izrazom ‘somestje’. “Jaz tega, razen v ustih politikov ob svečanih priložnostih, žalibog ne občutim.” V novogoriški knjižnici ne najde programa tega, kar se dogaja v Feiglovi; prav tako v Bratužu ne najde mesečnega programa novogoriškega teatra. “Kot bi res bila še kakšna meja, se ne ve eden za drugega.” To somestje je zato “kar precejšen larifari. Če se dve mesti ne moreta zmeniti, da bi skupen trg pred kolodvorom imel isto ime, potem o nekem somestju in medsebojnem razumevanju ne morem govoriti.” Zamujene priložnosti, ki jih je kar dosti, mu puščajo grenak priokus.

Ker je gost v uredništvu raje govoril o sedanjih, aktualnih in živih zadevah kot o preteklosti, smo ga vprašali, kako je doživel prehod iz analognega v digitalni svet. “Dolgo sem govoril, da sem dosti več prevodov natipkal na pisalni stroj kot na računalnik, zdaj pa moram reči, da jih je že pol-pol, da sem jih morda že več na računalnik.” Ni bil med prvimi, ki so opravili ta prehod, prav branil se ga pa tudi ni, saj je veliko prednosti zlasti pri urejanju besedil, ki pa “so postala bolj obsežna, saj ljudje raje kaj dodajamo, kot pa da bi ven metali”. Zanj kot prevajalca je bil prelom splet: “Pa si zdaj kdaj rečem: kako sem sploh v starih časih kaj lahko prevedel?” Veliko več je bilo treba imeti informatorjev. Skoraj pri vsakem literarnem delu, ki se ga je lotil, je naletel na referenco na Sveto pismo ali sploh na katoliško vero: ali v afirmativnem smislu ali kot parafrazo, dostikrat polemično, včasih tudi blasfemično. Imel je sošolko, ki je bila v dobrih odnosih z ljubljanskimi frančiškani; ko se mu je nabralo nekaj problemov, jih je izpisal, dal njej, ona jih je nesla frančiškanom, ki so mu priskrbeli rezultate. Šlo je torej “po ovinkih”. Zdaj je vse dosti bolj enostavno, “nepredstavljiv prehod”. Nekdaj je bilo tudi dosti težje najti knjige. Danes obstajajo bralniki s stotinami temeljnih literarnih del z opombami, spremnimi besedami itd. V NUK-u, na oddelku za medknjižnično izposojo, je nekdaj bila ga. Radojka Vrančič. Pri njej je lahko dobil kakšno posebno knjigo iz vse Evrope, bral pa jo je lahko samo v tamkajšnji čitalnici in si, po potrebi, iz izvirnika kaj izpisal, “saj ni bilo xeroxov”, doma pa nato prevajal. “Bila so druga pota, vseeno pa so bili neki rezultati.” Na gospo Radojko Vrančič, ki je tudi sama veliko prevajala in je Bergerju znala dati ogromno dragocenih nasvetov, ima čudovite spomine; ko mu je dovolila, da sta lahko bila na ‘ti’, se mu je zdelo, da je “drugič diplomiral”. Po njegovi zaslugi se nagrada za mladega prevajalca, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, imenuje po njej.

Glede vdiranja tujk v slovenski jezik skuša Berger biti “čim bolj toleranten, čeprav je težko”. Pred dnevi je bral knjigo mlade, razvpite slovenske avtorice, ki jo rada bere vnukinja. Tam je našel “hudo pretiravanje, saj je ena tretjina besed angleških. Dejansko jih ne razumem, to ni več moj svet.” V pogovornem jeziku ga tujke ne motijo preveč, “če znajo tudi po slovensko povedati”.

Kaj pa meni Aleš Berger o EPK 2025? “Nočem krakati, spremljam samo od zunaj, a ni mi jasno, zakaj večkrat prihaja do menjav v vodstvu ali zakaj je treba za programskega vodjo uvoziti nekoga iz Ljubljane … V Novi Gorici je močno Društvo humanistov, ki večkrat prireja knjižni sejem: niti oni niso bili pritegnjeni zraven … Veliko je zaletavosti, morda se pretaka tudi veliko denarja, ne vem … Zanima me tudi, ali je goriški župan tu iskreno zraven ali s figo v žepu. Nič ne vem, leto 2025 pa se hitro bliža!” V nekaterih prejšnjih evropskih prestolnicah kulture je ostala kakšna trajna sled. “Izkušnja z Mariborom ni ravno spodbujajoča.”

Ob koncu srečanja s člani uredništva je gost prebral eno svojih impresij, ki jo je napisal v zadnjih letih, posvečeno romarski cerkvi v Logu pri Vipavi. Pesem je objavljena v pesniški zbirki Navsezadnje, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi. Z velikim veseljem jo objavljamo.

PESEM O LOGU

STO IN STOKRAT, raje: tisočkrat (pa ne pretiravam!) jo je ugledal, ko se je pripeljal zdaj z vzhoda in drugič z zahoda,

kako stoji na ravnici pod griči, kako sredi polja strumno straži vhod v dolino,

trdna in prostorna, mogočna z dvema manjšima in enim visokim zvonikom,

a tudi nekako zverižena, spodmaknjena, v kocke nalomljena, kot bi se tja preselila s slike Vena Pilona.

Velikokrat jo je poiskal in si jo ogledal, v knjigi, na ekranu, v katalogu ob razstavi,

enkrat samkrat (ker je v zasebni lasti) v živo, in občudoval njeno dostojanstveno preprostost, strogost razporeditve

in neko notranjo napetost, čustveno razvalovanost, ki se pod vrhnjo mirnost skrije

na sliki Romarska cerkev Matere Božje tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi.

Ko se zdaj vozi mimo v kraje svojega drugega doma, se mu cerkev, resnična, vsakokrat prelije v podobo

in se zgodi, da skrene s ceste, ustavi in izstopi, jo obide in se je dotakne, da se prepriča, čudni romar, da je res iz kamna,

in domá si jo v knjigi spet ogleda, prav enako, le v malo bolj zamolklih barvah,

in je ponovno na ravnici pod Goro, za štafelajem, strmeč v Božji hram skupaj s slikarjem Venom Pilonom.