'Šola pod cerkvico na Colu nam ukradla je srce'
“Če ne bomo spoštovali sebe, svoje narodnosti, svojega jezika in svoje kulture ter zgodovine, bomo težko spoštovali druge”. S temi besedami je ravnateljica openskega Didaktičnega ravnateljstva Marina Castellani na osrednji slovesnosti ob 140. obletnici ustanovitve repentabrske osnovne šole in 40-letnci poimenovanja le-te po pesniku Alojzu Gradniku, ki je bila v repenski telovadnici v nedeljo, 1. decembra, izrazila prvinsko poslanstvo našega slovenskega šolstva v času, ko morajo šolski zavodi (tudi na podeželju) v večetničnem okolju upravičeno vzgajati otroke k spoštovanju različnosti.
Brez sebe ni drugih – bi lahko dejali.
Repenski športni hram (ki ga je AŠK Sloga za to priložnost širokodušno poklonil prirediteljem) se je tako v hladnem zimskem popoldnevu prelevil v ogromno učilnico, v kateri so se zbrali domačini, nekdanji učenci domače šole, starši sedanjih otrok bodisi vrtca A. Fakina bodisi OŠ, da bi uživali ob učinkoviti plesni in pevski ter gledališki predstavi z naslovom Naša šola nekoč in danes, ki so jo otroci in ostali krajevni kulturniki sooblikovali pod vestnim mentorstvom učiteljskega kadra, Združenja staršev in ostalih občinskih kulturnih dejavnikov. S predstavo, ki je vsebovala tudi intervjuje z nekdanjimi učenci, so predstavili zgodovino šolstva na Repentabru, ki se je začelo natanko pred 140 leti kot posledica splošne šolske reforme, ki jo je v drugi polovici 18. stoletja dala izvesti Marija Terezija. Na začetku je šolski okoliš zaobjemal vasi Col, Repen, Vrhovlje, Dol in Voglje. Prvi učitelj je bil Idrijčan Leopold Krapš, pred ustanovitvijo šole pa je na Repentabru otroke učil branja in pisanja cerkovnik Jože Lazar. Poudariti gre, da je repentabrska šola ena redkih na našem področju, ki je delovala neprekinjeno od ustanovitve do danjašnjih dni. Šla je skozi težke čase, kljubovala fašistični raznarodovalni politiki (v tem obdobju je na Repentabru imel pomembno vlogo pri ohranjanju narodne zavesti župnik Emil Wester) in je po osvoboditvi po zaslugi prizadevnih učiteljev in narodnozavednih domačinov postala nosilni steber vaškega družbenega življenja in nepogrešljiv del naše narodne skupnosti.
Pred štirimi desetletji so obnovljeno šolsko poslopje na Colu posvetili velikemu pesniku iz Medane, Alojzu Gradniku, čigar sin Sergej je v nedeljo sedel poleg repentabrskega župana Marka Pisanija, ki je v svojem pozdravnem nagovoru izpostavil predvsem vpetost šole v tkivo občinskega območja. Ob dvojnem jubileju je na šoli bilo praznično že nekaj dni pred nedeljsko proslavo, ko so na šolskem pročelju odkrili kamnito ploščo s šolskim znakom in vklesanima obletnicama, ki jo je izdelal Peter Škabar. Ob tej priložnosti so tudi poimenovali šolsko knjižnico po Antonu Fakinu, ki je tam služboval kar 36 let (od 1877) in veliko prispeval za rast šole: po njem so leta 2006 že poimenovali občinski vrtec na Colu. V osemdesetih letih je osnovna šola Gradnik dobila tudi svoj znak, ki ga je izdelala Magda Tavčar, ob 25-letnici poimenovanja šole pa je Miran Košuta uglasbil Gradnikovo pesem Padaj, padaj rosica. Danes ima šola pod Tabrom novo himno, besedilo katerega so pod mentorstvom Julije Berdon sestavili učenci sami, uglasbila in priredila pa ga je Jana Drassich. Slednjega so učenci ponosno zapeli na slovesnosti v domači telovadnici, kjer je bila na voljo tudi izredna izdaja šolskega glasila Naš čira čara, ki ga je uredila učiteljica Anamarija Antonič. Njena kolegica Morana Sossi pa se je ob koncu prireditve zahvalila vsem, ki so omogočili tako lep praznik: to so bili učenci osnovne šole A. Gradnika, otroški vrtec A. Fakina, cerkveni pevski zbor Repentabor pod vodstvom Antona Bedenčiča, moški pevski zbor Kraški dom pod vodstvom Vesne Guštin, Jana Drassich, Vilma Purič, Julijana Černuta, Fulvio Jurincic, Bruno Kralj, Erik Purič, Dean Rebecchi, Martin Rebecchi, pa še Julija Berdon in Andrej Marušič, Maruška Guštin, župan Marko Pisani in vsi, ki – kot pravi himna – jim 'šola pod cerkvico na Colu ukralda je srce'!
IG
