Sol na jezik, ironija v besedi...
Marko Kravos je bil na svoji ustvarjalni poti vselej zvest taki vrsti poezije, v kateri je lahko bralec jasno opredelil obličje avtorja. Podoba pesnika se je v besednem in miselnem ogrodju njegovih verzov zrcalila jasno in glasno: njegovo pesniško hotenje ni nikdar zdrknilo na raven skrajnega igranja ali samozadostnega ironiziranja, ne v slogovnem niti v vsebinskem vidiku. Kravosova lirika je v tem vidiku ostala povedna – v tem je namreč srčika zrcalnosti – in se zaradi svoje narave ni nikdar predajala cenenim –izmom. Poezija tržaškega pesnika se ni nikdar branila osnovnih bivanjskih vprašanj, prej obratno: vedno je v njegovem pesniškem snovanju prevevala lucidna obravnava življenjskih mejnikov, hkratna rezka inačica ironije pa je 'zrelativizirala' težo obravnavanega.
Marko Kravos je te osnovne koordinate v svoji poeziji ohranil vse do danes, vključno s svojo zadnjo pesniško zbirko z naslovom Sol na jezik – Sale sulla lingua (ZTT 2013), ki so jo predstavili v prostorih Tržaške knjigarne v četrtek, 14. marca. Publikacijo bogati tudi ponatis izbora Černigojevih grafik. Pesnik jih je izluščil iz zapuščine, ki jo hranijo depoji Galerije Avgusta Černigoja v Lipici. “Gre za moj osebni poklon velikemu umetniku, ki je bil docela predan ustvarjanju”, je dejal Kravos. O svoji zadnji pesniški zbirki je avtor povedal, da je ob slovenskem izvirniku prisoten tudi italijanski prevod zato, ker ni nikoli hotel biti zagrajen v en sam jezik, čeprav je samo materin jezik jezik njegovih sanj. Knjigi je uvodno besedo prispeval prof. Juan Ocavio Prenz, italijanske prevode pa Daria Bertocchi, Roberto Dedenaro in avtor sam. Knjigo je grafično oblikoval Rado Jagodic.
Kravos je vsebino zbirke zbral v dva razdelka in ju poimenoval V živo in Še. V prvega je zbral to, kar ga draži in izziva, drugi sklop je posvečen ljubezensko-erotični tematiki: v to intimno zagrado se pesnik zateka vsakič, ko čuti za neznosno občevanje s svetom, kjer kraljujejo družbenopolitične muke. Med občinstvom je rad pozdravil umetnike, ki so v preteklosti bili njegovi kulturni sopotniki; to so Marij Čuk, Marko Sosič, Franco Vecchiet, Klavdij Palčič. Mednje je najbrž sodil tudi Ace Mermolja, ki je Kravosovo pesniško zbirko predstavil.
Mermolja je obnovil osrednje življenjske in umetniške koordinate Marka Kravosa, njegovo poezijo pa je postavil na nasprotni breg tiste, ki se je zlasti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja napajala ob studencu eksistencializma in avantgarde. “Zanj so bili ti tokovi preveč ideološki in premeteni z apokaliptičnimi naboji”, je dejal. Njegovi skorajda otroška igrivost in anarhistična ironija mu ne dopuščata, da bi ostal vklenjen v zaokroženo enosmerno estetsko izkušnjo. Čeprav se je odnos do stvarnosti v tej zadnji zbirki nekoliko zresnil, je vsekakor v knjigi Sol na jezik Kravos ostal zvest svojemu obrazu.
IG
ZTT / Nova zbirka Marka Kravosa
