Sodobni “verniki” v teorije zarote

Piše: Primož Sturman

Nekdanje batine in ricinusovo olje so zamenjale žaljive besede in medijski umori

Predpretekli teden – bilo je v torek, 26. oktobra – je spletni literarni portal AirBeletrina.si objavil moj zapis, ki je nastal med 21. in 22. oktobrom, torej v času, ko je bil Trst pod velikim pritiskom nasprotnikov zelenega covidnega potrdila. Ti so obljubljali, da bo mesto preplavljeno z več kot dvajset tisoč demonstranti. V besedilo, ki je doseglivo na spletnem naslovu http://www.airbeletrina.si/clanek/covid-19-politika-policija-in-ekstremisti, sem poskusil strniti svoja opažanja, pa tudi dvome in strahove ob tolikšni koncentraciji policijskih sil v mestu, a ne samo. V tistih dneh je število dnevno potrjenih okužb v Sloveniji preseglo številko dva tisoč, kar je že samo po sebi skrb vzbujajoče, predvsem zaradi pritiska na zdravstveni sistem. Okužbe pa so se pojavile tudi na šoli, kjer sem zaposlen.

Naslednji dan, torej v sredo, 27. oktobra, sem v enem od svojih razredov na spletnem srečanju gostil novinarja slovenskega spletnega portala N1 info Miho Orešnika, ki je v preteklem mesecu redno spremljal in poročal s sredinih protestov v slovenski prestolnici. Med pogovorom je bilo razumeti, da ga reportersko delo s tovrstnih dogodkov zelo bremeni, saj je povedal, da se je znašel v navzkrižnem ognju. Na shodih so njega in druge novinarje nekateri protestniki zmerjali, pljuvali in napadali, stanje je šlo tako daleč, da so morale novinarske ekipe na teren v spremstvu varnostnikov, vlada pa medijem očita, da s poročanjem o takih dogodkih še dodatno razpihujejo že tako razgrete strasti. Nekajkrat je izkusil tudi curek iz vodnega topa in solzivec. Zelo pomenljiv je bil konec. Ko smo se od gosta poslavljali, sem mu iz vljudnosti dejal, da se bomo morda kdaj srečali v Trstu, če ga bo novinarska dejavnost zanesla med nas. Odvrnil je, da pride zelo rad, le s protestov noče več poročati.

Eno od vprašanj za Orešnika je bilo tudi glede teorij zarote, ki se širijo po družbenih omrežjih, novega zagona pa so dobile z izbruhom epidemije covida-19 lani spomladi. Osrednja težava, tako gost, je v delovanju samih družbenih omrežjih, ki ustvajajo mehurčke. V njih se zbirajo enako misleči ljudje, nadzor nad deljenimi informacijami pa je zelo pomanjkljiv (primer: plesna prireditev Street parade v Zürichu iz leta 2018 je nenadoma postala tržaška oktobrska demonstracija proti zelenemu potrdilu). Zato so tradicionalni mediji, ki jih oblikujejo poklicni novinarji, zašli v globoko krizo, oprijel se jih je predsodek, da namerno lažejo in zavajajo. Spomnimo se samo na spletni pogrom, ki ga je konec julija letos doživel urednik Novega glasa Jurij Paljk, ki je v eni od svojih kolumen pozval bralce k cepljenju. Nekdanje batine in ricinusovo olje so že zdavnaj zamenjale žaljive besede in medijski umori.

Nekaj podobnega, čeprav hvala bogu ne tako hudega, sem pretekli teden doživel tudi sam. Zanimivo je, da se je zgodilo prav tisto, o čemer je govoril Miha Orešnik. Teoretiki zarote oziroma verniki v njihove teorije se osredotočijo na eno dejstvo in ga stalno ponavljajo, čeprav je morda ta informacija le ena v poplavi vseh ostalih. Tudi slog njihovih spletnih komentarjev je vse prej kot omikane družbe vreden. Ko so se na Facebook strani AirBeletrine začeli pojavljati prvi odzivi na moj zapis, sem opazil predvsem dvoje: da se večina tovrstnih uporabnikov ne predstavlja s pravim imenom in priimkom, ampak pod izmišljenimi vzdevki in s profilnimi slikami, na katerih je prej vidno vse drugo kakor njihov obraz. Poleg tega pa mojega besedila niso obravnavali organsko (torej analizirali v celoti), ampak so se osredotočili le na podatek ali dva, ki jim je prišel najbolj prav, da so me začeli zmerjati.

Ko sem se o tem pogovoril z AirBeletrinino urednico Valentino Plahuta Simčič, me je vprašala, ali želim, da se žaljivi komentarji izbrišejo. Sprva sem ji odvrnil, naj jih pusti, da bi kdo slučajno ne očital cenzure ali česa podobnega. Ko pa sem opazil, da se zakrinkani komentatorji medsebojno “bodrijo” in da se bo, če pravočasno ne poseže, vsul plaz, sem jo prosil, naj jih zbriše, kar je tudi naredila. Pri vsem tem ni najbolj zanimivo dejstvo, da so nekateri na moj račun zapisali, da sem pisunček, izdajalec, ovaduh in podobno, ampak da so to naredili, potem ko so (očitno zelo površno) prebrali moj zapis, v katerem sem skušal predstaviti svoje doživljanje dveh oktobrskih dni. Kakor bi Primož Sturman bil le to (in očitno je zanje res samo to), kakršnega so si ustvarili na podlagi lastne interpretacije enega tolikih njegovih zapisov, ki se tiče dveh dni v njegovem 41 let in pol dolgem življenju.

Zmotilo jih je predvsem dejstvo, da sem se zelo vehementno odzval na vedenje človeka, ki v notranjih prostorih bencinskega servisa, kjer je celih nekaj minut stal v vrsti pred blagajno, ni nosil zaščitne maske. Namesto da bi se obregnili ob to dejstvo in stigmatizirali njegovo vedenje, sem naenkrat krivec in tarča žalitev postal sam.

Več kot očitno je torej, da so teorije zarote, ki se nenadzorovano širijo na družbenih omrežjih, v prvi polovici enaindvajsetega stoletja napolnile prostor, ki so ga nekoč zavzemale religije, kasneje pa ideologije. Če so se te v začetku še lahko predstavljale kot nekakšne nosilke etike in vere v boljši jutri, so se današnje spletne puhlice – čeprav so družbena omrežja v začetku obljubljala popolno liberalizacijo in demokratizacijo javnega diskurza – že zdavnaj izkazale kot izraz nihilizma, ki našo družbo še dodatno šibi ravno v trenutkih, ko bi se njene vrste morale strniti in premagati najhujši izziv, ki ga imamo pred seboj – epidemijo covida-19. S prepričanji, da so zaščitne maske prepojene s strupom, ki ga z dihanjem vnašamo v telo, in da cepiva vsebujejo nanodelce, s katerimi nas bodo nadzorovali z uporabo 5G tehnologije, jo bomo precej težje.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme