“Sodobni areopag so Facebook, Instagram, Twitter”

Piše: Danijel Devetak

Srečanja pod lipami / G. Martin Golob

“Mislim, da bo letošnji Božič eden najlepših!” O tem je prepričan g. Martin Golob, župnik v Grosuplju, zelo priljubljen med starejšimi in mlajšimi Slovenci, ki so ga spoznali zlasti v tem letu, ko je “osvojil” množice s svojimi vlogi in svetimi mašami na spletnih omrežjih.

Dne 17. decembra 2020 je bil gost božičnega spletnega Srečanja pod lipami. Z njim sta se o sedanjem stanju in zlasti o Božiču sproščeno in prisrčno pogovarjala mlada zakonca Karen Ulian in Matevž Čotar.

G. Martin je že uvodoma povedal, da zelo rad živi, “veliko stvari me v življenju zanima, rad odkrivam nove zadeve, predvsem pa rad oznanjam Boga, Jezusa, v katerega verjamem in ga želim ponesti množicam”. O sebi je dejal, da je že sedem let “srečno posvečen”. Zrasel je v verni družini v bližini Litije, vedno je ministriral, “ministrirati pravzaprav nisem nikoli nehal, saj sem nadaljeval v bogoslovju”. Želel si je biti kmet, “s kravami je zelo luštno delati, ni pa takšen izziv kot delati z ljudmi, ki mi prinaša več veselja”.

Čas, ki ga živimo, je “poseben, za marsikoga tudi zelo težak”, je pa hkrati “milosten. To ni samo čas groze, tudi v tem času je Bog močno prisoten, nas vodi in usmerja, vzgaja in uči. Zelo nam je blizu, sicer na drugačen način, kot smo bili vajeni”. Uči nas, kako dragoceno je občestvo, ki ga doživljamo v živi navzočnosti pri sv. maši. Kot duhovnik ni mogel biti blizu ljudem, več mesecev so bile cerkve – z izjemo poletja – zaprte, on je prenašal in zdaj spet prenaša maše po Facebooku, televizijiskih kanalih, tudi med tednom je priklopljenih aparatov med 1500 in 2000. “Ljudje iščejo Božjo besedo, da bi jih opogumila. Ta deluje tudi preko interneta”. To sicer “ni isto kot obisk svete maše v cerkvi, je pa pomoč v teh časih”. G. Golob prejema veliko pošte ljudi, ki mu zaupajo svoje stiske in težave, prošnje in zahvale. “Duhovniki smo blizu ljudem.” V času epidemije je mnoge hodil obiskovat v domove starejših občanov, tudi v rdeče cone. Z ljudmi se srečuje ob pogrebih, “teh ni malo”. Farane spodbuja tudi po radiu, deli obhajilo, zakrament bolniškega maziljenja, tudi spoveduje. Edino maševati ne more z ljudstvom. “Epidemija nas vabi k razmisleku o tem, kaj mi pomeni sv. evharistija, kaj občestvo.” Marsikaj bo tudi “izčistila, v marsikom bo povečala hrepenenje po božjem, marsikdo ga bo žal izgubil”. Epidemija je prizadela starejše z osamljenostjo in strahom, mlajše z depresijo, strahom pred prihodnostjo, negotovostjo, “zelo jim manjka druženje”. Ljudi mori bolj duševna oz. duhovna kot pa materialna stiska. “Vsak lahko zavrti telefonsko številko in koga pokliče, to je še vedno dovoljeno. Biti moramo ustvarjalni. Vsi smo v istem kotlu.”

Potreba po duhovnosti je velik izziv. Božič je topel praznik, praznik družine, čarobnega vzdušja. In vendar g. Martin meni, da bo letošnji Božič zelo lep, ker ne bo dodatnega balasta. Ko se je Jezus rodil, ni bilo balasta in romantičnosti. Prvi so prišli do njega najbolj ubogi, ponižni pastirji. Letos ne bomo mogli doživljati Božiča kot prejšnja leta; če pa pomislimo na bistvo praznika, “hitro odkrijemo, da sploh ni treba veliko, temveč samo to, da ti želiš, da se Bog rodi v tvojem srcu. To je prava srčika Božiča. Jezus se želi roditi v tvojem srcu, trka na tvoja vrata, želi prinesti mir, veselje, pogum, upanje.”

Na vprašanje mladih zakoncev Čotar je povedal, da o zakoncih sliši različne zgodbe: otroci so veseli, ker je zaradi epidemije oče končno več doma; neki “možakar” je rekel, da je končno bolje spoznal ženo. Nekatere družine so se zelo povezale. Zaradi preveč aktivnega življenja so mnogi zakonci žal postali “cimri” in doživljajo stiske. Ločitve so hude, “otroci potegnejo najkrajšo slamco”. Moliti je treba tudi za razdrte družine. “To še ne pomeni, da nisi več del naše Cerkve, da ne smeš prihajati k maši, da si v življenju izgubil, da te Bog nima več rad.” Treba je iti naprej. Kdor ima krizo v zakonu ali odnosih, naj bo potrpežljiv. “Dokler človek diha, ima upanje.” V družini je pomembno poslušati in odpuščati. Družino lahko zelo povezuje molitev.

V tem letu g. Martin vidi ogromno dobrega. Pozitivno je, da se v Sloveniji več ne govori o evtanaziji, “mladi rabimo stare in stari rabijo mlade.” Začeli smo se zavedati minljivosti, “to je dobra vzgoja”. Nevidni virus nas je spravil na kolena, “obnašali smo se kot Babilonci, sedaj pa se nam stolp sesuva. To je boleče, je pa zdravo”. Ko bo epidemije konec, bo lepo reči, da imamo čas za prijatelja, soseda. Epidemija nas uči tudi spoštovanja zdravstvenega osebja. To so “angeli, ki izgorevajo, ko z ljubeznijo stopajo do bolnikov”. To je tudi čas odgovornosti: nismo sami, skrbeti moramo tudi za bližnjega. Epidemija nam lahko odpre širši pogled, kaže nam boljši smisel bivanja. Bog nas uči, da le eno je potrebno, biti z bližnjimi, živeti bolj skromno in v miru.

Tehnologija igra v zadnjem letu pomembno vlogo. Je ta način komuniciranja za duhovnika učinkovit? G. Martin ima pred sabo lik škofa Antona Vovka, ki si je prizadeval, da bi se beseda o Bogu in kristjanih širila tudi po medijih. “Vse to je Bog vodil. Nimam občutka, da bi jaz bil dovolj sposoben ali pameten za take zadeve… Nočem biti popularen ali slaven, slava je breme, nič ni lepega v slavi. Hočem biti župnik. Moje osnovno poslanstvo je Boga oznanjati in prinašati ljudem besedo upanja.” V navdih mu je sv. Pavel, ki je govoril tudi v Atenah. “Sodobni areopag so gotovo mediji, Facebook, Instagram, Twitter.” G. Martin želi nagovarjati posebno “tiste obrobne”, izogiba se političnim temam. “Želim striktno oznanjati Boga, brez moraliziranja… Ne maram biti slaven, ampak to, kar sem: župnik, preprost kmečki fant. Tudi jaz delam napake.” Zato se je tudi poslušalcem Srečanja pod lipami priporočil v molitev, “da bi lahko še naprej bil orodje v Božjih rokah”. Človek bo vedno potreboval objem, bližino, stisk roke, smehljaj. “Tehnologija je hladna, tega ne more dati.”

V krajši sklepni božični misli je g. Martin poudaril, da nam ni treba narediti nič posebnega, da bi Bog prišel. V zgodbici o štirih pastirčkih je tisti, ki je do hlevčka prišel praznih rok, dobil v naročje samega Jezuščka … “Dovolj je, da smo prazni sebičnosti, da se mu prepustimo. Bog prihaja med nas kot dojenček tudi zato, da bi se ga ne bali. Želi vstopiti v čisto vsako srce. Zato: praznih rok pred Boga in Bog bo napolnil tvoje roke z mirom, upanjem, pogumom, veseljem, z vsem tem, po čemer hrepeniš.” S temi mislimi, vabilom v Grosuplje in blagoslovom je g. Martin sklenil zadnje letošnje Srečanje pod lipami.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme