Aktualno

Sočutje in strah ob beguncih

Sočutje in strah ob beguncih

Piše Primož Krečič / S spoštljivostjo sprejemajmo ljudi!

Pred časom je bil v koprskem mladinskem centru pogovor o beguncih. Prireditelji so me povabili, da predstavim misel papeža Frančiška o beguncih in njegova prizadevanja na tem področju. Tematika me je pritegnila, iskal sem zlasti povezavo med sočutjem do teh ljudi in skrbjo zanje, obenem pa se soočiti s strahom, ki ga predstavlja tako število beguncev in migrantov iz drugih krajev, drugačno kulturo in miselnostjo.
Papež Frančišek je v novoletni poslanici ob dnevu miru 2014 pokazal smeri, kako naj v dobi globalizacije pristopimo k pojavu migracij in k izgradnji boljšega sveta. Najprej je izpostavil potrebo po mednarodnem sodelovanju ter globoki solidarnosti in sočutju. Kot drugo je poudaril, da se mora takšno sodelovanje začeti že znotraj same države, ki si prizadeva ustvarjati boljše ekonomske in družbene pogoje. Tretji element pa je preseganje predsodkov in napačnega razumevanja beguncev in migrantov. Potrebne so vse tri ravni spreobrnjenja in ukrepanja, da bi se spremenil odnos do teh ljudi in bi jih sprejeli v njihovi človeškosti ter dostojanstvu. Obenem pa je treba veliko narediti na ravni držav in mednarodni ravni, da bi ti ljudje dostojno zaživeli v svojih krajih in bi se zaustavili valovi tako tveganih poti iskanja ‘boljšega sveta’. Papež pri tem dodaja, da je potreben prehod od odnosa obrambe in strahu, nezanimanja in izključevanja, kar odgovarja ‘kulturi odpadkov’, k odnosom in h ‘kulturi srečanja’, ki je edina zmožna zgraditi pravičnejši in bolj bratski svet.
Veliki zgodovinski premiki
V zahodnem svetu se srečujemo s tehnično, ekonomsko in socialno razvito civilizacijo, ki bi jo lahko imenovali postkrščanska ali civilizacija, ki vsebuje še nekaj krščanske tradicije in vrednot, v svojem jedru pa je močno sekularizirana. Kljub vsej veličini ta civilizacija propada, ker je moralno razpuščena, brez volje do življenja in brez religioznih temeljev. Nekaj podobnega se je dogajalo z rimsko antično civilizacijo, ki je propadla zaradi notranje izčrpanosti in so te prostore zasedla tako imenovana barbarska ljudstva s severa. Danes prihajajo ta ljudstva z vzhoda in juga. Tam so sicer hude življenjske razmere, vendar pa živijo ljudje veliko bolj zdravo od zahodnjakov. Evropa se bo v naslednjih desetletjih spremenila, naselili se bodo drugi narodi in bo treba sobivati na vseh ravneh. Verjetno bo s tem povezan tudi padec zdajšnje gospodarske razvitosti in sociale. Veliko vprašanje so tu slovanski narodi, ki se drugače odzivajo na prihod beguncev in migrantov od ostale Evrope. Tu ni tako visokega standarda, obstaja pa še dokajšnja trdnost družine in odprtost za življenje ter duhovne in moralne vrednote.
Oseba in narava
Čeprav papež Frančišek zelo jasno poudarja, da je prednostna naloga kristjanov in ljudi dobre volje, da sprejmemo begunce in migrante z vsem spoštovanjem in sočutjem, je treba upoštevati tudi različnost okolja, tradicije, vrednot in kulture, v katero prihajajo ti ljudje. Za vsakega človeka je pomembno njegovo osebno jedro, prav tako tudi narava, v kateri se oseba izraža. Oboje je treba upoštevati, čeprav ima prednost osebno jedro. Nikakor pa ni mogoče iti mimo vsega skupnega, ki zaznamuje človeka, njegovo kulturo, jezik, vrednote. Krščanstvo je v zgodovini na različne načine pristopalo k narodom, kulturam in družbenim stvarnostim. Če je po svojem temelju nosilec osebnega principa in je z njim prekvasilo antično družbo, je s Konstantinom dalo večjo težo zunanjim strukturam in družbenim zakonitostim. Velik pomen je imela moralno trdna družina, ki je predstavljala alternativo prevladujočemu dekadentnemu načinu življenja v rimski družbi. Kljub temu je moralo v Severni Afriki in v Mali Aziji prepustiti svoje mesto islamu, ki je reševal in še rešuje ta odnos bolj v smislu narave kot osebnega. V srednjem veku je v krščanski misli zavladal aristotelizem in postavil večjo težo na naravo. V zadnjih stoletjih se je poglobila personalistična misel, vendar je dobila svojo sekularistično preobrazbo. Toda kljub velikim besedam o solidarnosti, enakosti, svobodi ter dostojanstvu človeka se v zahodnem svetu srečujemo s propadom osebnega, z individualizmom, uživaštvom, nenaklonjenostjo življenju ter razkrojem družine, naroda, vsega, kar naj bi imelo moč za obnovitev življenja.
Z vidika zatona civilizacije in razkrojem družine so begunci in migranti logična posledica zgodovinskega razvoja. Če narava odpove, se tudi osebni princip ne more v njej utelesiti. Vprašanje je, kdo bi rodil novo civilizacijo.
Papež Frančišek se ne ustavlja pri tem vprašanju in poudarja, da je kljub velikim spremembam in težavam v mednarodni družbi treba dati prednost osebnemu. Žal njegovega prednostnega odnosa do ubogih, migrantov, do vseh, ki trpijo in so jim kratene osnovne človeške pravice, nekateri kristjani ne morejo ali nočejo razumeti.
Sočutje
Osebno se razodeva še posebej v ljubezni in sočutju. Beseda so-čutiti ima v latinski obliki pomen skupaj trpeti, trpeti s tistim, ki trpi. Čeprav ne moremo neposredno stopiti v njegovo trpljenje, smo mu lahko blizu in ga čutimo v njegovi bolečini. Vsak normalen človek se zaveda tega, zato se tudi kakovost medsebojnih odnosov pozna po tem, kako znamo skupaj prenašati težave in bolečine.
Toda prevladujoča potrošniška in individualistična miselnost ne želi biti ob trpljenju drugih. Na vse načine propagira brezbrižnost in beg od trpljenja. Tako kot nekatere predhodne ideologije želi ustvariti raj na zemlji in v vzhodnjaškem duhu odmisliti trpljenje, minljivost, težave in smrt. Osebni princip pa je v tem, da smo blizu našim bližnjim v dobrem in v težavah. Že pregovor pravi, da prijatelja spoznamo v težavi.
Sotrpljenja ne more rešiti državna sociala, niti različna filantropija, ampak samo osebni odnos med ljudmi. Bližnjega ne izbiramo sami, poslan je v naše življenje, pride sam in navadno takrat, ko ga najmanj pričakujemo. Toda pride in je naš bližnji. V socializmu so ga imenovali tovariš. Naš bližnji ne more biti prisiljen, pustiti mu moramo svobodo, da ga lahko obdarimo in mu pomagamo. Pa tudi on nas obdari in razveseli.
O tem govori prilika o usmiljenem Samarijanu iz Lukovega evangelija. Neznanega človeka so oropali in pustili na pol mrtvega ob cesti med Jeruzalemom in Jeriho. Mimo njega sta šla duhovnik in levit. Videla sta ga, vendar se nista ustavila in mu nista pomagala, ker sta bila prepričana, da imata drugo bolj pomembno opravilo. Pri njem se je ustavil popotni tujec iz Samarije, se ustavil in mu pomagal ter poskrbel zanj, da je prišel k sebi. Ta človek bi lahko šel z večjim razlogom mimo kot njegova sonarodnjaka. S to priliko je Jezus povedal, da je treba uresničiti usmiljeno ljubezen do ubogih ne glede na to, za koga gre in od kod prihaja. Ko gre za človeka in njegovo dostojanstvo, ne more biti hinavščine, privilegijev in kompromisov. Zato mu tudi ni bilo težko pokazati farizejem njihovo hinavščino in napuh. V bistvu so ti božji služabniki izdali Boga, ki je potrpežljiv in usmiljen. (Ps 145,8) Razlika je v sočutni ljubezni. Samarijan je videl in začutil ubogega človeka v svojem srcu ter se zavzel zanj. Tudi duhovnik in levit sta videla, vendar sta šla indiferentno mimo njega. To ni bilo v njunem interesu, njuna ljubezen je bila kot narkotizirana, ostala sta zunaj njegove bolečine.
Strah
Če kličejo begunci in migranti na področju osebnega sočutje in pomoč, se na ravni narave oglaša strah, kako bomo sobivali, kaj pomenijo te množice prišlekov za narodne korenine, kulturo, družbene odnose? Smo ljudje in zato nas je tudi strah. Nekateri govorijo o strahu in tesnobi. Strah je predvsem bojazen pred nečim konkretnim, določenim, ko je to, česar nas je strah mogoče identificirati in na to pokazati, tesnoba pa je neko splošno notranje stanje v povezavi z našo ogroženostjo in ranljivostjo, ki pa nastopa tudi v povezavi s konkretnimi strahovi. Vsekakor obstajajo različne ravni prestrašenosti, strahu, pa tudi potlačenega strahu, ki prehaja v tesnobnost, kar je že patološki pojav.
Strah more biti opozorilo, največkrat pa prihaja v nas, ko smo negotovi in dvomimo. Tako nas mučijo različni strahovi, strah pred prihodnostjo, pred vojno, pred izgubo sočloveka, strah pred boleznijo, smrtjo, pred nesmislom in nesprejetostjo. Določena okoliščina pripravi zunanji povod za strah, morda naletimo na misel ali dvom v stvarnost in že prodre v našo zavest. Ta jo lahko odvrne ali pa jo sprejme in pusti, da v nas razraste in nas podredi njeni preobrnjeni podobi resnice, podobno kot računalniški virus, ki začne podirati urejeno znanje in sistem za razbiranje. Tako izgubimo zaupanje vase in v bližnje, k temu se prikradeta še čustvo nemoči in ogroženosti ter nesposobnost ali nepripravljenost, da se s tem jasno soočimo in pokažemo, da je strah votel in ga okrog ni nič.
Zgodi pa se, da svoj strah zavestno objektiviziramo in ga povežemo z določenim predmetom, okoliščino, osebo in tako se iz strahu porodi ogroženost, ki povečuje bivanjski strah in je suženjstvo, ki nas vklepa. Zato se je treba boriti proti strahovom in tesnobi, kar pa ni tako lahko in pri čemer ne pridemo nikoli povsem do kraja. Edvard Kocbek je napisal delo Strah in pogum, v katerem je predstavil pogum kot alternativo strahu. Vendar pogum ni izhod iz strahu, ampak upanje, ki nas odpira v prihodnost, nove možnosti, izzive in tveganja. Brez upanja ostanemo zasužnjeni s strahom, nobena moč, razen vere in ljubezni, nas ne more rešiti bivanjske groze.
Pustimo ob robu vse, ki se nasilno okoriščajo s strahom, in naslonimo svoje upanje na Kristusa, ki je premagal smrt in brezup in more tudi današnjemu begajočemu človeku pokazati pot osvoboditve, skupnosti in smisla. Papež Frančišek je namenil celo vrsto katehez bujenju upanja v današnjem času, papež Benedikt XVI. je napisal okrožnico o upanju. V deželi teme in smrtne sence mora zasvetiti luč. To je naloga prerokov in učiteljev, da na osnovi svoje lastne izkušnje povedo mlajšim, da sta upanje in izhod. Noč in tema sodobne civilizacije imata upanje in rešitev, če se naslonita nanj, ki je premagal smrt in hudobijo. To oznanilo kaže naprej in opogumlja tiste, ki zaupajo Kristusu in njegovemu delu odrešenja. Namesto straha, ki je povezan z naravo, morata stopiti v ospredje upanje in moč za premagovanje najhujših stisk s Kristusovo močjo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

(Iz priloge Bodi človek! 3.8.2017)

20.08.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!