Snežinka Srebrinka in njene sestrice

Piše: Majda Artač Sturman

Pravljica o večni moči ljubezni

Po dolgem času je spet snežilo in tudi tokrat sem v belem jutru zaman iztegovala dlani, da bi ujela lepoto snežink. Ob dotiku z mojo dlanjo so se stopile … in skoraj sem ostala praznih rok.

A ena se je le poigrala z mano, mi pomežiknila in z nežnim otroškim glaskom začela pripovedovati:

“Vesela sem, da ti danes lahko povem pravljico, kot sem jo slišala od svoje babice.

Včasih so bile zime mrzle, večkrat je pihala ostra burja in ko je močno snežilo, so tudi tla poledenela. Ceste, pločnike in poti je dolgo prekrivala ledeno snežena preproga. Otroci so komaj čakali, da se gredo sankat in postavijo sneženega moža, ki je dolgo kraljeval na šolskem in domačem vrtu.

Danes je življenje snežakov krajše kot nekdaj. V gorskih krajih se najdejo celo snežakinje s prikupnim klobučkom in pentljo, vendar jih je mogoče prešteti na prstih ene roke. Življenje snežink je danes prekratko. Tudi moje ljube sestrice so se hitro stopile, ker je zima pretopla. Pomisli, ostala sem edina od snežink naše družine! A prisluhni zgodbi …

Nekoč – bilo je pred davnimi časi, ko je zima bila še zima, taka, da je mlado in staro pregnala v tople domove, sta živela prekrasen mladenič, najlepši med najlepšimi, in nadvse očarljiva vodna vila. Mladi lepotec je bil brezsrčen, hladen, mrzil je ljudi in živali. Zaradi tega se ga je prijel vzdevek Mraznik in ga nobena vila ni marala. Razen vile Vodenke, ki je bila dobrosrčna, prijazna in nikomur ni odrekla pomoči.

Neke zimske noči je ošabni lepotec zašel v močvirje in ni našel poti nazaj.  Bal se je za svoje življenje, a ni se maral pokazati kot strahopetnež. Zato je raje molčal, kot da bi poklical na pomoč. Zabredel je globoko v blato in nezavesten padel med poledenelo ločje. Skoraj bi bil umrl od mraza.

Zjutraj se je Vodenka kot ponavadi sprehajala in prepevala po belih gozdnih livadah. Ko je dospela do močvirja, je v njem zagledala temno gmoto. Ustrašila se je, a se je iz radovednosti približala. Ko je videla, da gre za mladeniča, ga je potegnila na suho, pokrila in ogrela s puhastim vilinskim plaščem, pobožala in poljubila.

Mladenič se je nenadoma prebudil iz sna in nad seboj zagledal prijazen vilinski obraz – eno najlepših in najbolj dobrosrčnih vil, prekrasno Vodenko. Naenkrat sta iz njega izpuhtela vsa hladnost in domišljavost. Med Mraznikom in Vodenko se je vnela ljubezen na prvi pogled. Iz ljubezni pa se rodijo sreča, veselje in novo življenje.

Mladenič se je tako zagledal v Vodenko, ki ga je rešila grozne smrti, da jo je začel obsipavati s poljubi. Iz vsakega poljuba se je rodila drobcena snežinka.

In bolj sta se poljubljala, bolj so začele naletavati snežinke.

Danes je vse manj ljubezni in preveč sovraštva, zato se tudi Mraznik in Vodenka vse manj srečujeta, božata in poljubljata. A ko zaplešejo snežinke, se kot večna pravljica obnavlja njuna ljubezenska zgodba.”

Snežinka je utihnila, pravljice je bilo konec.

Po nekaj trenutkih pa se je spet oglasil njen pojoči glasek:

“Sem Srebrinka,

mala snežinka,

iskriva potepinka.

V svetu je preveč sovraštva,

vojne in bolezni,

potrebujemo prijateljstva,

strpnosti, ljubezni.

Verjamem v dobroto,

vezí med ljudmi,

če rad bi se kepal,

snežake postavljal,

smučal in sankal,

v mir in ljubezen

verjemi še ti.”

Zagledala sem se v dlan: z nje je spolzela na tla solza – drobna vodna kapljica.

Pomislila sem na čudeže, ki se v mrazu in hladu rojevajo iz topline ljubezni.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme