Suzin svet

Smrt kot del življenja

Smrt kot del življenja

Piše Suzi Pertot / Vse preveč jo potiskamo na rob

Ravno pred Veliko nočjo je bilo, ko mi je znanka povedala, da ji je pred dvema tednoma umrla mama. Bilo mi je žal, ker jo imam rada, za hudo izgubo pa sploh vedela nisem, saj tu v Idrski dolini že tri tedne ne prejemam na dom časopisa. Segla sem ji v roko, ker vem, da je v takih trenutkih težko, zelo težko. Ko umre mama, je občutek tak, kot bi nekdo izbrisal del tvojega življenja.
Ni tako hudo, mi je priznala prijateljica, povedala je, da je mama umrla mirno, pri častitljivi starosti osemindevetdesetih let. Kmalu bi praznovala devetindevetdeseto, zamišljeno doda. Pripoveduje mi z nežnim nasmehom, mirno, kot lahko pripoveduje o smrti tisti, ki je z njo spravljen in ima lahko vest. S sestro sta stali ob bolniški postelji umirajoče matere in skupaj molili molitev, za katero ju je nekaj mesecev prej sama zaprosila, se spominja. Ko sta izmolili, je mirno, z nasmehom na ustih izdihnila. Sama pri sebi pomislim, da danes malokdo še umira tako. Mirno. Med svojimi. Brez strahu in dvomov. Živimo namreč v časih, ko za smrt v našem življenju ni več prostora. Naša družba jo je potisnila čisto na rob vsega. Kot bi smrti ne bilo ali bi je ne smelo biti. Kot bi ne bila, žal, del našega vsakdana. Kot bi ne bila navsezadnje samo del življenja, brez vseh tistih grdih, težkih priponk, zaradi katerih je še bolj grenka in težka. Brez osamljenosti, brez izobčenja, brez ponižujočega hiranja v domu za ostarele, brez težkega občutka, da si odveč vsakomur in vsem. Brez grenkega zavedanja, da si sam, prekleto sam. Dolgo sem razmišljala o prijateljičini pripovedi. O ženici, ki je umirala z nasmehom. In je skoraj do zadnjega živela doma, pri svojih. Nekaj dni pozneje, ko je poštarka končno prinesla k nam domov časopis, Matajur, je bila v njem slika pokojne mame. Na njenem obrazu sem zaznala isti sproščeni, neomadeževani nasmeh, ki ga je imela hči, ko je pripovedovala o njeni smrti.
Smrt skušamo na vse načine izgnati iz našega okičanega življenja. Potiskamo jo na rob. Ne omenjamo je. Nočemo razmišljati o njej. V našem vsakdanu ni prostora, niti časa za to. Bolezen in umiranje ne spadata v svet, ki zahteva, da si vedno zdrav in menda tudi večno mlad. In lep seveda, če je le mogoče. Lepi in mladi ljudje, polni energije in denarja, kupujejo, plačujejo, uživajo. V družbi, kjer moraš biti pogumen in zahteven potrošnik in v kateri sta mladost in popolnost simbol uspeha. Mladost in lepota se nam smejeta iz reklamnih oglasov. Mladosti in lepoti je namenjen svet. Užitek je edini cilj, ki si ga postavljamo. V tej družbi, kot je v svojih razmišljanjih napisal barski duhovnik Renzo Calligaro, še za Jezusa ni več prostora. Nikjer. Odrivamo ga iz našega vsakdana, kot odrivamo vse, kar ni iz materije in česar se ne da kupiti. Potrošnja, denar, hitenje. Ni časa, da bi se človek ustavil, začutil, prisluhnil. Iskal v sebi in izven sebe. Se ozrl v nebo. Neba ni v prodajnih centrih. Ni ga več v mestih. Težko ga sploh še kje najdemo. In življenje znamo ceniti samo, dokler lahko hitimo, uživamo, potujemo… Ko je treba upočasniti korak, ko se je treba vprašati, čemu, kam, zakaj… tedaj se najraje poženemo v beg. Resnice in smrti nas je strah.
Ko razmišljam o prijateljičini mami, ji zavidam. Moja mama ni umrla tako. Umrla je sama, skoraj sto kilometrov daleč od svoje hčerke, edinke. Ni umrla doma, ampak v žalostni bolniški sobi, kamor so jo preselili iz doma za ostarele. Iz hiralnice. Pa čeprav se tolažim, da zaradi njene bolezni ni bilo mogoče drugače. Morda bi bilo mogoče, ko bi imeli veliko denarja. Ampak res veliko. Spet denar. Ljudje, ki živimo sredi cest in trgovin, umiramo v velikem trpljenju. Neprištevni. Razburjeni. Prestrašeni. Tisti, ki so še ohranili stik z naravo, s tišino, z nebom, z Bogom, umirajo nirno.
Moja mama je umrla sama. Jaz sem prišla prepozno. Predaleč je bilo. Drugih sorodnikov ni imela. Sama. In jaz nisem vedela, kako naj se dotaknem njene roke, ki je nisem več prepoznala, ob trpečem, razmaličenem telesu. Nisem vedela, kako naj ji povem, ko med nama ni moglo biti več besed. In nisem si upala moliti na glas, tam med posteljami in bolniškim osebjem, ob oknu, ki je gledalo na Tržaški zaliv. Spominjam se, kako je moj prst drsel mimo njenega obraza k rokam in iskal odgovora na to odhajanje in upanje, da odhajanje vendar ne pomeni popolnega konca. Strah me je bilo tistega telesa, ki me je nekoč objemalo in je bilo zdaj samo ogledalo neizmernega trpljenja in konca. Kako mirno sprejemajo smrt živali. Tako, kot bi bila del življenja. Saj je del življenja. In nočem verjeti, da je konec. Trdno verjamem v začetek, v večnost, v prehajanje, v ponavljanje. Videla sem umirati mačke, psa ne, ker smo ga vedno evtanazirali. Preveč je podoben človeku, da bi ga pustili umirati. Mačke pa so umirale mirno. Nobenega strahu ni bilo v njihovih očeh, nobenega boja, nobenega upiranja. Niti trpljenja. Samo ravnodušen mir. Kot bi moralo biti pri človeku. Kot je bilo pri človeku, ko je bil še del tega stvarstva. Ko potrošništvo ni izrinilo smrti in vere iz življenja. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

15.04.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!