“Smo bogastvo za ves naš prostor”

Pogovor / Karlo Mucci, predsednik društva Jadro iz Ronk

Karlo Mucci, ustanovitelj, duša in srce Slovenskega kulturno-rekreacijskega društva Jadro iz Ronk, napoveduje svoj umik in prenehanje delovanja društva, ki je v 37 letih korenito poseglo v prostor in pustilo veliko sledov. Gospod Mucci se zna prijazno približati vsakomur, rad goji medosebne stike. In sadovi tudi takega dela so na dlani.

Društvo Jadro torej zapira vrata?

Da, nimamo več moči, da bi nadaljevali. Saj imamo nekaj ljudi, ki so pripravljeni pomagati ali sodelovati, ni pa nikogar, ki bi prevzel odgovornost in vodenje društva. Društvo brez predsednika pa ne more obstajati. Nima smisla vzdrževati društva samo za seje ali razstave. Tudi na naše prireditve prihaja vedno manj ljudi, če le ni zraven zborčka romjanske šole, ki privabi svojce …

Društvo ste ustanovili in mu predsedovali vseh 37 let?

Da. Leta 1980 sem ustanovil ženski zbor, ki je deloval bolj v cerkvenih krogih. Ker je bilo delovanje nekako omejeno, smo leta 1987 ustanovili društvo, ki bi bilo odprto vsem, in približal se je še kdo. In leta so tekla … V kratkem bom praznoval 74 let, začenjam imeti svoje zdravstvene težave, pa še birokracija postavlja vedno več ovir. Z novo zakonodajo je vodenje društva postalo zelo zapleteno. Jadro je formalno ASP (Associazione di promozione sociale), imeti moramo elektronski podpis, SPID, knjigo članov, bilance moramo pošiljati v Rim, marsikaj imamo skupnega s podjetji, hoditi moram h komercialistu itd. Vse to jemlje veliko časa in energij …

S kakšnimi občutki sprejemate to odločitev?

Za marsikaj sem zelo zadovoljen. Na našem ozemlju smo dosegli, da imamo veliko dvojezičnih napisov. Občinska uprava nam je naklonjena, že drugo leto je sama od sebe dala pobudo za slovenske proslave. Bizjaki, ki nas v preteklosti niso marali, nas sprejemajo.

Z Jadrom ste omogočili, da je slovenska stvarnost danes v Laškem vidna, upoštevana, priznana, živa. To je gotovo velik dosežek. Kateri so še drugi sadovi vaših dolgoletnih prizadevanj?

Občina nas poziva, naj ne prenehamo delovati. Zavedajo se, da smo del te družbe. Izdali smo 22 zbornikov Jadro, v katerih popisujemo življenje naše skupnosti in veliko zanimivosti. Na skupno dva tisoč straneh smo zbrali več kot 420 člankov, 125 poezij, sodelovalo je 135 piscev, od teh kar 22 avtorjev peozij. 135 oseb, ki so sodelovale za naš zbornik, ni malo! Pisana beseda ostane. Tudi če našega društva ne bo več, če bo kdo kdaj raziskoval slovensko prisotnost na tem območju, ne bo mogel mimo vsega tega. Zbornik bogatijo številne fotografije z dvojezičnimi didaskalijami, ki imajo pomembno dokumentarno vrednost. Pred Jadrom so bila tu tudi druga slovenska društva, a za njimi je ostalo zelo malo napisanega. Izdajati zbornike je bilo vedno naporno, gotovo vsebujejo tudi napake, pomembno pa je, da smo jih izdali! Pa še to bi rad poudaril: s svojim delom smo vedno hoteli pokazati tudi to, da na Goriškem smo tudi Slovenci, ki smo navezani na morje. Veliko govorimo o morju, med našimi predniki so bili tudi ribiči, tudi to je bilo značilno za nas. Ko sem prišel živet v Laško, sem zaznal, da so imeli nekateri naši ljudje zaradi svojih korenin občutek manjvrednosti. Mene so – na občini, župniki itd. – upoštevali, ker sem diplomiran inženir. Prva leta društva je redno prihajal nadzirat pobude našega društva kdo s kvesture, hoteli so vedeti, kaj delamo; na naše tečaje slovenščine so prihajali celo karabinjerji. Tudi tako smo postali vedno bolj vidni. In ljudje so se navadili. Prej smo bili Slovenci v tem okolju bolj tuji, mnogi so nas enačili s komunisti … Danes nas upoštevajo, različna italijanska društva nas poznajo in vabijo, ne nazadnje zato, ker smo most med krajevno stvarnostjo in npr. s pobratenimi občinami v Sloveniji. Smo bogastvo za ves ta prostor. Škocjan ob Soči je npr. pobraten z občino v Avstriji: škocjanski upravitelji ne znajo nemško, v avstrijski občini pa imajo slovensko društvo; na neki način smo mi celo most med Italijani in Avstrijci.

Veliko ste gotovo dosegli z osebnimi stiki, s svojo odprtostjo do vseh …

Tak sem pač po značaju. Medosebne vezi gotovo pomagajo. Že prva leta sem iskal stike z občino, upravitelje sem vedno vabil na naše prireditve, redno sem jim nosil naše zbornike, počasi so se navadili na našo prisotnost. Brez težav nam dajejo pokroviteljstvo, to niso malenkosti …

Če povzameva: v Ronkah imate – tudi to na vašo pobudo – 40 let slovensko mašo, društvo ima za sabo 36 let delovanja, ženski zbor je deloval od leta 1980 do 2021, do lani klekljarska skupina, poleg zbornikov ste izdali okrog 15 različnih publikacij, prirejali ste razstave, predstavitve knjig, tečaje slovenskega jezika …

Vse do covida smo imeli tudi po dva tečaja slovenščine, potem ljudje niso več prihajali. Približno do leta 2005 smo prirejali tudi dvotedenski tečaj slovenščine za predšolske otroke, ki ga je nato prevzelo društvo staršev otrok naše šole. Klekljarska skupina je prirejala tudi izlete po Sloveniji, spoznali smo klekljarice v Idriji in drugod. Prirejali smo martinovanja, organizirali različne izlete, Italijane smo peljali odkrivat reke in jezera po Sloveniji.

Kakšno je sodelovanje z društvom Tržič?

V prejšnjih letih smo marsikaj organizirali skupaj. V soboto, 24. februarja, bomo skupaj priredili proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku, podobno kot tisto v Ronkah 7. t.m. Kako bo naprej, ne vem. Društvo Tržič je želelo prekiniti delovanje že lani spomladi, o tem smo razmišljali tudi mi, nismo pa mogli istočasno zapreti obeh društev; zato smo lani sklenili, da zdržimo še malo. Ob koncu prejšnjega leta je društvo Tržič oživelo in za predsednico je bila izvoljena Barbara Corbatto.

In zdaj?

V mesecu marcu bomo izdali knjigo, ki ne bo za javnost, bo pa povzela vse, kar smo pri Jadru naredili. Opisali bomo letno delovanje društva od začetka do današnjih dni, povzeli bomo kazala naših zbornikov, navedli imena sodelavcev.

Med avtorji poezij ste tudi vi …

Da, lani sem jih napisal nekaj in jih podpisal z ženskim psevdonimom Bruna Mucci (se posmeje; op.p.).

Znani ste kot oseba, ki ne more mirovati. S čim se boste ukvarjali odslej?

Postajam star, za vodenje društva nimam več moči, nimam več volje pisati. Nameravam kaj več pohajati, hoditi v gore, se ukvarjati z rekreacijo. Za vse to doslej nisem nikdar imel časa …