Slovita Linhartova komedija odeta v kraško barvitost

Abonmajska sezona SSG v Gorici – Županova Micka

Z veliko radovednostjo smo tudi goriški abonenti pričakovali Županovo Micko, zadnjo predstavo letošnje sezone Slovenskega stalnega gledališča (SSG), ki se je vila pod obetavnim geslom Čezmejne nežnosti. Le teh pa, resnici na ljubo, v izbranih dramskih delih nismo zaznali. Gotovo pa smo se na zadnjem srečanju z gledališčem iz naših logov, 14. aprila 2025, v končno lepo zasedeni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž (zvestim abonentom so se pridružili goriški dijaki in gledalci iz bližnjih krajev Slovenije) ob sloviti komediji Županova Micka A. T. Linharta (1756-1795), ki – če izvzamemo patra Romualda (1676-1748) in njegov Pasijon – velja za začetnika slovenske dramatike, naužili svežega komedijskega duha in namenili igralcem dolgotrajno ploskanje.

Linhart je l. 1789 v svoji ustvarjalni vnemi v slovenščino prelil nemško besedilo Josefa Richterja Die Feldmühle in ga preimenoval v Županova Micka. Priznanemu in za svoje stvaritve večkrat nagrajenemu režiserju Vitu Tauferju je še posebno pri srcu ta preprosta, dobro poznana zgodba, saj jo je že l. 2001 briljantno postavil na oder Prešernovega gledališča Kranj. Takrat je s čudovitimi igralci zaživela v vsej “trdi” kranjski pristnosti in postala velika uspešnica, saj je doživela nad 300 ponovitev in osvojila raznoliko občinstvo. Tudi v Gorici smo si jo ogledali z velikim veseljem in užitkom. V tokratni uprizoritvi jo je Taufer odel v sočno primorsko barvitost in ji dal pisan večjezični pečat. Postavil jo je v kmečki in ribiški svet, v kraško vasico, obsijano od sonca in z vonjem po morju. Časovno jo je umestil v 50. leta prejšnjega stoletja, prelomna za Trst, saj se je tedaj odločala usoda Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja. V tistem času je začelo usihati nekdaj cvetoče slovensko ribištvo v Tržaškem zalivu. V uvodnem delu predstave nam tudi radijsko poročilo, ki ga posluša župan Jaka, pospremi v dogajalni čas. Medtem pa Micka z metlo poplesava ob poskočnih ritmih, ki so jih v naše kraje prinesli ameriški vojaki. Kot znano, je Linhart v svoji predelavi nemške komedije zaigral na socialne strune in osmešil sprevrženo nemško govorečo gospodo ter poudaril zdravo, modro kmečko pamet, Taufer pa je v tokratnem režijskem konceptu ubral narodnostne tone, ki so bili tako močno občuteni v naših krajih, še zlasti v tistem obdobju po vojni vihri. Nemškega prilizovalca je spremenil v Italijana Casabello, ki skuša omrežiti in z lažno poroko osvojiti lepo županovo hčer Micko. A naklep mu spodleti, ker mu polena pod noge postavi bogata, opeharjena nemška vdova Šternfeldovka, s katero se ta malopridnež, nemanič peča. Taufer se je dramaturško držal izvirnika, a ga je po svoje obdelal jezikovno. Pri prestavitvi besedila v primorsko narečno živost sta mu pomagala Boris Devetak in Žan Papič. Med dialektalno obarvanostjo se prepletajo italijanščina, tržaško narečje, nemščina in angleščina. Jezikovna pisanost prijetno vpliva na celoten potek komedije, ki jo poživlja avtorska glasba Ilije Ota, z Barbaro Gropajc tudi avtorja songov, ki jih zapojejo posamezni igralci in z njimi razkrijejo tudi to, česar liki ne izrečejo v besedi. Taufer, ki je na svoji dolgi, izkušeni režijski poti ustvaril marsikatero svojevrstno gledališko umetnino, je tudi tokrat znal ubrati prave tone in igralce tako usmeriti, da so vdihnili v like polnokrvne značajske poteze. Skrbnega očeta, klenega Slovenca, trdo kraško korenino, ki noče niti pomisliti, da bi se njegova edina hči prepustila nezanesljivemu Italijanu, je v pristnem narečnem izražanju prepričljivo izoblikoval Franko Korošec. Micko, odločno, trmasto dekle, ki zavrača dobrega, a robatega slovenskega ženina, ker bi se rada izvila iz vaškega okolja in sanja, da bi postala meščanka, je živahno, ob koncu pa resignirano, poosebila Tina Gunzek. Da se je prvič morala spopasti s primorsko narečno govorico, je bilo mestoma opazno zaradi pretiravanja v izgovarjavi določenih besed. V Micko do ušes zaljubljenega Anžija je kot poštenega, a tudi vročekrvnega mladeniča, ki ima za vsak slučaj nož pri roki, odigral gost Matej Zemljič. Njegov neotesani ribič je močno spominjal na like ribičev iz Tauferjeve kultne uspešnice Barufe (2017), mednarodne koprodukcije štirih primorskih gledališč (tržaškega, novogoriškega, koprskega in puljskega), enkratne različice Goldonijevih Primorskih zdrah. Nikla Panizon, ki se je morala za vlogo Frau Sternfeld naučiti nemščih replik, je odlično opravila svojo vlogo razočarane, jezne vdove, ki si želi se maščevati nad “ljubezenskim” sleparjem in rešiti Micko iz njegovih poželjivih krempljev. Zabavno dvojico, ki se na oder domiselno pripelje na vespi – v dogajalnem času priljubljeno vozilo – sta ustvarila Francesco Borchi in omenjeni glasbenik Ilija Ota. Borchi je italijanski igralec, ki igra tudi na Slovenskem in se je priučil slovenščine. Odigral je vlogo Casabelle, “latin loverja” brez ficka, ki v poželenju lovi mlada dekleta, a se obenem koristolovsko oklepa bogate vdove. Ota pa je sproščeno skočil v kožo tržaškega frajerja Monkolana, ki pomaga Casabelli pri Mickinem osvajanju. Lik zmeraj okajenega odvetnika Bičerina, ki samo čaka, kdaj bo lahko zalil svoje suho grlo, je duhovito, tudi s komičnimi kretnjami in mimiko, poosebil Primož Forte. Pri tem je pazil, da je dosledno izgovarjal slovenske besede z naglasom, značilnim za Italijana, ki se je naučil slovenščine. Pravšnjo scensko podobo karakterističnega kotička nekdanje preproste vaške kraške hiše je predstavi dala Urša Vidic. Celotno likovno podobo nedvomno plemenitijo premišljeno, s poudarkom na družbeni položaj nastopajočih likov, krojeni kostumi (in maska) Alana Hranitelja, ki se je ničkolikokrat izkazal kot izreden mojster v svojem poklicnem delu. Za uspeh predstave so nedvomno zaslužni še mladi glasbeniki Marko Jugovic, Jan Kalc in Patrik Pregarc, ki so z energičnim izvajanjem glasbe v živo v ritmih rock and rolla, swinga, jazza in še marsičesa poživili celoto.

Z Županovo Micko, ki ji je Taufer določil otožen konec – vseh iluzij oropano, vinjeno Micko odnese v hišo ženin Anži, medtem pa župan Jaka razpreda bridke misli … – se končuje letošnja sezona SSG.

Ne moremo ravno zatrditi, da je izbrani abonmajski program povsem zadovoljil goriške gledalce in v njih potešil željo po umetniških užitkih. Verjetno je v njih bolj zbudil spomin na tiste zlate čase našega gledališča, ki se verjetno ne bodo povrnili.