Slovesne šmarnice na avstrijskem Koroškem

Romanje števerjanske župnije sv. Florijana in Marije Pomočnice

Zjutraj smo se zbrali pred župniščem v Števerjanu, da poromamo v zgodovinsko pomembno Marijino svetišče. Tako se je pričelo popotovanje h koreninam koroškega naroda in njegove vernosti, k najstarejši slovenski božji poti. V sklopu niza Izviri naše istovetnosti je Akademija Mirko Špacapan priredila lepo obiskano in doživeto romanje.

Na Koroškem je zamejske romarje gostovala Katoliška akcija, njen tajnik in odgovoren za cerkveno petje g. Pavel Zablatnik je tudi eden izmed pobudnikov tega občutenega praznika krščanstva. Iz Števerjana sta zjutraj odpeljala dva avtobusa, poleg tega je nekaj romarjev prišlo z lastnim prevoznim sredstvom. Udeleženci so prihajali s širšega čezmejnega goriškega prostora, iz Vipavske doline, s Krasa in eden celo iz Kanade, zadihali smo pravo prijateljsko vzdušje. Druženja ni manjkalo, saj smo imeli bodisi ob odhodu bodisi ob prihodu krajša postanka, kjer so nas razvajale števerjanske gospodinje z dobrotami in tudi kave ter druge pijače ni zmanjkalo.

Cerkev Marijinega vnebovzetja v kraju Gospa Sveta na današnjem avstrijskem Koroškem je najstarejša cerkev na slovenskem narodnostnem ozemlju. Zgodba o cerkvi Gospe Svete se je začela sredi 8. stoletja (okrog leta 760), ko je na ozemlje Karantanije, prve slovenske in tudi prve slovanske države, salzburški škof Virgil poslal pokrajinskega škofa Modesta.

Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti povezujejo vernike iz Roža, Podjune in Zilje, prav tako pa so čezmejno srečanje, saj se jih vsako leto udeležujejo tudi Slovenci iz Slovenije in Italije ali kot sodelujoči zbori, pritrkovalci ali pa kot verniki. Letos so pri duhovnem koncertu pred šmarnicami sodelovali Tamburaška skupina iz Loč, zapel pa je tudi MePZ F. B. Sedej iz Števerjana.

Slovenske šmarnice pri Gospe Sveti so bile v nedeljo, 21. maja 2023. Ob 11.15 je bila sveta maša v slovenščini, ki jo je daroval pater Jan Cvetek ob lepi ministrantski skupini iz Števerjana, kar osem jih je bilo, pevsko so jo oblikovali števerjanski pevci pod vodstvom Patricka Quaggiata in ob orgelski spremljavi Daria Bertinazzija. Po kosilu je bil ob 14. uri duhovni koncert in ob 15. uri slovesne šmarnice. Pridigal je dekan Stanko Olip, na orglah je igral Andrej Feinig. Šmarnice so pevsko oblikovali tudi števerjanski pevci. Sodelovali so še pritrkovalci iz Goriških brd. Korošci so za nedeljo naročili lepo vreme. Potrjena je bila tudi agapa ob 16. uri na dvorišču pred stolnico. To je sejem spominkov, tipičnih koroških jedi ob prijateljskem druženju.

Zgodba Gospe Svete je izredno zanimiva, tako je povedal romarjem duhovni vodja pater Jan Cvetek. Že okoli leta 300 je Gosposvetsko polje prek Ogleja prišlo do prvega stika s krščansko vero. Z naselitvijo Slovanov konec 6. stol. so se te sledi spet izgubile. Okoli leta 760 je škof Modest za svoj sedež izbral Gospo Sveto in tam postavil Marijino cerkev, ki jo je zamenjala sedanja veličastna poznogotska stolnica, zgrajena med letoma 1430 in 1490. Skozi stoletja so tod živeli naši predniki, ki so se v srednjem veku ustalili ob jezikovni meji južno od Celovca. Po plebiscitu leta 1920 je slovensko bogoslužje pri Gospe Sveti utihnilo. Sinoda krške škofije pred 50 leti je začrtala novo pot sožitja med slovensko in nemško govorečimi verniki v Cerkvi na Koroškem. Od leta 1999 se v mesecu maju roma k Materi, ki je sprejemala slovenske vernike že pred več kot 1000 leti. Organizatorji želijo jo počastiti z romarsko sv. mašo, duhovnim koncertom in slovesno šmarnično pobožnostjo. Ona razume vse prošnje, molitve in pesmi, pa naj zvenijo slovensko, nemško, italijansko, ukrajinsko …

Znamenito Gosposvetsko polje

Kraj Gospa Sveta (nemško Maria Saal) leži ob reki Glini, nekaj kilometrov severno od Celovca, današnje prestolnice avstrijske Koroške. Gospa Sveta je tudi dala ime Gosposvetskemu polju.

Na njem je še Krnski grad, v času pokristjanjevanja politično središče Karantanije. Na Gosposvetskem polju je potekalo ustoličevanje karantanskih knezov oz. pozneje koroških vojvod. Obred ustoličevanja, ki je potekal v slovenskem jeziku, je trajal vse do leta 1414. Na Gosposvetskem polju sta stala knežji kamen (ta je od leta 1862 v celovškem muzeju) in vojvodski prestol.

Cerkev ima današnjo podobo iz 15. stoletja

Gosposvetska cerkev, ki je dobila zdajšnjo podobo v prvi polovici 15. stoletja, velja za najpomembnejšo poznogotsko cerkev na Koroškem. V severnem od dveh zvonikov visi največji bronasti zvon na Koroškem iz leta 1687, ki je težak kar 6,6 tone. V cerkvi je tudi kamniti kip sedeče Marije z Jezusom v naročju iz 15. stoletja, ki je zdaj osrednji predmet romarskega češčenja.

Gospa Sveta in Gosposvetsko polje sta bila dolgo del slovenskega narodnega ozemlja. Šele v 19. stoletju je Nemcem uspelo ta del Koroške germanizirati. Po koroškem plebiscitu leta 1920 v cerkvi Gospe Svete tudi ni bilo več rednih maš v slovenskem jeziku.

Ob zaključku dneva so bili romarji resnično navdušeni nad lepo preživetim dnevom. V avtobusih se je sprožila nabirka, ki je bila namenjena potrebam ministrantom, patru Janu je bilo izročeno 470,00 evrov. Preživeli smo čudovit dan, prinesel ni samo novih poznanstev, pač pa tudi lepo druženje, obnavljanje stikov in razmislek, ki je vedno pomemben element duhovnega napredovanja.