Slovensko svetoletno romanje v Gorici: "Kaj pričakujemo od svetega leta?"

Verniki štandreške dekanije, ki združuje slovenske župnije goriške nadškofije od Brd do Krasa, so imeli na prvo postno nedeljo popoldne, 9. marca, svetoletno romanje. To je “odgovor na klic papeža Frančiška, da v sebi in naših skupnostih, od družine pa vse do župnij, poživimo vprašanje upanja, ki je v današnjem svetu zelo pereče,” je številnim zbranim pred sedežem Slovenskega pastoralnega središča v Svetoivanski ulici v Gorici povedal dekan msgr. Renato Podbersič; ob njem so stali nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli, vikar za slovenske vernike msgr. Karel Bolčina, župnik pri sv . Ivanu g. Marijan Markežič in kaplan p. Jan Cvetek. “Upanje je odgovor na vojno, na revščino, na begunce, na vse, ki so preganjani in zaprti. Upanje je naša gonilna sila.” Zato se moramo zavedati, je nadaljeval dekan, da “Slovenci ob meji imamo nalogo delovati za sožitje med narodi in kulturami”.

O tej temi je navzočim nanizal nekaj prodornih misli prof. Elia Bastjančič. Že toponimi in hidronimi govorijo o tem, je dejal, kako se tu prepletajo različni svetovi. Gorica je “že od 6. stoletja, ko so se sem naselili Slovani, stičišče kultur, narodov, jezikov in verstev. Na tem ozemlju se srečujejo slovanska, romanska in germanska civilizacija, saj ne smemo pozabiti, da smo več kot 1000 let živeli pod nemškimi cesarji.” Bogati mozaik kultur, jezikov in verstev je mogoče zaslediti že v bližini cerkve sv. Ivana: v njej se zbiramo Slovenci, spominska plošča na Travniku opozarja na usmrtitev štirih tolminskih puntarjev, ob stolnici stoji hiša z oknom, s katerega je Trubar nagovarjal rojake v slovenskem jeziku, ob cerkvi stoji rojstna hiša jezikoslovca Ascolija, nekaj metrov stran sinagoga, v zadnjih letih se je tem verskim skupnostim pridružila še muslimanska. “Vsi pripadniki teh treh abramitskih religij izpovedujemo vero v istega Boga, v Boga Abrahama, Izaka in Jakoba. Lahko rečemo, da smo kristjani z judi bratje, z muslimani pa bratranci.”

Gorica je torej vedno bila “prototip idealov Evropske unije”, kot so si jo zamislili njeni očetje Schuman, Monnet, Adenauer, Spaak in De Gasperi. “Gorica je tudi prapodoba Prešernove Evrope,” v kateri “ne vrag, le sosed bo mejak”. To ozemlje je bilo v zgodovini tudi kraj trpljenja. “Eno najtemnejših obdobij je bilo nedvomno 20. stoletje, ko so meje ločile družine in narode.” Doživeli smo “val fašističnega zatiranja slovenskega naroda”, ki je za sabo pustil globoke rane. Druga svetovna vojna, deportacije in povojni poboji so bolečine in nezaupanje med tu živečimi narodi še poglobili. Meja iz leta 1947 je zarezala tudi v medosebne in družinske odnose. “Dejstvo pa, da se je tista meja že v 50. letih začela ponovno odpirati, nam priča, da človek ne uspe ločiti tega, kar je bilo ustvarjeno kot enotno.”

Leta 2007 je državna meja končno padla in ljudje so končno lahko gledali v prihodnost “z novim upanjem”. Goriška je naredila še korak dlje s projektom EPK. “Nova Gorica in Gorica, dve naselbini na obronkih dveh držav, sta v določenem trenutku postali pomembni. Iz njiju je izšlo nekaj velikega, izšla je prva čezmejna Evropska prestolnica kulture.” To je le še en dokaz, da “samo v sodelovanju, enotnosti in v kulturi je bodočnost in da je mogoče premostiti preteklost ter graditi prihodnost na vrednotah miru, spoštovanja in sodelovanja”. Zgodovina nas uči, da “svoboda, demokracija in spoštovanje edinstvenosti vsakega človeka niso nikoli na varnem, zaradi česar moramo te vrednote stalno braniti. Tudi trojezičnost, ki stoletja bogati naš teritorij, ne sme nikoli postati vir sramote, ampak vrelec ponosa, ne sme postati vzrok rivalstva, ampak orodje za soočanje in dialog.

Večjezičnost, ki jo še danes nekateri zanemarjajo in v njej vidijo eksistencialno grožnjo, mora biti viden znak neizmernega bogastva tega ozemlja in medsebojnega spoštovanja. V preteklosti so nacionalizmi predstavljali plotove, ki so ljudem onemogočali pogled v zunanji svet; multikulturnost pa predstavlja lestev, ki človeku pomaga dospeti do vrha zidu in od tam zreti na obe strani. Večkulturnost odpira obzorja, ruši meje in uničuje predsodke. Podobno načelo mora veljati tudi med kristjani in v medverskem dialogu; ne smemo iskati razlik, ampak to, kar nas združuje.” Prav jubilejno leto naj nas spodbuja k odprtosti do vsakega človeka, je svoje misli sklenil Bastjančič.

Romarji so se nato v procesiji odpravili na pot proti goriški stolni cerkvi. Za križem so hodili najprej otroci in mladi, nato duhovniki z nadškofom na čelu in vsi drugi. Prek Travnika so prišli do vrha Raštela; ustavili so se ob hiši, kjer je bil leta 1564 v gosteh Primož Trubar. Tam je Saša Quinzi najprej orisal stavbe v okolici, kjer so domovali predstavniki oblasti, deželnih stanov, goriškega plemstva, pa tudi redovnih skupnosti in bolnišnica, nato pa je spregovoril o Trubarju, “očetu slovenske tiskane knjige”, ki je v Nemčiji sredi 16. stoletja natisnil slovnico in katekizem.

Tedaj je Evropo na verskem področju prevevala napetost, ki je celino tudi razklala. “Slovenski narod se je prek Trubarja vključil v to evropsko dramo.” Prvi namen velikega pridigarja pa je bil ta, da bi “lubi Slovenci” našli sredstvo za duhovno rast in poglabljanje vere. “Vedno je bil zelo pastoralno usmerjen.” V tem smislu je bil najprej dejaven v okviru katoliške vere; ko se je tam zalomilo, je prestopil k luterancem. Leta 1564 so ga v naše mesto povabili plemiči: “Tu je tri dni pridigal v treh jezikih, nemščini, italijanščini in slovenščini,” tako plemstvu kot navadnim ljudem. Vprašanje ekumenizma je bilo tedaj drugače obarvano kot danes.

Protestantski svet je gledal s simpatijo pravoslavno Cerkev, to pa tudi zato, ker je pravoslavna liturgija potekala v jeziku ljudstva. Trubarju ni bila tuja niti osnovna odprtost do katoličanov, v nekem pismu je namreč zapisal, naj se Bog usmili evangeličanov in katoličanov, “eni in drugi so torej potrebni Božjega usmiljenja”. Vsi smo grešni, potrebni drug drugega, na poti življenja smo vsi romarji, vsi hodimo v isto smer. Trubar je torej v reformirani Evropi hodil svojo pot, toda to, kar mu je bilo stalno pri srcu, je bilo, da bi – v prvi vrsti – slovenskega človeka čim bolj približal Bogu in dvignil stopnjo osebne vere predvsem prek Svetega pisma. “To je eno najlepših daril, ki jih je reformacija pustila slovenskemu človeku,” je še dejal Quinzi.

Množica se je nato preselila v stolnico, kjer se je začelo evharistično slavje. Na koru je svečano prepeval zbor v režiji Združenja cerkvenih pevskih zborov, ob nadškofu in slovenskih duhovnikih, ki so darovali svečani obred, pa so svoje poslanstvo odlično opravili svetoivanski ministranti. Po odlomku iz Pisma Rimljanom je msgr. Bolčina prebral poglobljeno razmišljanje, nekakšno izpraševanje vesti, pisano na kožo današnjemu človeku. V prvi osebi je postavil vrsto vprašanj. “Ali je Sveto pismo moja knjiga? Je beseda, ki daje smer mojemu življenju?” Uporabljam pametni telefonček samo za klice, sporočila in objave ali tudi za aplikacijo molitve Božje besede? “V koga ali kaj verujem?” V Boga ali v usodo? “Iščem Božji načrt v svojem življenju? Se prepuščam reklami, ki jo ponuja današnja družba?” Bolj poslušam Gospoda ali ljudi? Verjamem besedam medijev in interneta ali preverjam, kaj je res in kaj je laž? Ali delam razloček med tu rojenimi in tujci? “Ali so tujci meni enakovredne osebe ali jih imam za drugorazredne?” Sem sebičen? Dajem potrebnemu iz srca ali ostanke, ki sem jih zavrnil? “Ljubim življenje?” Ga želim deliti in darovati? Pomagam tistim, ki darujejo življenje, mladim družinam? “Upoštevam blagor miru ali soglašam z logiko nasilja?”

Po obredu pepeljenja, ko smo lahko spet slišali besede “Spreobrni se in veruj evangeliju!”, in po besednem bogoslužju je nadškof Redaelli v homiliji postavil izhodiščno vprašanje: “Kaj pričakujemo od svetega leta?” Oziroma: “Kakšni bi radi bili ob koncu tega leta?” Vsi bi radi bili – morda že za Veliko noč – boljši, bolj zavzeti kristjani, pripravljeni pomagati drugim, bolj potrpežljivi in močnejši v težkih trenutkih, uspešnejši pri premagovanju lastnih šibkosti, je dejal nadškof. Vse to je lepo in prav, toda temeljno vprašanje je naša vera. Najvišji dosežek jubilejnega leta bi bil postati bolj verni. Biti veren ne pomeni verovati v abstraktne resnice, temveč v Boga, osebo, s katero delimo življenje, kajti On nas ima rad, nas je ustvaril, nas je odrešil.

“V veri smo protagonisti mi in Bog. To je naša zgodba, zgodba našega odrešenja.” Klicani smo, da odkrijemo Boga, ki ni malik v naši službi, ampak tisti Bog, ki nam ga je razodel Jezus, Oče, ki nas kliče, Duh, ki nas rešuje suženjstva, ki želi, da živimo polno življenje, rešeni logike posedovanja, oblasti in videza. Cilj svetega leta naj bo torej prepoznati in priznati takega Boga. Že udeležba na dekanijskem romanju je izraz želje vsakogar, da bi živel pravo vero v Boga. “Romanje naj bo začetek te poti, ki jo nadaljujmo v postu in skozi vse leto.” V trenutkih, ko se nam zdi, da ne zmoremo verovati, je še dejal msgr. Redaelli, prosimo Boga, naj nam pomaga v naši neveri.