Slovenska šola v Italiji postaja čedalje ‘eminentno evropska’!

Nežen zvok citer mlade slovenske izvajalke Maruše Pišer je uvedel Prešernovo proslavo Slovenske Vincencijeve konference in Kluba prijateljstva, ki je v četrtek, 21. feruarja, v prostorih Peterlinove dvorane oplemenitil dušo članov in članic organizacije.
Kot se za vsako proslavo ob dnevu slovenske kulture dogaja, je tudi srečanje na Donizettijevi spojilo tradicionalno slovensko glasbo s slovensko besedo: to sta elementa, ki ob veri najbolj pogosto utemeljujeta slovenski narod.
Pri nas je del tega izročila v dometu mlade gledališke skupine Tamara Petaros, ki jo vodi, kot je na proslavi dejala predsednica Slovenske Vincencijeve konference Ivica Švab, “neutrudna mentorica Lučka Peterlin Susič”. Resnici na ljubo je tokratni nastop mladih izvajalcev pripravila prof. Manica Maver, ki je spela spored pesniško proznih odlomkov pod geslom Mozaik letnih časov. Recitatorji so tako na podlagi prispevkov mladih sodelavcev priloge Rast, ki izhaja v reviji Mladika, in izkušenih besednih ustvarjalcev, ki so svoja dela izdali pri založniški hiši Mladika (Vilma Purič, Majda Artač in Aleksander Furlan – Šandrin), dali čutiti, kako je slovenska beseda pri nas klena in ustvarjalna, tudi v narečni različici.
Priložnostno misel so prireditelji zaupali šolniku, ravnatelju didaktičnega ravnateljstva pri Sv. Jakobu Marijanu Kravosu. Njegova naloga je bila vse prej kot lahka, saj je v svojem izvajanju poskušal aktualizirati pojem slovenskega šolstva v Italiji, predvsem pa je pri tej nalogi vselej imel v mislih verz Prešernove Zravljice… ne vrag, le sosed bo mejak. Kravos je izhajal iz prepričanja, da je potrebno pojem manjšinskosti v sedanjih okoliščinah obravnavati na drugačen način, ne po tradicionalnih kanonih: sklepna ugotovitev pa je bila, da je naša, slovenska šola adut, ki ga morata čuvati manjšinska in večinska skupnost. Ravnatelj je najprej ugotavljal, da so perspektive šol s slovenskim učnim jezikom različne v mestu, predmestju ali na podeželju. Ob prepričanju, da mora slovenska šola ohraniti svojo vlogo kot negovalka narodne zavesti, je globlje zrl v njegovo delovno okolje pri Sv. Jakobu. Ta mestni predel je bil namreč že v drugi polovici 19. stoletja izrazito naseljen s priseljeniško delovno silo. Življenjske razmere so bile izredno hude, slovenskega življa je bilo leta 1887 za kar 20 tisoč enot. Posledično je bilo kulturno in društveno okolje izrazito slovensko: “Ciril Metodova šola je leta 1917 štela kar 1926 učencev in 35 razredov”, je dejal. Čeprav tudi danes ohranja šentjakobska četrt še vedno profilirano delavsko in priseljeniško populacijo, se je slovenska prisotnost povsem pomešala z dejanskim okoljem. Šolska populacija odraža namreč narodno neenotnost Sv. Jakoba, upadanje slovenskih otrok je očitno že več let. Po mnenju ravnatelja se je tradicionalna vez med šolo in okoljem z manjšinskega narodnega vidika tako pretrgala, kar odpira vrsto vprašanj glede prihodnosti in poslanstva šole s slovenskim učnim jezikom. Hkrati pa se vsiljujejo nove dinamike, ki temeljijo na ugotavljanju tega, da na primer veliko nekoč asimiliranih staršev želi danes ‘deasimilirati’ svoje otroke in jim tako ponuditi šolanje v slovenskem jeziku in kulturi, da mnogo staršev ima znanje še enega jezika več za prednost pri izobraževanju svojih otrok, da veliko staršev ima slovensko šolsko okolje za prijaznejše od italijanskega itd. Ali lahko takih otrok nimamo za naše, se je vprašal ravnatelj Kravos. “Slovenska šola v Italiji postaja čedalje ‘eminentno evropska”, je dejal in poudaril, da so v večkulturnem loncu vrednote sožitja in sprejemanja različnosti vrlina še prej kot narodna zavest, ki je pri vsakem osebna osnova njegove biti, za katero se nikakor ni treba sramovati. “Mi Slovenci imamo v tem vidiku marsikaj povedati”, je dejal Kravos in prepričano izjavil, da slovenska šola prav zaradi tega nedvomno pripomore h krepitvi sožitja med narodi. Osebno mu je še prej kot togo zagovarjanje narodne zavesti pomembno neobremenjeno soočenje s starši otrok šentjakobske šole: v tem vidiku je slovenska šola nositeljica vrednot, ki jih italijanska šola najbrž nima. Še več, taka slovenska šola lahko postane sredstvo za premoščanje travm nekdanjega požiga Narodnega doma, travm, ki so prisotne bodisi v nas bodisi v agresorju.
Proslava ob dnevu slovenske kulture Slovenske Vincencijeve konference ni mogla mimo spomina na največjega slovenskega pesnika. Igralec Adrijan Rustja je interpretiral nekaj Prešernovih poezij, med vsako pa so člani SVK podali nekaj ključnih življenjskih koordinat pesnika iz Vrbe. Nazadnje je bil spet čas za očarljiv zvok citer, zakonitosti katerih je Maruša Pišer rade volje predstavila občinstvu.
IG

SLOVENSKA VINCENCIJEVA KONFERENCA / Ob dnevu slovenske kulture

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme