“Slovenska identiteta na šoli ne sme biti tabu!”

Tudi tokrat bodo v središču pozornosti zelo zanimive vsebine, ki bodo gotovo tudi razvnele živahne debatne trenutke.
Sogovorniku se iskreno zahvaljujemo za čas, ki nam ga je namenil, in za vsa pojasnila o letošnjem programu Drage.

Kakšna izhodiščna misel je odgovorne letošnjih Študijskih dnevov Draga silila v izbiro tokratnih tematik?
Program Drage nastaja počasi in do odločitve po navadi pride, ko smo predlagane teme preverili pri predavateljih.
Pripravljalni odbor Drage (to je širša skupina, ki prerašča odbor DSI) istočasno razmišlja o temah in predavateljih. To terja nekaj časa in še več časa potrebujemo za stik s predlaganimi predavatelji, da preverimo, ali jim časovni termini odgovarjajo. Tudi letos je ta faza bila dokaj zahtevna, a posrečilo se nam je obdržati naš osnovni model: manjšinska problematika, splošnočloveška vprašanja, verske teme s posebnim ozirom na slovensko Cerkev in končno družbeno-socialne ali filozofsko-duhovno uravnane teme, ki se skoraj praviloma dotikajo narodove usode v matici. Ravno to predavanje je po navadi tisto, ki je najbolj “politično”, ker je tudi najbolj aktualno in zato vzbuja tudi največ zanimanja. Pri odločitvah za posamezna predavanja pa je prevladalo stališče, da moramo biti aktualni in da se ne zatekamo k razglabljanju in analiziranju preteklosti. Mislim, da smo imeli srečno roko.
Petkovo predavanje, na katerem bodo spregovorili dr. Marijan Kravos, dr. Vlasta Polojaz in dr. Barbara Brezigar, je namenjeno slovenski šoli v Italiji. Tematika slovenskega šolstva je že vrsto let v ospredju zaradi tega, ker se relacija tradicionalne naveze vzgoja-slovenska narodnost čedalje krha. Ravno dr. Brezigarjeva je pred nedavnim v raziskavi, ki jo je Slori izvedel v sklopu projekta JezikLingua, poudarila t. i. koncept koncentrične manjšine, v kateri se od osnovnega jedra ’tradicionalnih’ pripadnikov širijo koncentrični krogi novih pripadnikov manjšine. Ti naj bi v slovensko skupnost vstopali iz širšega bazena ne-slovenskih, italijanskih in različnih sredin. Njihov pristop do jedra manjšine ne bi bil potemtakem odklonilen, prej obratno. Nova manjšinska skupnost bi se po mnenju dr. Brezigarjeve lahko razvijala le na podlagi centripetalnega pristopa, nikakor pa ne na temelju 'ohranjanja’ obstoječega korpusa tradicionalnih pripadnikov. Ali se s tem vidikom strinjate in kakšna je po vašem mnenju vloga slovenske šole ob novih etničnih premikih?
Ko govorimo o “novih koncentričnih krogih pripadnikov manjšine”, mislimo na tiste, ki nimajo jasne narodnostne opredelitve, take, kot je pri nas dozorela v zadnjem poldrugem stoletju. Manjšinci jo utemeljujemo tudi s trditvijo, da smo narodnostna (in ne zgolj jezikovna ali etnična) skupnost, ki je zgodovinsko usidrana na ozemlju in kulturno povezana z matico. Ta definicija velja za skupnost, medtem ko se posameznik iz različnih vzrokov in nagibov (okolje, življenjske okoliščine itd.) lahko od nje v nekaterih vidikih tudi nebistveno oddaljuje. Na slovenski gimnaziji v Trstu smo se dijaki iz mestnega okolja med sabo pogovarjali v tržaščini (italijanskem narečju), a smo se imeli za stoodstotne Slovence. Slovenska šola je bila narodnostno opredeljena, vzgajala je Slovence, in to je bilo povsem naravno in bi moralo biti naravno tudi danes (seveda niso vsi ostali Slovenci, ampak to je drug problem). Prav tako naravno se mi je zdelo, ko sem – več desetletij kasneje – slišal opozorilo ravnateljice italijanske šole v Kopru, namenjeno slovenskim staršem, ki so vpisali svoje otroke v italijansko šol: “Mi jih sprejmemo, toda vedite, na tej šoli vzgajamo Italijane”. Povsem naravno. Vzgajati narodnostno seveda ne pomeni vzgajati nacionalistično. Danes so časi zreli, da bi to lahko vsi razločevali. Navsezadnje je slovenska manjšinska šola po zakonu namenjena slovenskim otrokom, a bilo bi proti zakonu, če bi zavračali otroke iz mešanih zakonov ali celo iz slovenske družine, v kateri starši ne obvladajo knjižne slovenščine, čeprav to objektivno povzroča šoli težave. Slovenska šola ne sme biti samo za elitne Slovence, čeprav tudi zanje. Beneški starši so na roditeljskem sestanku govorili italijansko, a so prepričano (in prepričljivo) branili svojo in sinovo identiteto. Stoodstotni italijanski starši so zaradi kontinuitete od otroškega vrtca dalje imeli svoja sinova na slovenski šoli do dopolnjene gimnazije. Govorili so o identiteti, seveda niso imeli v mislih našo tradicionalno identiteto, verjetno so mislili na identiteto okolja, ali območja, ki ima tudi svoj pomen in vrednost, kateri so zavestno dajali prednost. Prav zato ima slovenska šola kot polnovredna državna šola po mojem pravico in dolžnost sprejeti tudi otroke iz povsem neslovenskega okolja. Seveda to nalaga šoli in učitelju dodatne naloge in specifično usposobljenost. V tem je ves problem, tu so novi izzivi za slovensko manjšinsko šolo. Slovenska identiteta na slovenski šoli ne sme biti tabu, ker bi taka šola bila v protislovju sama s sabo, ampak mora obenem s slovensko identiteto gojiti tudi poznanje, spoštovanje in sprejemanje drugačnosti, kar navsezadnje pomaga graditi tudi otrokovo osebnost, ne samo njegove identitete.
Na sobotnem predavanju bo Evald Flisar spregovoril o zatonu “zahodne civilizacije”. Sunkom globalne krize ni izvzeta slovenska narodna skupnost v Italiji, kar je naša organizirana družba spoznala zlasti v zadnjih letih. Splošno negativno nihanje se bo najbrž v prihodnje nadaljevalo. Kako naj torej slovenska manjšina kljubuje negativnim učinkom in kako naj se v takih okoliščinah še naprej razvija?
Globalna gospodarska kriza nas bo hudo prizadela samo, če se bo še povečalo odseljevanje mladih Slovencev, ki upravičeno iščejo nove priložnosti v svetu. Ambicije nekaterih nadarjenih raziskovalcev sicer ne bomo mogli ustaviti, vendar prav na tem področju Trst lahko nudi lepe možnosti in prav tako nove visokošolske institucije na obmejnem področju Slovenije. Šolstvu bomo morali namenjati še več skrbi in človeških ter materialnih sredstev, da bomo še privlačnejši in kakovostni. Izkoristiti moramo tudi ugoden trenutek v italijanskem javnem mnenju, ki ne gleda več sumničavo na nas in začenja odkrivati v nas polnopravne člane tu živeče skupnosti, ki, sicer pozno, priznava veljavnost naših ljudi v znanosti, umetnosti in gopodarstvu. Krčenje materialnih sredstev za manjšinske organizacije za zdaj ni tako, da bi nas moralo hudo prizadeti, morali pa bomo kaj prerazdeliti in kaj bolj racionalno uporabiti. Kakšnemu posebnemu razkošju pa se bomo morali tudi odpovedati, kar navsezadnje ne bi bilo napačno, ker diši po objestnosti.
Tudi tokratno nedeljsko predavanje Drage je namenjeno verski tematiki. Dr. Branko Cestnik bo po sveti maši, ki jo bo daroval nadškof Uran, spregovoril o prihodnosti nove evagelizacije in o tem, kako so se napotki Drugega Vatikanskega koncila dejansko uresničili le v manjši meri. V bilten Drage je ob sklepu predstavitve predavanja dr. Cestnika vključeno vprašanje, ali obstaja “via slovenica” nove evangelizacije. V parku Finžgarjevega doma bo na to vprašanje odgovoril predavatelj. Ali bi vas lahko vprašali, kaj menite v zvezi s tem? Kako bi opredelili obenem odnos, ki ga v tržaški slovenski Cerkvi ima relacija laiki-duhovniki?
Obstaja kriza Cerkve, a obstaja in je vedno bolj zaznavna kriza vernika. Vrednote so še vedno žive in jih priznavajo celo neverujoči, toda niso več življenjsko vodilo. Nekoč je bila bogaboječnost tista, ki je vodila ravnanje ljudi, bolezni in nesreče živih so bile kazen za življenje, ki ni bilo zgledno. Cerkev je tako gledanje v nekem smislu podpirala, čeprav vera ne bi nikoli smela temeljiti na strahu pred kaznijo, kakor daje misliti Stara zaveza, toda krščanstvo temelji na Kristusovem nauku, ki je vse prejšnje pregnetel z ljubeznijo, upanjem in pravičnostjo. Živeti po krščanskih vrednotah je zahtevno in terja od posameznika, da se osebno zavzema za uresničevanje vrednot, ki so temelj krščanske družbe. To ni tradicija ali navada, ampak proces rasti, ki traja vse življenje in zaobjema družino, posameznika in družbo. Cerkev je marsikaj zamudila, predolgo je vztrajala v svoji samozadostni tradiciji in spregledala, da se je družba naglo spreminjala, pravzaprav bliskovito se je spremenila v času ene same generacije. Koncil izpred petdesetih let je postavil temelje za nova razmerja v svoji notranjosti, za odnose Cerkve s svojimi verniki in drugimi verami in za dialog z družbo, ki je izgubila občutek za sveto. Toda žal je mnogo dragocenih koncilskih spoznanj ostalo mrtva črka dokumentov, ki jih bo treba na novo preučiti in jih končno začeti uresničevati z veliko dobre volje, vztrajnosti in ponižnosti in ne samo v duhu večkrat kratkotrajnih doživetij mogočnih papeževih srečanj z množicami mladih na vseh celinah. Mislim, da se je Cerkev zdaj zavedela, da ima opraviti z družbo, ki je zašla v nekakšno novo poganstvo, v katerem je v ekonomiji, znanosti in umetnosti, predvsem pa v zasebnosti vsakega posameznika vse dovoljeno. To pa je nevarno ne samo za Cerkev, ampak tudi za obstoj vsake civilne družbe. Kakšne posebne revolucije ne bo, toda nove prijeme lahko pričakujemo, papež Frančišek je probleme razumel in prinaša v Cerkev ne samo nov stil in držo, ampak tudi novo pričevalsko moč.
Nedeljsko popoldansko predavanje bo oblikoval dr. Aleš Maver. Razglabljal bo o vzporedju med gospodarsko in moralno krizo na Slovenskem. Kako po vašem mnenju dogajanja v naši matični domovini – mislim na gospodarsko, etično in politično ter družbeno krizo – načeloma učinkujejo na slovensko narodno skupnost v Italiji?
Gotovo nas ne navdušujejo. Slovenija je šla v demokratizacijo in osamosvojitev iz razmeroma ugodnega položaja, ki ji je dajal določen ugled in naj bi ji zagotavljal razmeroma naglo rast in razvoj. Tako se je vsaj zdelo, ali pa so morda bile samo utvare. Izkazalo se, da se da iz totalitarnega sistema preiti s preudarno politiko, predvsem pa s poštenostjo, vztrajnostjo in z učinkovitimi reformami. Na eni strani so manjkale političnoupravne izkušnje, kar je na drugi strani izkoristila nomenklatura prejšnjega sistema in osvojila vse ključne položaje v državi in gospodarstvu, vključno z mediji. Prav le-te je vodilo v neverjetno situacijo, ki je verjetno edinstvena v Evropi, da opozicija nima niti enega dnevnika, ki bi širil njene poglede na javno življenje in vodenje države. Brez svobodnega tiska pa je vsaka demokracija šibka in krhka. Politična kultura v državi raste prepočasi, kar je verjetno vzrok tudi za pomanjkanje dialoga in pretirano polemičnost, ki sta brezpogojna elementa za dosego narodne sprave in edinosti, s katero bi se slovenska družba zares lahko razvila v moderno in učinkovito demokracijo. V takih razmerah je gospodarska kriza, ki je prišla od zunaj, razgalila vso šibkost in neperspektivnost sistema. Od tod demagogija vstajnikov (s tragikomičnim geslom o lačnih otrocih). Zato v zamejstvu gledamo kritično na razvoj v matici.
Letošnja Draga bo na nedeljo na poseben način počastila stoletnico rojstva Borisa Pahorja. Kaj sta po vašem mnenju njegova osebnost in njegova drža naučili Slovence v Italiji?
Dvomim, da bi se od Borisa Pahorja navzeli volje do življenja, ker nas je vedno manj in še tisti, ki smo, se ne znamo dogovoriti za zares učinkovito nastopanje v odnosu do države. Gotovo nismo sledili Borisu Pahorju v njegovem vztrajnem zavračanju vseh totalitarizmov. Prav tako ne vem, ali smo se od Borisa Pahorja naučili pred svetom izpričevati fašistično preganjanje manjšine in dosledno zagovarjati njene zahteve in pričakovanja. A ga imamo radi zaradi vsega tistega, kar s ponosom priča o nas in za nas, in zato mu že zdaj čestitam za bližnji jubilej.
Igor Gregori

S Sergijem Pahorjem, predsednikom Društva slovenskih izobražencev, smo se pogovorili o temah, ki jih bodo predavatelji obravnavali na letošnjih Študijskih dnevih Draga 2013.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme