Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (9)
Ob dnevu Evrope o (nekdanjih) mejah
Pred kratkim sem na Instagramu spremljala objave prijatelja iz Čila, ki je svojo izmenjavo v Španiji izkoristil za potovanje po Evropi. Med drugim je obiskal tudi znameniti grad Neuschwanstein na jugu Nemčije, ta izlet pa je izkoristil še za ogled bližnjega mejnega prehoda v Füssnu, ki ločuje Nemčijo od Avstrije. Čilenec je objavil posnetek, na katerem svojim sledilcem navdušeno kaže, kako prekorači mejo: sprehodi se mimo tiste nam tako dobro znane table v barvah Evropske unije z imenom države, v katero vstopamo. Zdelo se mi je zabavno, da je turist, ki je imel za sabo ogled enega najosupljivejših gradov v Evropi, za predvajanje v živo raje izbral ogled puste asfaltirane ceste, ki na obeh straneh zgleda popolnoma enako, ne glede na to, s kolikšno mero navdušenja je razlagal, da je na eni strani Avstrija, na drugi pa Nemčija.
Na to sem se spet spomnila pred nekaj dnevi, ko smo se praktikanti v evropskih institucijah odpravili na krajši izlet v Schengen. Tega imena mi gotovo (če ne drugega zato, ker so – vsaj sklepam – vsi moji bralci Evropejci) ni treba posebej predstavljati, čeprav morda še kdo tako kot jaz do pred kratkim ni vedel, da se mestece nahaja v Luksemburgu.
Mislim, da je Luksemburg simbolno idealna država za podpis Schengenskega sporazuma. Ne le kot ena od ustanovnih članic Evropske unije, ampak predvsem zato, ker je tako majhen, da si z dobro uro vožnje v katerokoli smer že v drugi državi. Njegovi prebivalci to s pridom izkoriščajo: po nakupe se odpravijo čez mejo, ker je v Nemčiji vse mogoče dobiti po veliko nižji ceni. Omenjala sem že visoko število čezmejnih delavcev, ki izkoriščajo tudi nižje cene najemnin ali nepremičnin v okoliških državah.
Mi, ki smo – bolj kot zamejski – obmejski ljudje, ob vsem tem razumevajoče prikimavamo, češ, seveda, saj je povsod tako. Vendar se veliko ljudi, pravzaprav večina, nikoli ne sooča s takim življenjskim slogom. In zato o meji ne razmišljajo kot o navadni črti na zemljevidu, ki je namenjena temu, da jo prehajamo, ampak se jim zdi ta prestop morda celo nekaj razburljivega.
Verjetno je s tem povezano tudi nerazumevanje narodnih manjšin v obmejnih deželah. Ko se ljudje sprehodijo na drugo stran ceste, ki jo krasi napis Italija na modri tabli, obkroženi z rumenimi zvezdicami, si mislijo: uau, kako lepo, prišel sem v Italijo. V domovino pice in dobre kave in sladoleda in toplih ljudi. Sprehodijo oz. pripeljejo se do Trsta, ali morda le do Opčin, vendar se jim zdi, da so že v tujini, ki je eksotična in zato vznemirljiva. Ob tem jim pač ne pride na misel, da tista črta, ki jo je nekdo nekje narisal, nima čarovniških sposobnosti, ki bi vse ljudi na narodnostno mešanih območjih postavile na “pravo” stran. In da zato na drugi strani modre table ne bodo srečali samo eksotično privlačnih Italijanov, ampak tudi svoje sonarodnjake, ki se bodo razveselili, če bodo slišali besedo v domačem jeziku. Ki so sicer dovolj “asimilirani”, da ne bodo prenesli kečapa na pici, vendar ne še toliko, da bi namesto za Dončića in Rogliča navijali za italijanske športnike.
Schengen ima po podatkih s spleta manj kot petsto prebivalcev. Ker pa leži tik ob tromeji s Francijo in Nemčijo, se je tam pisala zgodovina. V vasi stoji evropski muzej in mladi ljudje z vseh koncev Evrope so fascinirani nad gozdnimi potmi, po katerih se lahko sprehodijo vse do modrih tabel, ki označujejo nekdanje meje, meje, ki so prav na tem mestu prvič padle.
Svojim mednarodnim prijateljem sem se smehljala in zmajevala z glavo, vendar bi morala biti tudi jaz navdušena nad dejstvom, da nas na meji pričakajo samo table in ne policija. Taki sprehodi so gotovo najboljši način, da se naučimo, kolikšen pomen ima prosto gibanje po Evropi. Dejstvo, da (naše) meje niso bile vedno samo črte na zemljevidu, smo tudi tisti, ki se mejnih kontrol zelo bežno spomnimo iz otroštva, na svoji koži spet občutili pred tremi leti.
