Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (8)
Običaji in prazniki vseh vrst
Prejšnji teden sem v službi iskala terminološke reference in vsak spletni vir sem seveda morala opremiti z datumom. Pri delu me je spremljal čuden občutek, za katerega sem kmalu ugotovila, da je bil vezan na datum, ki sem ga vpisovala: 25. april. Bil je 25. april in bil je delavnik.
Saj vem, zaradi življenja na meji med Italijo in Slovenijo bi morala biti že vajena različnih prazničnih dni. O dnevu osvoboditve morda še nisem tako razmišljala, ker je slovenski dan boja proti okupatorju le dva dni zatem, kar pomeni, da se prosti dnevi velikokrat (vsaj približno) prekrivajo. Včasih pride sicer do zelo zanimivih naključij: letos sem na primer izvedela, da je 25. april državni praznik tudi na Portugalskem, in to celo precej podoben italijanskemu, saj se Portugalci spominjajo konca fašistične diktature. Na portugalskem oddelku Parlamenta so ob tej priložnosti pripravili pravcato praznovanje s tradicionalnimi slaščicami in pijačo, kar me je napeljalo na misel, da je praznik bolj občuten kot dan osvoboditve za Italijane. Čeprav mi resnici na ljubo ni prišlo na misel, da bi se sprehodila pokukat še k italijanskim kolegom.
Lepota življenja v mednarodnem okolju je prav v priložnostih za odkrivanje novih praznikov in kulturnih običajev, in to ne samo tistih, ki so vezani na Luksemburg – torej kraj, v katerem živim. Eden mojih najlepših spominov s študijske izmenjave v Sevilji je na primer dan, ko smo v čast ameriški prijateljici z mednarodno večerjo obeležili zahvalni četrtek. Ob praznikih, kot sta bila nedavni portugalski 25. april ali katalonski Sant Jordi, se na spontan in zanimiv način lahko naučimo kaj o zgodovini in kulturi drugih narodov.
Ta lepota pa je dvorezna. Zanimivo je obeleževati tuje tradicije, domače pa lahko postanejo razlog za domotožje. To je morda še bolj izrazito v današnjem času, ko te prijatelji od doma s polnjenjem družbenih omrežij ves čas nevede opominjajo, kaj zamujaš. Kolegica iz Švedske nam na primer že ves teden otožno pripoveduje o Valborgu, spomladanski tradiciji, ki poteka prav konec aprila in je predvsem za švedske študente enkraten vir druženja in zabave. S svojimi nostalgičnimi pripovedmi me je spomnila, da bom ta teden tudi sama zamudila Škisovo tržnico, največjo študentsko zabavo v vsej Sloveniji, ki jo že leta pridno sooblikujemo tudi zamejci.
Po drugi strani pa sem v Luksemburgu imela priložnost za ogled čisto posebne prireditve, za katero si upam trditi, da ne obstaja nikjer drugje na svetu. V soboto je na reki Alzette potekala račja dirka. Priznam, ko sem prvič slišala zanjo, sem bila malo razočarana, saj sem najprej mislila, da bo to dirka živih rac, v resnici pa je šlo za gumijaste račke. Vsaka račka je imela svojo zaporedno številko in z nakupom si lahko stavil na zmago ene od njih ter se potegoval za zelo bogate nagrade: račka, ki je prva priplula čez ciljno črto, je srečnemu kupcu priborila nov avto.
Če verjamete ali ne, na dirki je sodelovalo dobrih pet tisoč gumijastih igračk. Po reki se je premikala neskončna rumena gmota, v kateri je bilo seveda nemogoče brati številke in najti svojo račko. Kljub temu pa so ljudje z obeh bregov reke hiteli pomagati tistim, ki so se zapletle v vejevje in niso mogle pluti naprej. Vzdušje je bilo odlično, saj so bile okrog prizorišča številne stojnice z glasbo, hrano in pijačo. Prijatelje, ki so z mano prišli na dirko in se (upravičeno) smejali bizarnosti te že dvaindvajset let dolge luksemburške tradicije, pa sem spomnila, da tudi v Španiji ljudje vsako leto obsedeno kupujejo srečke za božično loterijo: igranje na srečo v obliki šagre z račjo dirko je samo izvirnejša oblika lota, poleg tega pa gre ves izkupiček v dobrodelne namene.
Kdo ve, ali Luksemburžani, ki bivajo v tujini, kdaj pogrešajo druženje ob račjih dirkah. Morda to vseeno ni dober primer tradicije, ki sproža domotožje. Čeprav sem nekoč od Španca, ki že dolgo živi v tujini, slišala, kako zelo pogreša nedeljska družinska kosila; ne tega, kar je na mizi, ampak preprostega sedenja okrog iste mize v družinskem krogu. V tujini res lahko pogrešaš malenkosti, stvari, za katere sploh nisi vedel, da ti veliko pomenijo.
Prazniki in običaji vseh vrst so simboli in včasih je simbolna gesta dovolj, da nekomu polepšamo dan. Kot smo naredili pred leti v Španiji s posebno edicijo zahvalnega dne. Ali kot skupina praktikantov iz ortodoksnih držav, ki se je na svojo veliko noč, teden po katoliški, zbrala na prazničnem kosilu. Ali pa s tortico (iz supermarketa, ker vendarle živimo v eni najdražjih evropskih držav), ki jo ob vsakem rojstnem dnevu odnesemo kolegu slavljencu v pisarno.
