Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (7)

Ob svetovnem dnevu knjige

Nekje na bregu reke Alzette, ki teče skozi središče Luksemburga, stoji rožnat kip mitološkega dekleta po imenu Melusina, ki je tesno povezano z legendo o ustanovitvi Luksemburga.

Prvi luksemburški vladar je bil knez Siegfried, ki je na tem koščku Zemlje našel idealen kraj, da bi ustanovil svoje mesto. Prav ob reki, ki je takrat seveda tekla sredi narave, je prvič zagledal prelepo Melusino, skrivnostno dekle, v katero se je v hipu zaljubil. Melusina je tako postala prva luksemburška kneginja, vendar je poroko s Siegfriedom sprejela šele, ko ji je obljubil, da jo bo vsako soboto popoldne za nekaj ur pustil pri miru. Nekoliko nenavadna, pa vendarle dovolj preprosta obljuba, da jo je Siegfried sprejel. Njegova žena se je vsako soboto za nekaj časa zaprla v kopalnico in Siegfriedu ni bilo preveč mar, kaj tam počne. Vsaj dokler niso začeli njegovi prijatelji posmehljivo drezati vanj, spraševali so, kako za vraga lahko dolga leta živi z nekom, ki morda pred njim skriva svojo najhujšo plat. Bili so tako vztrajni, da Siegfried ob naslednji priložnosti, ko je na soboto hodil mimo kopalnice in iz nje slišal čofotanje, ni mogel obrzdati radovednosti. Previdno je pokukal skozi luknjo v ključavnici in komajda verjel svojim očem, ko je zagledal Melusino, ki je imela spodnji del telesa spremenjen v pravcati rep morske deklice!

Ne vem, kako je Melusina ugotovila, da jo je mož opazil. Ob takem odkritju verjetno ni zmogel ostati popolnoma tiho. Morda so bili z njeno mitološko pojavo povezani tudi izostreni čuti. Vendar se ga je prestrašila, zato je v hipu skočila skozi okno nazaj v reko Alzette in knez jo je do konca življenja objokoval, saj se nikoli ni vrnila.

Vodička, ki nam je povedala to zgodbo, je šaljivo pripomnila, da je svojemu možu tako razložila nauk: vedno moraš poslušati ženo, ne pa prijateljev. Meni pa se zdi zgodba o Melusini žalostna pripoved o tem, kako težko je imeti nekoga rad in mu popolnoma zaupati, obenem pa mu dopuščati svobodo, da ohranja svoje skrivnosti. Po drugi strani pa je Melusina lahko metafora naših negotovosti, naše potrebe, da se predstavljamo kot nekaj, kar nismo, samo iz strahu, da nas drugi ne bodo sprejemali takih, kot smo v resnici.

Ni čudno, da mi je od vodenega ogleda po Luksemburgu najbolj ostala v spominu prav legenda o Melusini: ljudje imamo radi zgodbe. Vanje se lahko vživimo, like si predstavljamo, z njimi sočustvujemo. Vsako mesto ima svojo legendo, in lepota takih zgodb je v tem, da jih je mogoče povedati na tisoče načinov. Lahko si predstavljamo hudobnega, “rasističnega” Siegfrieda, ki se mu je ženin ribji rep gnusil. Morda bi jo kljub repu ljubil in je vse življenje objokoval, da ji tega ni nikoli povedal. Melusina si ga ni upala postaviti pred preizkušnjo, morda je bila vzvišena vodna čarovnica, ki se ji ljudje pač niso zdeli vredni, da vidijo njeno pravo podobo.

Skratka, zgodbe spodbujajo domišljijo. Dokazano je tudi, da branje leposlovja veča zmožnost empatije, kar je po mojem mnenju v današnjem svetu, ki mu na vseh ravneh primanjkuje kakovostne komunikacije, ena najpomembnejših veščin. Zato je važno, da otrokom beremo pravljice. In da jih navdušimo nad branjem, da se ga ne bodo naveličali, ko bodo postali dovolj veliki, da jih berejo sami. Na svetu je dovolj dobrih knjig, da jih v nikogaršnji, še tako dolgi življenjski dobi, ne more zmanjkati.

Ni skrivnost, da mi je literatura posebno pri srcu, vendar imam tokrat izgovor, da pišem o njej. Pravkar je namreč minil 23. april, praznik svetega Jurija in obenem svetovni dan knjige. Ta praznik je posebej pri srcu Kataloncem, ki jih je med mojimi kolegi v Luksemburgu kar nekaj. Povedali so mi, da je Sant Jordi zavetnik Katalonije in imajo ob njegovem prazniku običaj, da svojim najdražjim podarjajo vrtnice in knjige.

Jaz lahko svojim bralcem poklonim samo skromno luksemburško legendo, vendar upam, da vam je bila všeč. V Luksemburgu je bil sicer letos veliko bolj občuten praznik dan pred svetim Jurijem, saj je bil to dan za royal wedding: pred mestno palačo se je zbrala cela množica ljudi, ki so hoteli ujeti poroko edine nadvojvodove hčere. Upam, da bo njen zakon srečen in brez skrivnosti.