Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (6)

Rekreacija v Luksemburgu

O svoji praksi v Evropskem parlamentu bi lahko napisala marsikaj, toda danes se bom posvetila splošnejši temi: kako zaspati po dobrih osmih urah sedečega dela pred računalnikom. Že v času študija, ko me je izpitno obdobje priklenilo na knjige, sem ugotovila, da moram po možganskem naporu razgibati tudi svoje telo, če hočem biti zvečer utrujena, tako da bom lahko hitro in trdno zaspala.

Tudi v Luksemburgu sem se zato kmalu lotila iskanja privlačnih športnih dejavnosti, ki so se kmalu izkazale za uspešen način druženja s sovrstniki. Dolgi zimi, nad katero se tu vsi tako radi pritožujemo, moram priznati vsaj eno prednost: sezona rekreativnega drsanja, ki ga obožujem že od otroštva, ko sem božične počitnice preživljala na Gorenjskem, je tu dolga in presenetljivo poceni.

Na drsališče sem se prvič odpravila že pred začetkom prakse, ko v Luksemburgu nisem poznala še nikogar: lokalna organizacija je priredila dogodek za tukajšnje mednarodne študente. Eden od mojih prvih sogovornikov je bil iz Nove Kaledonije; tega ne morem pozabiti, saj sem takoj pomislila, da je to slab začetek, ker se mi še sanjalo ni, kje je to, česar si nisem upala priznati. V trenutku, ko smo stopili na led, mi je sicer postalo jasno, da prihaja iz toplih krajev, saj se je z grozo v očeh oprijel ograje, ki jo je nato enkrat samkrat izpustil. Kmalu zatem je padel, kar se je Novokaledoncu zdel dokaz, da je led preveč spolzek zanj, in se nanj ni več vrnil.

Tudi moja portugalska prijatelja, ki sem ju nekaj tednov kasneje zvlekla na drsališče, je led najprej prestrašil, vendar se jima je drsanje zdelo dovolj zabavno, da sta vztrajala in se občasnim padcem celo smejala. Zdaj ko so drsališče na moje veliko obžalovanje zaprli, pa smo s skupino praktikantov našli še eno na prvi pogled zastrašujočo, pa vendar zelo prijetno športno aktivnost.

Že nekaj časa imam občutek, da plezanje postaja vse bolj priljubljeno. In to kljub temu, da ne spada med tiste najpreprostejše discipline, kot je na primer tek, ki ga lahko opravljaš kjerkoli in brez kakršnekoli opreme. Za plezanje poleg udobnih oblačil potrebuješ posebne čevlje, magnezij za sušenje rok, vrvi in varovalno opremo. Razen če se ne odločiš za balvansko plezanje, ki vsaj malo poenostavi zadeve: pri balvanih so stene dovolj nizke, da lahko z njih skočiš ali padeš na mehke blazine, ne da bi se poškodoval, in zato ne potrebuješ varovalnih vrvi in niti partnerja, ki bi te varoval. Poleg tega so balvani na zaprtem, kar zaradi mokrega luksemburškega vremena tudi ni zanemarljivo.

Sama sem se v balvanskem plezanju nekajkrat preizkusila že v Ljubljani, zato sem že vedela, da sem za ta šport pravi antitalent. Moje navdušenje po prvem uspešnem balvanu je bilo zelo kratkotrajno: ko sem pogledala dol, mi je bilo jasno, da si ne bom upala skočiti s take višine, plezanje navzdol po isti poti, po kateri sem prišla, pa je veliko manj enostavno, kot se sliši. Mislim, da sem celih pet minut preždela na vrhu stene, z vso močjo sem se oklepala oprimkov, zato niti ne vem, ali so se mi roke bolj tresle od strahu ali napora. Nazadnje so me prepričali, da sem skočila dol, v mehek počep, ki se je seveda končal brez poškodbe. Mislila sem, da je s tem mojih težav konec, saj sem ugotovila, da se pri skakanju s stene nimam česa bati, na žalost pa je bilo tudi to prepričanje kratkotrajno. Še vedno se vsakič, ko moram skočiti z balvana, nekaj mučnih trenutkov pripravljam na to. Moje telo se upira skoku v globino, podobno kot nekateri ljudje ne morejo požreti tablete, čeprav zavestno vedo, da se jim ne bo zataknila v grlu.

Zakaj potem še naprej tedensko obiskujem balvansko telovadnico? Ker se po takem treningu počutim odlično, moje zaradi predolgega sedenja zakrčene mišice so popolnoma prerojene, in ker je naša mala skupnost amaterskih plezalcev odlična družba. Seveda pa tudi zato, ker preveč rada plezam (ali poskušam plezati) gor, da bi me ustavil strah pred tem, kako bom prišla dol. Če bi v življenju prepogosto poslušala svoj strah, marsičesa ne bi preizkusila – prav gotovo na primer zdaj ne bi bila v Luksemburgu.