Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (5)
Povelikonočna misel
Na eni od neuradnih dejavnosti za praktikante v Evropskem parlamentu je pred kratkim zakrožil seznam, na katerega naj bi vsak napisal prevod velikonočnega voščila “Happy Easter” v svoj jezik. Meni sploh ni padlo na pamet, da bi nekaj tako preprostega lahko povzročalo preglavice. Toda moja kolegica se je zamišljeno obrnila k meni: “Ali v slovenščini sploh imamo kako ustreznico? Kako bi ti rekla? Vesela velika noč?” Njeno vprašanje me je osupnilo, poleg tega sem bila razočarana nad njeno rabo imenovalnika namesto tožilnika, za katero sem bila prepričana, da je v resnici tipična zamejska napaka. Razpravljali sva kar nekaj časa in končali celo na jezikovni svetovalnici spletnega portala Fran, ki je mojo osuplost še povečala, saj je tam pisalo, da se lahko uporabljata obe obliki: veselo veliko noč ali vesela velika noč.
Utemeljitev na Franu je v resnici kar zanimiva, vendar se tu ne bom poglabljala vanjo, saj nisem hotela pisati kolumne o slovničnih zagatah; že zdaj sem omenila preveč jezikoslovnih informacij, ki marsikoga ne zanimajo. Hotela sem samo poudariti, da si Slovenci očitno nis(m)o vajeni voščiti za veliko noč. Ko sva s kolegico sklenili, da na list zapiševa obe obliki, “veselo/a veliko/a noč”, sva namreč ugotovili, da naju je nekdo prehitel, ker je na seznamu pod “SL” že pisalo “srečna velika noč”.
Vsi vemo, da je velika noč veliko manj občuten praznik, ker je za razliko od (laičnega) božiča še vedno zelo vezan na vero. Kljub temu pa se mi zdi, da imata postni in velikonočni čas veliko simbolike, ki bi lahko vsakogar nagovorila in ga pripravila k razmišljanju ne glede na verska prepričanja. O tem sem razmišljala predvsem na veliki petek, ko sem se udeležila tradicionalnega skavtskega križevega pota na Repentabru. Za praznike sem namreč tako kot še marsikdo poletela domov.
Križev pot je doživetje, ki bi ga priporočila vernim in nevernim. Skavti se vsako leto potrudijo, da Jezusove postaje navežejo na aktualne problematike: spomnijo se na migrante, na žrtve vojn, zasvojence, bolne … Žal nimajo težke naloge, saj je na svetu dovolj trpečih. Jezusovo trpljenje postane simbol njihovega trpljenja, vsi, ki so ga spremljali na tej poti – Simon, ki mu je pomagal nositi križ, žalostna mati in druge Jeruzalemke, Veronika … –, pa so simbol drobnih lučk upanja sredi trpljenja, obenem pa nas srečnejše opominjajo na to, da na trpeče ne smemo pozabiti in da tudi drobni koščki dobrote včasih naredijo razliko. Baklada s petjem zato (vsaj meni) pomeni iskreno molitev za univerzalni mir in blagostanje. Seveda, kristjani ga doživljamo v luči velikonočne sreče. Toda prepričana sem, da lahko enako močno nagovori vse tiste, ki nimajo daru vere v vstajenje.
Veliko noč podobno kot božič spremlja marsikatera laična tradicija. Vsi imamo radi čokoladne pirhe, pa tudi barvanje pravih jajc, ki jih ponekod velikonočni zajček v veselje najmlajših poskrije po vrtovih. To je v Luksemburgu po zgledu nemških dežel zelo razširjen običaj. Tam si pirhe na velikonočno nedeljo podarjajo tudi zaljubljenci v odgovor na sladke preste, o katerih sem pisala pred nekaj tedni. Na velikonočni ponedeljek pa je bil v središču Luksemburga poseben sejem, kjer so prodajali piščalke v obliki spomladanskih ptic, ki jih domačini vsako leto pridno kupujejo in imajo doma lepe zbirke.
Kljub temu pa je očitno, da ta praznik nikoli ne bo dosegel priljubljenosti božiča. In za to mi je žal: laičnemu božiču je – če odmislimo ves komercialni kič – navsezadnje lepo uspelo vključiti tudi krščanske vrednote, družino, ljubezen in dobroto. Te so pravi razlog za toplino, ki jo v božičnem času čutimo vsi, tudi tisti, ki v Jezusovo rojstvo ne verjamejo. Kako lepo bi bilo, če bi ljudje vzeli za svojega tudi goli pomen velike noči: razmišljati o smislu trpljenja, iskati upanje na boljši jutri, upanje, da lahko s svojimi dejanji komu pomagamo – za to ni potrebna vera v odrešitev, dovolj je le misel, dvom, ki rodi upanje. Tudi spremljevalci Jezusovega križevega pota so imeli le upanje, saj niso mogli vedeti, ali bo zares vstal.
