Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (4)

Računalnik ali vaje za ohranjanje mirne krvi

V Luksemburgu me je že na ulicah očarala jezikovna pisanost, ta pa ni še nič posebnega v primerjavi s tem, kar vsakodnevno doživljam v prostorih Evropskega parlamenta, kjer delajo ljudje iz čisto vsake države Evropske unije, pa tudi nekaterih zunanjih. Večjezičnost je tu pravilo, in ne samo, ker ima v Luksemburgu sedež večina prevajalskih oddelkov, čeprav je generalni direktorat za prevajanje vsekakor najbolj zanimiv. Seveda je moje mnenje pristransko, saj sem po izobrazbi prevajalka in prakso opravljam na slovenskem prevajalskem oddelku.

Ljudje, ki se z jeziki nikoli niso študijsko ali poklicno ukvarjali, me najpogosteje sprašujejo o strojnih prevajalnikih in ali se naš poklic bliža izumrtju. To je legitimno vprašanje, saj navsezadnje vsi opažamo, kako zelo se iz leta v leto izboljšuje že sam Googlov prevajalnik. Ker se ne nameravam spustiti v to tematiko, naj na kratko odgovorim, da je kljub vsemu še nepredstavljivo, da tega dela ne bi opravljali človeški prevajalci. Obenem pa je danes na žalost ravno tako nepredstavljivo, da bi delo opravljali “ročno”, brez strojnih prevajalnikov ter predvsem brez prevajalskih spominov in podobnih orodij, ki hranijo tisoče že prevedenih besedil ter pomagajo pri doslednosti in pri tem, da za isti izraz ne odkrivamo vsakič tople vode.

Vem, da ne bi smela napisati “na žalost”. Saj ne, da ne bi zaupala računalniku – vendar ne zaupam sebi za računalnikom. Zato je bila ena od stvari, ki so me pred začetkom dela v Evropskem parlamentu najbolj skrbele, prav raba prevajalskih orodij, s katerimi se na fakulteti še zdaleč nismo ukvarjali dovolj, da bi se lahko imela za samostojno uporabnico.

Na enem od prvih spoznavnih dogodkov za praktikante sem se pogovarjala s Špancem, ki mi je povedal, da dela na računalniškem oddelku. Moja prva misel – ki je takrat še neznancu sicer nisem priznala na glas – je bila: “To je super, moram se potruditi, da se spoprijateljim z računalničarji, saj jih bom gotovo pogosto potrebovala.” Odkrila sem, da je na generalnem direktoratu za prevajanje poleg jezikoslovcev zaposlena še vrsta drugih profilov, med katerimi imajo seveda pomembno vlogo informatiki. Tudi med kolegi na prevajalskem oddelku pa se najde dovolj strokovnjakov za našo programsko opremo, ki so mi vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.

Zdi se mi, da je delo z računalnikom zame odličen trening premagovanja anksioznosti. Moj največji problem namreč ni računalniška nepismenost, ampak dejstvo, da je ob vsaki še tako majhni težavi moj prvi instinkt – panika. Prejšnji teden se mi je recimo zgodilo, da je prevajalski program začel sproti brisati besedilo, ko sem ga hotela dopolniti. Seveda sem se začela razburjati, znova in znova sem tipkala že prevedene stavke in bila pri prevajanju izredno natančna, saj bi v primeru, da bi kurzor premaknila nekam na sredo besedila in vnašala popravke ali dopolnila, morala še enkrat izpisati vse, kar je sledilo. Minilo je nekaj časa, preden sem se te igrice naveličala in poklapano zbrala pogum, da se obrnem na sodelavko po pomoč. Prepričana sem bila, da sem pri nastavitvah zagrešila kaj hudega in bo potrebno najmanj celo jutro, preden bo kdo odkril in rešil moje napake. Sodelavka pa je samo bežno ošinila moj zaslon: “Aha, nehote si pritisnila na tipko za funkcijo overwrite, ne skrbi, tudi meni se je to že zgodilo.” En sam klik in – čarovnija! Spet sem lahko pisala po mili volji, ne da bi črke sproti izginjale iz besedila.

Pri prvi uri predmeta o računalniško podprtem prevajanju na univerzi nam je profesorica dejala, da izgovor “Jaz pač nisem za računalnike” ne obstaja. Besede, ki so mi takrat zvenele kot grožnja, zdaj razumem drugače: spremeniti moram svoj odnos do njih. Računalniki so malo kot živali, ki lahko zavohajo strah in te potem prej napadejo. In dokler bo računalniški oddelek na vsako moje neumno vprašanje odgovarjal s prijaznim “Neumna vprašanja ne obstajajo”, se tako ali tako nimam česa bati.