Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (3)

Luksemburg, mali biser za jezikovne navdušence

Prejšnji teden sem omenila četrto postno nedeljo, ki je v Luksemburgu znana kot Bretzelsonndeg: bretzels so luksemburške preste, ki si jih na ta dan v letu podarjajo zaljubljenci. Tradicija veli, da mora fant podariti sladko presto dekletu, ki mu je všeč. Če mu dekle ljubezen vrača, mu bo na veliko noč podarila čokoladno jajce – v nasprotnem primeru pa bo od nje dobil samo prazno košaro. A da ne boste mislili, da punce nimajo nobene besede pri izbiri partnerja: po tradiciji se ob prestopnem letu zamenjata vlogi, torej vsako četrto leto so punce tiste, ki svojim izvoljencem podarijo presto.

Od te bizarne spomladanske tradicije se je seveda ohranila le priložnost, da se posladkamo s slastnimi priboljški, ne glede na svoj ljubezenski status. Še ena sled pa je ostala v jeziku. Verjetno je marsikomu znan frazem “dati nekomu košarico”, saj tudi v slovenščini tako rečemo, da smo nekoga zavrnili. Pred kratkim sem izvedela, da je ta frazem vezan prav na omenjeno luksemburško tradicijo, saj gre za dobesedni prevod iz luksemburščine – de Kuerf kréien. Frazemov se zaradi močne metaforike praviloma ne da prevajati dobesedno; Italijanom ne bi bilo nič jasno, če bi jim na primer potožila, da mi hanno dato un cestino, saj v italijanščini v zavrnitev ne dobiš košarice, ampak due di picche. Kljub temu pa me ne preseneča preveč, da je metafora s košarico prišla do nas, saj imamo v slovenščini kar nekaj frazemov, ki so dobesedni prevodi nemških.

Dobesedni prevod omenjenega frazema obstaja tudi v nemščini, vendar sem ga zapisala v luksemburščini: to je drug jezik, sicer prav tako germanskega izvora, vendar vam bodo Luksemburžani zelo zamerili, če jim rečete, da gre za nemško narečje. To je sicer veljalo do druge svetovne vojne, od takrat pa se je začel proces standardizacije jezika, ki je pripeljal do tega, da je luksemburščina danes eden od treh uradnih jezikov države, poleg nemščine in francoščine. Iz svoje dosedanje izkušnje bi rekla, da se v vsakdanjem življenju najbolj uporablja francoščina, saj me prodajalci v trgovinah in lokalih nagovarjajo v tem jeziku. Kakšno je razmerje med nemščino in luksemburščino, težko rečem, ker ju zaradi nerazumevanja ne znam vedno ločiti, ko ju slišim.

So pa vsi prebivalci Luksemburga od malega večjezični, saj šolanje na različnih stopnjah poteka v vseh treh jezikih. To me navdušuje tako kot ljubiteljico jezikov kot tudi kot pripadnico manjšine. Tukajšnja jezikovna pisanost je v meni zbudila sanjačico, ko sem si predstavljala, da bi lahko tudi pri nas v šole vpeljali večjezični pouk in bi tako Slovenci kot Italijani v javnih ustanovah prosto preklapljali med obema jezikoma. Ali da bi vsaj vsa uradna komunikacija potekala dvojezično, tako kot tu, ko sem po prijavi na občini mesta Luksemburg dobila uradno pismo v štirih jezikih: francoščini, nemščini, luksemburščini in angleščini.

Povedali so mi, da si pred kakim desetletjem v Luksemburgu težko shajal, če nisi znal vsaj francosko. Danes pa je krajev, kjer ljudje ne razumejo angleščine, res malo, in to ni nenavadno: v državi živi vse več tujcev, v prestolnici jih je kar sedemdeset odstotkov. Med temi je nedvomno največ Portugalcev, ki so tako rekoč zgodovinski priseljenci, saj so se množično priselili v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko je bil Luksemburg izrazito industrijska država, v kateri je cvetelo predvsem železarstvo. Prišli so s trebuhom za kruhom in si tukaj ustvarili skupnost, kar se pozna na obilici portugalskih barov in restavracij ter široki ponudbi njihovih izdelkov v supermarketih. Portugalščina je v Luksemburgu še uporabnejša od angleščine in zaradi zmernega znanja tega jezika se rada pošalim, da poznam enega od lokalnih jezikov – francoščine se namreč šele učim, od nemščine mi kljub trem letom pouka na srednji šoli ni ostalo prav veliko, moja luksemburščina pa ne gre dlje od najosnovnejšega pozdrava: “Moien!”