Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (2)

Nora luksemburška pomlad

Prvo nedeljo po pustu Luksemburžani obeležijo s tradicijo, ki ji pravijo buergbrennen: cele vasi se v soju bakel sprehodijo do bližnje jase, kjer bakle odvržejo na velike lesene zgradbe, kar naj bi simboliziralo sežig zime. Kres, ki sem si ga ogledala tudi sama, je bil ogromen, večji od vseh naših svetoivanskih kresov – in kot veleva luksemburška tradicija, je imela njegova zgradba obliko pravcatega gradu, zaradi česar je bila zelo nestabilna in se je ob prižigu kmalu začela nevarno sesuvati. Priznam, da me je pomirjala samo prisotnost gasilcev, ki v tem primeru niso stali okrog ognja samo za okras, ampak so morali z vodnimi curki nadzorovati širjenje plamenov, da ne bi požgali okoliškega gozda.

Morda me je pogled na ogromni kres sredi gozda, od katerega je sevala toplota, ki je žgala v obraz bolj kot poletno sonce, presunila tudi zaradi lanskega poletja, ko smo na Krasu začeli na ognje gledati drugače … Kakorkoli že, njegova simbolna moč ni delovala, saj je v mesecu, ki je sledil sežigu zime, v Luksemburgu že trikrat snežilo.

Spomnim se, da mi je nekoč Slovenka, ki je takrat živela v Angliji, pripovedovala, da se Angleži res ne znajo soočati s snežnimi padavinami. Dovolj je centimeter ali dva, pa je na cestah že kaos, avtobusi ne vozijo, šole se zapirajo … Slovenki se je zdelo zabavno, da so ob nekaj centimetrih zapadlega snega na poročilih govorili o snežnem metežu.

Na to sem se spomnila, ker so okoliščine v Luksemburgu na las podobne angleškim. Ko sem prvič odgrnila zaveso in skozi okno videla snežno odejo, sem pomislila, da še vedno sanjam … Ista nejevera pa je očitno spreletela tudi vse luksemburške upravne delavce, ki se na čiščenje cest niso pripravili. Da sploh ne govorim o voznikih javnih avtobusov, ki so se marsikje kar na lepem ustavili in potnikom oznanili, da so razmere prehude, da bi nadaljevali vožnjo. Marsikateri kolega se je do službe prebil po več kot polurnem sprehodu med snežinkami. Jaz se na srečo v službo vozim s tramvajem, ki ne glede na vreme mirno (in hitro) vozi po svojih tirih … Oziroma sem tako vsaj mislila, dokler se ni med zadnjim snežnim “metežem” pripetila nesreča na tramvajski progi, zaradi česar sem tudi sama morala prestopiti na enega od redkih in nezanesljivih avtobusov.

Da si bralci ne bi ustvarili preveč negativne podobe o luksemburškem javnem prometu, naj na tem mestu omenim, da je zastonj. Domačini, turisti, naključni potniki lahko kjerkoli stopijo na vlak, avtobus ali tramvaj in po mili volji prestopajo po vsej državi. Tudi meni se je to zdelo neverjetno, prve dni me je večkrat prešinilo: “Joj, pozabila sem na vstopnico.” ali “O, ne, je tam kontrolor?” Zdaj pa se mi zdi vedno bolj možno, da bom ob vrnitvi v Trst mirne duše stopila na avtobus, ne da bi se spomnila na plačilo poldrugega evra.

Zastonj javni promet si država Luksemburg lahko privošči zaradi svoje majhnosti, za ta ukrep pa so se odločili, ker se dobra tretjina luksemburških delavcev v službo vozi iz katere od obmejnih držav: dnevno preseljevanje je povzročalo nevzdržno gnečo z avtomobili, zdaj pa marsikdo na meji presedla iz avta na vlak ali avtobus.

Tistega dne, ko sem v službo zaradi snega prihitela z avtobusom in zamudo, so se med jutrom veliki kosmi snega spremenili v goste dežne kaplje, ki so kmalu sprale sledove snežink tudi s cest. Skozi zaveso dežja onstran okna v pisarni sem kmalu zagledala sončne žarke in začela sem upati, da se bo prikazala mavrica. Toda ko sem se vračala iz službe, je bilo nebo spet svinčeno. Ker vsaj ni več deževalo, sem na poti domov zavila v park in tam me je razveselil pogled na čudovito polje cvetočih krokusov. Težko sem si predstavljala, da jih je le nekaj ur prej prekrivala tanka bela odeja.

Luksemburška pomlad ni ubogala tradicije kresovanja, se pa očitno podreja koledarju, saj vreme končno postaja vse bolj letnemu času primerno. Da pa ne bo današnji zapis preveč vremenoslovski, naj za konec omenim še eno zanimivo lokalno tradicijo. Poleg koledarske pomladi je pravkar šla mimo tudi četrta postna nedelja, ki je v Luksemburgu znana kot Bretzelsonndeg oziroma nedelja prest, saj si na ta dan zaljubljenci podarjajo to znamenito sladkarijo – ja, vem, da so preste slane: toda ne tu. Tipične luksemburške preste so posute s sladkorjem in mandlji. Več o tem pa prihodnji teden.