Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (11)

Macchiato z malo mleka, prosim

Prejšnji teden sem v kavarni Evropskega parlamenta kot že tolikokrat prej naročila macchiato. Bila sem presenečena, ko je natakar predme postavil veliko skodelico s količino penastega mleka, ki bi se mi še za kapučino zdela pretirana. Vendar v svoji sramežljivosti nisem hotela protestirati in sem bila pripravljena pogoltniti to nepričakovano belo kavo. Mimo pa je prišla druga natakarica, ki je kolegu dejala: “Kaj ni gospodična prosila za macchiato? To pa sploh ni macchiato.” V potrditev se je ozrla proti meni, ki sem hvaležno potrdila, da bi rada skodelico z veliko manj mleka. Natakar se je hitel opravičevati, kolegica mu je pokazala, kaj je pravi caffé macchiato, jaz pa sem bila vesela, da me italijanski praktikanti pri mizi ne bodo v šali zasmehovali, kot so počeli z vsemi, ki so po kosilu naročili veliko skodelo kapučina.

Čeprav se za Tržačanko to skorajda ne spodobi, naj priznam, da dolgo sploh nisem marala kave. Ni mi bilo jasno, kako lahko ljudje uživajo v pitju tako trpke tekočine. Že sam vonj po kavi mi je bil neprijeten. Prav ta značilni vonj, ki je zaradi ljubezni do kave mojih staršev vsako jutro preplavil naš dom, pa me je pripravil do tega, da sem kavi uspešno dala drugo priložnost. Nekega dne sem namreč ugotovila, da me vonj ne moti več. Postal mi je celo všeč. Zato sem sklenila spet poskusiti požirek in presenečeno ugotovila, da tudi okus sploh ni tako slab, kot je bil v mojem spominu.

Od takrat sem se postopoma prelevila v bitje, ki jutro najlepše začne s skodelico močne italijanske kave z mlekom. Sestra mi zavida, saj trdi, da se kot neljubiteljica kave včasih počuti potisnjeno na rob družbe. Kava je res najbolj priročno naročilo, ko se z nekom sredi belega dne odpraviš na pijačo, v službi pa postane izgovor za nekajminutno pavzo in klepet ob avtomatu ali v bližnji kavarni.

Kljub temu pa se mi zdi, da je moja ljubezen do kave prej prekletstvo kot blagoslov. Ne zato, ker bi bila že odvisna od nje; pravzaprav niti ne čutim posebnega poživitvenega učinka kofeina, ampak v njej uživam le zaradi okusa. Vendar sem svojo ljubezen do kave razvila nedolgo pred svojo prvo selitvijo v tujino. Mislim, da vsi pivci kave dobro vemo, kako težko je drugod po svetu najti dober espresso. Napaka natakarja v parlamentu bi bila prava malenkost z vsemi napitki, ki so mi jih že servirali pod zavajajočim imenom kava, večkrat tudi po trikrat višji ceni od tiste, ki se nam v Trstu zdi že na meji previsoke. V eni znamenitih kavarn na Dunaju me je skodelica kave stala enako kot kos Sacher. Torta je bila seveda izvrstna, ob kavi pa mi je na misel prišel citat iz basni o volku in jagnjetu, ki sem se jo morala v šoli naučiti na pamet: “Naj pijem to kalno brozgo, kaj?”

Potovanja so me kaj hitro naučila, da se navade in preference glede pitja kave v različnih krajih zelo razlikujejo. Veliko mojih prijateljev iz Slovenije doma nima kafetjere, ampak džezvo: ko sem prvič pokusila njeno kavo, me je morala sošolka poučiti, da si lahko napolnim zvrhano skodelico, saj sploh ni tako močna kot naša črna kava. Upam si trditi, da v Španiji še nisem našla bara, kjer bi servirali res dobro kavo. V Luksemburgu moram zelo paziti, kako jo naročim, saj radi pretiravajo z mlekom.

Raznolikost je treba sprejemati, obenem pa je stara navada železna srajca … Zato sem se že naučila, da ob selitvi v tujino v kovček spakiram tudi kafetjero, za zraven pa še nekaj paketov domače mlete kave, saj nikoli ne veš, kaj se lahko dobi v lokalnih supermarketih. To ima dvojni pozitivni učinek: jutranje piškote lahko pomakam v svojo najljubšo kavo z mlekom, popoldne pa lahko koga povabim na kavo in jih razveselim s pristnim koškom italijanske kulture. Nekaterim je naša kava všeč, drugi je sploh ne marajo, so pa tudi taki, ki vihajo nos ob neprijetnem vonju in si je sploh ne upajo pokusiti. Kar je tudi edino prav: na svetu je različnih ljudi toliko, kolikor je odtenkov in vrst kav.