Slovenka iz Italije … nazaj v mednarodno okolje (10)

Evrovizija: praznik glasbe in večkulturnosti?

Sem daleč od tega, da bi se prištevala med oboževalce Evrovizije. Ampak kombinacija tega, da so letos tako Italijo kot Slovenijo zastopali izvajalci, ki so mi zelo pri srcu, in dejstva, da sem jo imela možnost spremljati v družbi vrstnikov iz večine sodelujočih držav, je pripomogla, da sem jo letos spremljala pozorneje kot ponavadi.

Nekaj kolegov praktikantov iz Evropskega parlamenta se je potrudilo, da je bil naš skupni ogled finalnega večera Evrovizije zanimiv in zabaven tudi za tiste, ki jih pevsko tekmovanje sploh ne zanima. V našem priljubljenem lokalu, kjer so za evrovizijsko noč pripravili več velikih zaslonov, so nas čakali tudi kviz, igre in možnost, da oblikujemo lestvico svojih favoritov. Vladalo je res lepo vzdušje, kot na kakem športnem tekmovanju. Portugalke, Švedinje in Litovci so se celo opremili z zastavami. Tiste, ki niso imeli svojega predstavnika v finalu, so priložnostno “posvojili” narodi njihovih najbližjih prijateljev, na splošno pa smo vsi glasno prepevali skupaj s svojimi favoriti, ne glede na to, kako dobro smo znali besedilo (ali sploh jezik) pesmi.

Kljub prijetno preživetemu večeru pa moram ob koncu priznati, da se moje mnenje o Evroviziji ni kaj dosti izboljšalo. Moja osebna končna lestvica se je spet precej razlikovala od uradne, kar pa je pač predvsem stvar okusa. Polemik okrog tekmovanja je veliko – od tega, da ima žirija preveliko težo in se njeno mnenje preveč razlikuje od glasov občinstva, do dvomov, zakaj dovolimo nastopati neevropskim državam, in običajnega vmešavanja politike oz. obsojanja, da je v igri več politike kot glasbe. Ali pa več spektakla kot glasbe. Z marsikatero od naštetih polemik se ne strinjam (popolnoma). Osebno me pri Evroviziji najbolj moti odsotnost pravila, ki bi udeležencem zapovedovalo petje v svojem jeziku. Neevropske države bi poslušala z veseljem, če bi le dobila možnost, da prek njihove glasbe spoznam tudi bogastvo druge kulture. V resnici pa je za veliko večino nastopajočih na Evroviziji čisto vseeno, koga zastopajo; njihove angleške pesmi bi lahko nastale kjerkoli.

V letošnjem finalu je bilo na primer samo trinajst pesmi od šestindvajsetih v jeziku nastopajoče države, in mednje sem prištela tudi Češko in Srbijo, čeprav sta njuni pesmi pretežno v angleščini, ter Združeno kraljestvo in Avstralijo, ki kljub petju v svojem jeziku pač nista prispevali k višanju deleža neangleških pesmi. Čeprav ne razumem navdušenja nad finskim Cha Cha Cha, sem upala, da bo pesmi v finščini uspelo premagati angleško in zato veliko bolj banalno pesem Švedske.

Dolgo sem mislila, da je petje v angleščini sad popolnoma zmotnega prepričanja, da bodo ljudem bolj všeč pesmi, ki jih lahko razumejo. Na žalost pa se mi začenja dozdevati, da sem bila morda v zmoti jaz. Od vseh omenjenih neangleških pesmi je Finska namreč edina, ki je dosegla tako dobro uvrstitev, vsi ostali tuji jeziki so kar daleč od deseterice. In to vključno s Španijo in Francijo, ki sta se predstavili z (vsaj po mojem mnenju) zelo dobrima komadoma v jezikih, ki ju marsikdo razume in ki so tudi marsikomu, ki ju ne razume, zaradi zvena pri srcu. Zato se začenjam spraševati, ali sem v svoji obsedenosti z jeziki res črna ovca, ki ji je edini v veselje prisluhniti čudovitim, četudi nerazumljivim in zato včasih bizarnim zvokom neznanih jezikov.

Ta misel me je začela mučiti že nekaj dni pred Evrovizijo, ko sem se o bližajočem tekmovanju pogovarjala z nekaj mednarodnimi prijatelji in je pogovor naneslo na Måneskin, italijanske rokerje, ki so zmagali pred dvema letoma, in to s pesmijo v italijanščini. Da je italijanski jezik svetla izjema, saj se vsakič naseli vsaj blizu vrha lestvice, je dokazal tudi letošnji odlični Marco Mengoni. Kljub evrovizijskemu uspehu pa Måneskini vse od mednarodne slave izdajajo pesmi v angleščini. Povedala sem, da to obžalujem predvsem zato, ker sem prepričana, da bi mednarodnemu občinstvu še naprej ugajali, četudi bi peli v svojem jeziku. Ob tem me je marsikdo presenečeno pogledal. “Meni so pa veliko bolj všeč zdaj, ko razumem, o čem pojejo,” je pripomnila Litovka.

Mar ni glasba univerzalni jezik, ki bi nas moral nagovoriti tudi brez (razumljivih) besed? Da sploh ne omenjam, da živimo v svetu Googla, kjer nam iskanje besedila s prevodom vzame natanko tri sekunde. Nič ni lepšega od pesmi, ki te očara s privlačno melodijo in ti v trenutku, ko poiščeš pomen njenega besedila, odpre nove svetove, ki se lahko v celoti skladajo z občutki ob glasbi ali pa te presenetijo s čisto nepričakovano zgodbo.