Aktualno

“Slovenija je in mora biti pluralna!”

“Slovenija je in mora biti pluralna!”

Romanje treh Slovenij na Svete Višarje / Govor Jana Zobca

Na Svetih Višarjah je bilo v nedeljo, 4. avgusta, že 31. leto zaporedoma Romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Romanje treh Slovenij je v tridesetih letih postalo osrednje vseslovensko romanje na stičišču slovenskega, romanskega in nemškega sveta. K Svetovišarski Materi Božji radi romamo tudi iz Tržaške in Goriške, še posebno lepo je, da zadnja leta Kulturni center Lojze Bratuž organizira avtobusni prevoz na ta dan; tudi tokrat je bil poln.
Na vrh Svetih Višarij smo se udeleženci odpravili peš po romarski poti ali pa z gondolo. Že zgodaj zjutraj se je parkirišče napolnilo, med samim romanjem nas je bilo na Svetih Višarjah gotovo več kot dva tisoč. Po navadi se tu pri Mariji med gorami ob lepem vremenu zbere vsako leto več sto vernikov, letos nas je bilo ponovno veliko več.
Tudi tokrat se je romanje začelo na prostoru za cerkvijo Višarske Matere Božje s predavanjem pravnika, vrhovnega in nekdanjega ustavnega sodnika Jana Zobca, z naslovom Tri Slovenije – ena identiteta. Predavanje, ki je bilo deležno spontanih in gromkih aplavzov, objavljamo v tej poletni dvojni številki Novega glasa v celoti.
Po predavanju sodnika Zlobca je bila slovesna sveta maša, ki jo je skupaj z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak; tudi njegovo pridigo objavljamo.
Po maši pa je bil na ploščadi za cerkvijo, ki jo krasijo poslikave Toneta Kralja, kulturni program.
Tako mašo kot kulturni program sta s petjem in glasbo sooblikovala zbor Slovenski cvet iz severne Nemčije in Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov.
Romanje treh Slovenij organizirata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi in ga sofinancira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Med velikim številom ljudi, vernikov, ki smo se zbrali na Svetih Višarjah, je bil tudi prvak Slovenske demokratske stranke (SDS) Janez Janša z družino, predvsem pa je bilo veliko predstavnikov kulturnega, političnega, gospodarskega sveta iz vseh treh Slovenij. In ne nazadnje: cerkev je bila nabito polna med osrednjo mašo, prav tako pa tudi med mašo, ki jo je dobro uro prej daroval upokojeni slovenski nadškof msgr. Alojz Uran.
Jurij Paljk

Jan Zobec: Tri Slovenije – ena identiteta
1. Uvodno
Višarje imajo izrazito simbolen pomen. Že pol tisočletja so božja pot – najprej treh ljudstev, zatem narodov, danes so božja pot Evrope. So stičišče različnih kultur, različnih jezikov in različnih tradicij. Zato simbolizirajo evropsko povezovanje, evropske narode in različno enakost, ali natančneje enakopravno različnost – različnost pod isto duhovno in pod isto evropsko streho. In zato je to tudi točka srečevanja treh Slovenij – matične, zamejske in izseljenske. Ko govorimo o treh Slovenijah, imamo vsi v mislih slovenski narod. In ko govorimo o slovenskem narodu, vznikne vprašanje, kaj Slovenci kot narod pravzaprav smo, kaj nas opredeljuje, kaj je naša identiteta, kaj nas povezuje – npr. Slovenca iz Ljubljane s Slovencem v Argentini, ali Slovenko iz Porabja s Slovencem iz Kopra, pa Koroškega Slovenca s Slovencem v Avstraliji, tržaškega Slovenca s Prekmurcem in tega s Slovencem v Pittsburghu. Ali, na časovni premici, Slovenca, rojenega na prelomu tisočletja, s svojim rojakom moje ali še starejše generacije in tiste, ki so danes še otroci.
2. Narod in izražanje nacionalne pripadnosti in narodne samobitnosti – nacionalizem
Kaj je narod, kaj je ljudstvo, kaj je nacija? Več vprašanj kot odgovorov. Tako kot se narodi v času spreminjajo, se spreminjajo tudi pogledi na ta sociološki, zgodovinski, antropološki, politološki, psihološki in končno pravni fenomen. Zato se profesor Jan Zielonka ne brez razloga sprašuje, ali v globaliziranem svetu medsebojno odvisnih ekonomij sploh še lahko govorimo o prihodnosti narodov in ali bo klasičen, vestfalski model državne suverenosti zamenjan s srednjeveškim, pravilno novosrednjeveškim. V njem bodo namesto hierarhične strukture države, kot jo poznamo, prevladovale mreže mest, regij in celo nevladnih organizacij, kjer bo namesto koncentracije oblasti in moči v rokah nacionalne države, suverenosti in čiste, jasno definirane identitete vzniknil pojav prekrivajočih se oblasti, deljene suverenosti, multiidentitet in različnih oblastnih institucij ter nejasnih, zabrisanih meja.
Vprašanja o narodu so tudi ideološko nabita vprašanja. Pri nas še posebej. Poudarjanje nacionalnega, slovenskega, zlasti, kadar se to povezuje z etničnim in samobitnim, je namreč po mnenju nekaterih že spogledovanje s politično nekorektnostjo. Razlog naj bi bil v tem, da se na ta način Slovenci kot narod vzpostavljamo šele prek “drugega”, torej tujca, ki smo ga po osamosvojitvi našli v državljanih drugih nekdanjih jugoslovanskih republik. Na kratko: da smo Slovenci že od osamosvojitve dalje nekakšni negativni nacionalisti. Zakaj? Najbrž zato, ker je že v Preambuli Ustave zapisano, da smo Republiko Slovenijo vzpostavili Slovenci, ki smo “v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost”, s čimer je “slovenski narod /… / uresničil večstoletni boj za narodno osvoboditev, v katerem smo Slovenci izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost”.
Kdor trdi, da smo Slovenci “negativni” ali “slabi” nacionalisti, se hudo moti. Najprej, Slovenci nikoli nismo bili hegemonistični, nikoli nismo bili agresorji, nikoli nismo nad katerim od sosednjih narodov izvrševali nasilja – razen nad samimi seboj. V vsej svoji zgodovini smo si prizadevali le za ohranitev svoje kulture in jezika. Nikomur ju nismo vsiljevali, nasprotno, vso našo zgodovino so jo vsiljevali nam. Zato tudi slovenski nacionalizem ne more biti “slab” nacionalizem, o čemer nas želijo prepričati nekateri domači družboslovci. Naša osamosvojitev je bila obrambna, bila je osamosvojitev od totalitarne balkanske države, v kateri so se, kot ugotavlja Preambula Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: Temeljna ustavna listina), hudo kršile človekove pravice in ki ni delovala kot pravna država. Naša osamosvojitev ni bila osamosvojitev naroda v imenu naroda samega, v imenu njegove veličine in kulturne superiornosti. Bila je osamosvojitev zaradi obrambe človekovega dostojanstva. Drugič, prej omenjeni očitki o politični nekorektnosti poudarjanja in izražanja slovenstva so celo v nasprotju z ustavno materijo, h kateri sodi tudi Preambula Ustave in prav tako Preambula Temeljne ustavne listine, kjer so zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do slovenske osamosvojitve, še bolj nazorno zapisana.
Neizpodbitno je tudi, da smo se Slovenci osamosvojili še z enim ciljem, namreč, da bi enakopravno vstopili v evropske povezave, v družino evropskih narodov. Ta cilj smo uresničili s članstvom v EU in NATO, ter nadalje, aktivno si prizadevamo, vsaj Ljubljanska pobuda to dokazuje, za ustavno povezovanje evropskih narodov. Slovenci se prav prek EU vračamo v civilizacijski in kulturni, tudi duhovni prostor, ki smo mu stoletja pripadali in nas je oblikoval in nas naredil Slovence. Gre za našo skupno evropsko kulturno in duhovno domovino.
Ko govorimo o nacionalnih čustvih, nacionalnem ponosu, ne moremo mimo spoznanja, da je ena od univerzalnih značilnosti človeške družbe prav to, da nam je, članom te družbe, pripisana skupna identifikacija. Vsak človek je rojen v neki skupnosti, ki ima svoje etnične značilnosti. Etnična identiteta oziroma etnična samoopredelitev je za posameznika bistvena, je namreč sestavina njegove osebne istovetnosti, ta pa njegovega samospoštovanja in je zato, ker je pač človeku imanentna, sestavina človekovega dostojanstva. Ta skupna identifikacija pa pomeni skupinski vidik posameznikove identitete. Identiteta vsakega od nas, slehernega človeškega bitja, ki vpliva na njegovo samozavedanje, je namreč večplastna in eno od teh plasti tvori tisto, kar sem malo prej povedal: nacionalno in prek nje etnično identiteto.
Zato nikakor ni ne politično niti kako drugače nekorektno izražati etnično in nacionalno pripadnost. In z druge strani. Omejevati pravico do izražanja te pripadnosti, četudi samo z “mehkimi metodami”, kot sta na primer zasmehovanje, omalovaževanje slovenske istovetnosti, ali celo pripisovati temu nekakšne nevarne nacionalistične težnje, je v svojem bistvu poseganje in omejevanje posameznikovih pravic osebnosti. Pri tem nikakor ne more biti pomembno, od kod prihaja in s čim je motivirano. Tako, kot je zavržen šovinizem, ki izvira iz izkustveno, logično in etično nevzdržne premise o večvrednosti določene nacije ali rase ter zato manjvrednosti vseh ostalih ali nekaterih, sta enako zavržni poniževanje in zasmehovanje izražanja nacionalne pripadnosti. To prihaja s strani določene politike in je motivirano z jasnimi, otipljivimi, pragmatičnimi cilji, ki bi svoje interese lažje, uspešneje in učinkoviteje uresničevala brez obstoja nacionalne zavesti. Vizije globalne homogene ureditve brez držav in narodov ter spogledovanje s tradicijo despotizma v novih balkanskih povezovanjih so v tem primeru siamska dvojčka. Enako zavržno kot šovinizem je zato zaničevanje določenega izražanja nacionalnosti in nacionalnega ponosa, na primer etničnega porekla – naj gre za občudovanje slovenske literature ali za narodno nošo, glasbo, običaje, kulinariko. In pritisk, naj bo posreden ali neposreden, odpovedati se takim manifestacijam ni nič manj nekorekten in nič manj nevaren od šovinizma. Pri tem ni pomembno, s katere strani nacionalni prezir prihaja – naj bo s strani drugih “več vrednih” narodov ali s strani domače “napredne” in “več vredne” psevdo-elite.
Izraz slovenstva niso samo duhovni, intelektualni, znanstveni in politični dosežki, prek katerih smo se vzpostavili kot narod, so tudi ljudski običaji, ljudska kultura. Ruralno ni prav nič manj vredno od urbanega in tisto, kar je, ali se zdi konzervativno, ni nič manj – in predvsem ne že vnaprej manj vredno – od “naprednega” ali “progresivnega”. Pripadnost svojemu narodu se izraža na različne načine, kot so tudi plasti nacionalnega raznolike – v narodu je združeno vse, od visoke kulture, umetnosti in znanstvenih dosežkov, od Brižinskih spomenikov, Trubarja, prevoda Biblije (ki je bil v tistem času 12. prevod na svetu), Valvasorja, Jurija Vege, Prešerna, Jožefa Stefana (po katerem se imenuje fizikalni zakon o toplotnem sevanju), Cankarja, Hermana Potočnika, Plečnika, Borisa Pahorja, Jančarja, pa vse do ljudskega izročila in ljudske kulture. Končno so del naše identitete tudi bloške smuči, kranjska klobasa (ki je, recimo, poletela v vesolje), ljudska glasba, naj bo komu všeč ali ne, tudi Avseniki, Modrijani, skupaj s Siddharto, tudi Laibachom in Neue Slowenische Kunst ter, seveda, Oto Pestnerjem. Vse, na kar smo – mi, Slovenci! – lahko ponosni.
3. Povezovalne prvine slovenskega naroda
Kaj torej opredeljuje narod, kaj nas povezuje in vzpostavlja kot Slovence? Je to rodovna pripadnost. Močno dvomim. Čeprav ima slovenstvo zagotovo neke skupne genetske korenine, morda pretežno slovanske, morda venetske, keltske, staroselske, Bog vedi katere še, so stoletja življenja v multietničnem Svetem rimskem cesarstvu, na prostoru, kjer se stikajo različne kulture in jeziki, nujno pustila svoja rodovne, genetske posledice. Slovenstvo, kakršnokoli je v svojem izvirnem genetskem ustroju že bilo, se je pomešalo in oplemenitilo z drugimi ljudstvi in narodi. Že če pogledamo svoja rodoslovja, marsikdo od nas, tudi sam sem eden takih, nima povsem slovenske krvi. Pa vendar smo povsem Slovenci. Smo pač maloštevilen narod, živeč na stičišču različnih narodov in kultur, obkrožen z drugimi narodi, na stičišču germanskega, slovanskega, romanskega, ogrskega. Tudi sicer so teorije o genetski, rodovni sorodnosti preživete. Zgodovina nas uči, da so vsi narodi, še posebej na območjih z intenzivno zgodovinsko dinamiko, ki je značilna za del Evrope in kjer se nahaja slovensko ozemlje, nastali s preseljevanjem, selitvami, tudi osvajanji ter mešanjem med staroselci in prišleki. Torej rodovno poreklo ni odgovor – zato moramo iskati dalje.
Kaj nas zato povezuje? Je to ozemlje in zavest o ozemlju? Matično Slovenijo zagotovo. Zamejska Slovenija tvori z matično skupen slovenski kulturni prostor – ki pa je kulturen, ne tudi ozemeljsko-političen. Slovensko izseljenstvo pa je diaspora ravno zato, ker je ozemeljsko ločeno od matične domovine. Prav pri izseljenski Sloveniji so bolj kot kjerkoli drugje izražene nematerialne komponente nacionalne pripadnosti. Ravno zaradi njih ste Slovenci iz diaspore ostali in obstali kot Slovenci. Končno, ozrimo se po Judih, več kot tisoč let so bili brez ozemlja, a so z močno kulturno in duhovno povezanostjo kljubovali vsem, še tako nečloveškim izzivom usode.
Ko govorim o izseljenski Sloveniji, o naši diaspori, mi na tem mestu, prosim, dovolite krajši ekskurz, obrobno, a nikakor nepomembno pripombo. Ob pisanju govora namreč nisem našel primernejšega mesta, kjer bi to povedal: Naša diaspora in tudi zamejska Slovenija pomenita neprecenljiv človeški vir, vir sveže krvi, znanja in širine duha, ki ga matični Sloveniji primanjkuje. Večkrat je bilo rečeno, da je bila Nemčija po padcu berlinskega zidu v boljšem položaju in da je tranzicijo vzhodnih dežel po združitvi veliko lažje izpeljala, tudi lustracija ni povzročila vrzeli. Zakaj? Zato, ker je imela personalni potencial v Zahodni Nemčiji. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

07.08.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!