Slofest 2023: izjemen uspeh festivala

Fotografije: damj@n

Minuli teden je v organizaciji Zveze slovenskih kulturnih društev (in sodelovanju s številnimi partnerji, med katerimi je tudi naš tednik) v središču Trsta zaživel festival Slovencev v Italiji Slofest 2023. V velikem šotoru, ki so ga postavili na Trgu sv. Antona, je potekala glavnina prireditev, živahno pa je bilo tudi na posameznih postojankah okoli glavnega prizorišča in drugih lokacijah mesta v zalivu. Pomembno prizorišče je bil še Narodni dom, kjer sta Štefan Čok in Zaira Vidau na pobudo SLORI v soboto, 16. septembra, dijakom slovenskih in italijanskih šol predstavila zgodovino in delovanje Slovencev v Italiji. Nasploh je Slofest potekal v znamenju mladih, ki so z zanimanjem spoznavali slovensko plat Trsta med raznimi predavanji, igrami in sprehodi. Veliko zanimanja so požela raznovrstna predavanja v velikem šotoru, ki so jim Tržačani pozorno prisluhnili. Več je bilo tudi radovednih mimoidočih, ki so se za trenutek ali več časa ustavili in spraševali, kaj se dogaja, o čem je govor, in z veseljem spoznali realnost Slovencev v Italiji, nam je potrdila predsednica ZSKD Živka Persi.

V petek (15. septembra) popoldne so Cristina Benussi, Martina Clerici, Paolo Quazzolo, Tatjana Rojc in Marco Menato sooblikovali zanimiv simpozij o pisatelju Alojzu Rebuli, ki ga je v okviru festivala organiziral CIF – Centro Italiano Femminile. Pobudnika srečanja sta bila kulturna delavca Elena Cerkvenič Grill in Marco Menato. Pobuda bi lahko bila začetek primerne obeležitve 100. obletnice rojstva tržaškega pisatelja (1924), je ob začetku povedal moderator srečanja Menato, ki je tudi predstavil goste.

Profesorica Cristina Benussi je povedala, zakaj se je zanimala za Rebulo, kako je ta pomemben za tržaško književnost, raznolikost tržaškega prostora in pravzaprav za evropski prostor. Govornica se je osredotočila predvsem na delo Kačja roža, v katerem prepoznava močan evropski duh. V njem pisatelj obravnava stanje Slovencev v Italiji med fašizmom z liki iz resničnih dogodkov in na inovativen način sporoča bralcem občutke tistega kočljivega časa. Pravzaprav v opisih ne prikazuje le stanja in pravic manjšinskih narodov, ampak se dotakne vrednot in pravic, ki naj bi veljale v vseh okoliščinah in bi morale biti univerzalne in absolutne.

Prevajalka Martina Clerici je prevedla več del slovenskih avtorjev in je želela najprej nekaj povedati o vlogi prevajalca, ki je večkrat postavljen v ozadje in komaj danes nekoliko bolj ovrednoten. Martina Clerici je med drugim prevedla Rebulov roman Nokturno za Primorsko ter med pogovorom navedla nekaj zanimivosti in obrazložila posebnosti pri prevajanju takega besedila. Prevod je izšel s pomočjo Dežele FJK. Prevajalka je poudarila potrebo po takih pomembnih pobudah, saj se o slovenski književnosti v italijanskem okolju premalo ve. “Veliko je še predsodkov, ki so postavili zid, ki ga je pisatelj Boris Pahor precej podiral. O Rebuli pa se premalo govori,” je poudarila Martina Clerici, ki je poznala oba pisatelja, in dejala, da je napačno, da jih večkrat enačijo zaradi podobnega obdobja in tematik, ki sta jih obravnavala v delih.

O bogastvu večkulturnosti je spregovoril Paolo Quazzolo, ki je predstavil posebno prijateljstvo med Manliem Cecovinijem in Alojzem Rebulo ter publikacijo, ki je nastala z izmenjavo mnenj in zapisov med dvema intelektualcema. Rebula in Cecovini sta se spoznala leta 1995 na Opčinah. Prihajala sta iz popolnoma različnih okolij in imela drugačne poglede na svet, a vseeno je bila radovednost večja. Med branjem pisem v delu Carteggio scazonte opazimo, kako sta se odzivala, spoznavala in premostila tiste zgodovinske delitve, ki so tipične za naše območje. Govor je o vsem in poteka na visoki intelektualni in duhovni ravni, je dejal Quazzolo ter dodal, da bi morali to delo vsi prebrati.

Ob koncu je številne prisotne nagovorila še senatorka Tatjana Rojc, ki je dejala, da je imela velik privilegij, saj je bila Rebulova učenka in kasneje tudi pisala o njem. Rebula je premalo poznan, čeprav je preveden v več jezikov, je poudarila pisateljica in kritičarka, ki je tudi prepričana, da bo tržaški pisatelj v prihodnje dobil zaslužen prostor na evropski sceni. Tatjana Rojc je na to na kratko predstavila opus Alojza Rebule in se zaustavila pri romanu V sibilinem vetru ter posebnostih prefinjenega Rebulovega sloga pisanja. / 

Odprtje razstave v Narodnem domu / Počastili so Borisa Pahorja

V sredo, 13. septembra 2023, so v prostorih Narodnega doma v Trstu odprli razstavo Boris Pahor (1913-2022). Razstavo sta v sklopu Slofest 2023 priredili Zveza slovenskih kulturnih društev ETS in Zadruga Kulturni dom Prosek – Kontovel. “Danes se Boris Pahor z razstavo literarnih in pričevanjskih del simbolično vrača v objem svojega ljubljenega mesta v zalivu in v Narodni dom, v kraj, ki je globoko zaznamoval njegovo življenje in pisanje,” je v imenu ZSKD in zadruge povedala Ksenija Majovski. Razstava je bila že na ogled poslancem Evropskega parlamenta v Bruslju in Državnega zbora v Ljubljani. Pobudo za razstavo je dal evropski poslanec Matjaž Nemec, podprli so jo SKGZ in SSO ter Primorski dnevnik v partnerstvu s Primorskimi novicami. Na razstavi si lahko ogledate prve izdaje iz zbirke Pahorjevih del, prevode Nekropole v razne jezike, prevode prvih izdaj njegovih romanov v italijanščino, nekatere pomembnejše nagrade in odlikovanja, nekaj osebnih predmetov in tipkopisov, je pojasnila Ksenija Majovski. Večina razstavljenega gradiva prihaja iz osebne knjižnice, ki jo je pisatelj ob svoji 100-letnici predal Zadrugi Kulturni dom Prosek – Kontovel in iz katere je nastala knjižnica Borisa Pahorja. Po vrnitvi Narodnega doma slovenski skupnosti je tržaški pisatelj izrazil željo, da bi njegova knjižna zapuščina našla prostor v njem. “Zelo ponosni smo, da odpiramo razstavo Borisa Pahorja, odpiramo pa jo tudi z upanjem, da bi se njegova literarna in pričevalska dela še globlje zasidrala v zavest naših italijanskih someščanov. Otipljiv primer hvaležnosti njegovega rodnega mesta bi bila nedvomno postavitev njegovega spomenika pred Narodnim domom,” je še sklenila Ksenija Majovski. V imenu pobudnika razstave Matjaža Nemca je na dogodku spregovorila podpredsednica slovenskega Državnega zbora mag. Meira Hot. “Boris Pahor je bil eden najpomembnejših kovačev slovenskega jezika. S preprostim jezikom je opisoval strah, z odločno in lastno besedo izražal svoje neomajno načelnost, s ponižnostjo in skromnostjo, pa vendar veliko vero je širil svoje misli med mlade.” V mladih je videl priložnost spreminjanja sveta na boljše. Kot narod imamo do njega nepogrešljiv dolg, najmanj, kar lahko storimo in moramo storiti, je učiti se od njegovih misli in živeti njegove vrednote, je prepričana. Matjaž Nemec pa je v pismu zapisal, da je njegova želja, da razstava živi in postane stalna razstava v slovenskem Narodnem domu v Trstu. Zahvalil se je gospe Kseniji Majovski, predstavnikom obeh krovnih organizacij, senatorki Tatjani Rojc, novinarki Poljanki Dolhar in uredniku Primorskega dnevnika Igorju Devetaku ter družini pokojnega Borisa Pahorja. V imenu ZSKD je prisotne pozdravila predsednica Živka Persi, spregovoril pa je tudi Pahorjev sin Adrijan. “Prepričan sem, da bi bil tudi oče zelo zadovoljen z iniciativo v sklopu festivala Slovencev v Italiji, saj je bil že kot deček navezan na mesto v zalivu, nato pa čustveno predan kraju, ki je zanj simboliziral sožitje, stičišče narodov in jezikov.” Nagovarjal je predvsem mlade in študente, saj jih je želel seznaniti s svojo neposredno izkušnjo, je še poudaril Adrijan Pahor.

Na dogodku je za glasbeni utrinek poskrbel tercet učencev petja pri Glasbeni matici, ki ga sestavljajo Tomaž Grassi, Jernej Kapun in Borut Štoka. Razstava bo odprta še dva tedna, in sicer od ponedeljka do petka od 10. do 13. ure in od 16. do 19. ure. Za ogled v popoldanskem terminu se bodo obiskovalci morali najaviti v multimedijskem središču Stik, ki bo odprto po istem urniku. / APE

Na Slofestu ’23 tudi Klub zamejskih študentov

Od petka, 15. 9., do nedelje, 17. 9., se je v samem osrčju Trsta odvijal Slofest, festival Slovencev v Italiji, ki ga vsaki dve leti prireja Zveza slovenskih kulturnih društev ETS (ZSKD). Bogat program je na Trg sv. Antona Novega (in ne samo tja) privabil občinstvo vseh starosti in porekla. Pester nabor dogodkov je vključeval delavnice, predstavitve, vabljena predavanja, intervjuje in pogovore, glasbene in gledališke točke in nenazadnje vodene oglede Trsta. Vse točke programa so potekale tako v slovenščini kot v italijanščini in bile popolnoma brezplačne, kar je pripomoglo k veliki obiskanosti glavnega šotora na trgu. Občinstvo zato ni bilo le slovensko, saj je dvojezičen program privabil tudi italijanske poslušalce, pa ne samo njih. Veliko mimoidočih turistov (Angleži, Nemci, Avstrijci, Hrvati, Srbi itd.) je z zanimanjem pokukalo v šotor, da bi videli, za kaj gre. Vse nabrane prostovoljne prispevke je organizacija namenila za pomoč prizadetim ob poplavah v Sloveniji.

Dogajanje pa ni bilo omejeno le na glavni šotor, saj so na bližnji ulici stale tudi stojnice, kjer so se širši javnosti predstavila zamejska društva in ustanove: Rai Slovenski program, Primorski dnevnik, Slovensko stalno gledališče, Glasbena matica, Tržaška kmetijska zadruga, Tržaško knjižno središče in nenazadnje ZSKD. Na tak način so obiskovalci lahko spoznali del tega, kar zamejstvo je in ponuja. Letos smo po povabilu ZSKD za tako stojnico prvič na Slofestu stali tudi člani Kluba zamejskih študentov, da bi predstavili naš klub in njegovo delovanje. Ob tem smo v petek zjutraj dvakrat predstavili študijske možnosti v Sloveniji za zamejske dijake višjih srednjih šol. Tržaškim dijakom smo obrazložili, kako poteka in zgleda študij v Sloveniji, katere možnosti imajo za dodatna izpopolnjevanja in tečaje v Sloveniji in še kako je živeti v “tujini”. 

Poleg tega so se v glavnem šotoru vrstila zelo zanimiva predavanja. Naj omenim le poklon Alojzu Rebuli, na katerem je spregovorila tudi senatorka Tatjana Rojc, aperitiv s kriminalko Kriminalmania, ob katerem sta pisca kriminalk Tadej Golob in Pierluigi Porazzi v pogovoru z Evo Ciuk pripovedovala o pisanju priljubljenih romanov, ali pogovor Jerneja Ščeka z Diegom Fusarom glede globalizma, kapitalizma, ohranjanja identitete in o pomembnosti spoštovanja manjšinskih kultur v vse bolj kulturno enolični in poenoteni zahodni družbi. Tukaj je Šček poudarjal pomen ohranjanja narodne zavesti v pahorjanskem smislu, hkrati pa opozarjal na nevarnost nacionalizmov in slabe interpretacije tovrstnih idej. Kljub kontroverznim idejam italijanskega filozofa je v pogovoru s Ščekom v glavnem govoril o konceptih, ki so za nas zamejske Slovence že znani, za širšo italijansko ali slovensko javnost pa predstavljajo lahko nove, celo radikalne ideje.

Rad bi se zahvalil vsem obiskovalcem, nastopajočim, gostom in vsem prostovoljcem ter nenazadnje članom KZŠ-ja, ki so pomagali soustvarjati slovenski praznik sredi Trsta. Še enkrat bi se rad zahvalil tudi Zvezi slovenskih kulturnih društev za odlično organizacijo festivala in pomembno delo za prepoznavnost in pomembnost slovenske kulture v italijanskem zamejstvu. / LUPA

Dolga pot od Martelanca do Jeze in Pučnika

V bogatem mozaiku letošnjega Slofesta naj omenim vsaj dve dogajanji, ki sta potekali v šotoru pred zadnjim, četrtim, a verjetno ne poslednjim spomenikom branitelju italijanskega Trsta. Defensor civitatis je strogo motril čudno dogajanje, ki se mu je odvijalo prav pred nosom.

Kot vedno je prijetno pritegnila pozornost Marta Ivašič, ki se je tokrat posvetila liku škofa Bonoma in njegovemu času z Vergerijem in Trubarjem ter v sklepu hudomušno segla v tržaško protireformacijo, ko je bil tu edini škof španskega porekla poslan, da očisti reformatorsko leglo. Pokazal se je za dobrega poznavalca našega okolja že v šestnajstem stoletju. V Rim je poslal sporočilo, da je vse v redu, da je bil vsega kriv le Bonomo, ki nima več pristašev. Že takrat so se vrli meščani kar čez noč spreobračali. Vem in pričakujem, da nas bo profesorica še naprej presenečala s svojo navdušujočo zavzetostjo zlasti pri prikazovanju slovenske prisotnosti v zgodovini Trsta. V poduk nam, someščanom, in morda Unejcem, po Merkuju, če jih to sploh zanima.

Politik, umetnik, že športnik, že vseučiliški profesor, glasbenik, tolmač, akreditiran pri EU, komunist s pomembno oporečno svobodomiselno podstatjo, kulturnik Ravel Kodrič pa me je očaral s svojim nastopom, tokrat ob predstavitvi najbrž doslej njemu najdražjega dela, monografije o Vladimirju Martelancu – komunistu, kulturniku, zavzetem prvoborcu za samostojno Slovenijo, o čemer je takrat prepričal tudi italijansko partijo, a je vse moralo prenehati v tridesetih letih. Edini, ki je vztrajal, je bil morda le Pinko Tomažič. Kodrič je mojstrsko prikazal vsebino privlačnega življenjepisa, zapletenega političnega nastopanja, kulturne dejavnosti v mrzličnem času velikih sprememb, pa tudi kulturnega vrenja. V ospredju so pisemske izmenjave s Kosovelom in drugimi literati, ocene vodilnih sodobnih umetnikov in bogata esejistika, pa vse do zaporov, konfinacij, izključitve iz partije, bednega in nevarnega preživljanja v Sovjetski zvezi, izgona v obdobju čistk ter novih zaporov in končne usode, tiste, ki je doletela tisoče Slovencev, ko so jih italijanske oblasti ob razpadu obdržale priprte in so nato končali v nemških taboriščih. Simbolno in bistro je Kodrič kot predzadnjo sliko tega koncertnega prikaza izbral skupino taboriščnikov v gradu Montalbano v Toskani, preden so jih izročili Nemcem. Z belo črtico je avtor označil krščanskega socialca Antona Vuka, strica Stanka Vuka, umorjenega z ženo Danico Tomažič, Pinkovo sestro, z modro tigrovca Rutarja, rdeča črtica pa označuje Martelanca. Za sklep je na odru prikazal sliko pokopališča uničevalnega taborišča Natzweiler-Strutthof, nekropole, v katero so pregnali Martelanca nekaj dni pred mlajšim Borisom Pahorjem in v kateri je Martelanc umrl 11. aprila 1944 v 38. letu starosti.

Last but not least ali, kot je Kodrič evangelijsko podčrtal, prvi bodo zadnji, je nastopil prvi predsednik samostojne Republike Slovenije Milan Kučan. Le dan prej je na proslavi ob prazniku vrnitve Primorske v Opatjem selu vehementno in pogumno napadel kolego Giorgia Napolitana. Dejal je, da Italija še vedno ne priznava gorja, ki ga je povzročila Slovencem pod fašizmom, in se ni opravičila. Skoraj dobesedno po Napolitanu, edinemu italijanskemu predsedniku, ki si je kdajkoli drznil javno izjaviti,  da so Slovenci genociden narod, ki naj bi opravljal etnično čiščenje in pobijal Italijane, zgolj ker so bili Italijani. Pred številnimi rojaki, ki jih je moral takrat v Kobjeglavi prepričevati, da je samostojnost le nujna, je poudaril veliko vrednoto knjige in morda preskromno priznal, da je spoznal Martelančevo pomembnost ter zavzetost za samostojno Slovenijo in veliko novega o odnosih med partijami in zlasti o bogastvu kulturnega naboja Primorcev. Žal pa naj bi bilo gospodarstvo izpodkopano! Morda bi osebno dodal, da se še tisto pičlo, kar je preostalo, samoizpodkopuje. Razumem sicer, da predsednik ni na tekočem. Čutil je potrebo, da zanika obstoj kulturnega marksizma v Sloveniji po Martelančevem prijatelju Gramsciju, da se oblast doseže in obdrži le s kulturnim monopolom. Gramscija in Martelanca pa je zgodovina le potrdila. 

Pikri zaključek tega omejenega pričevanja bi si prihranil, predvsem zaradi prizadevnosti organizatorjev in številnih prostovoljcev velikega dogodka, ko bi neka gospa ob sklepu Kučanovega nastopa po mikrofonu ne zahtevala, naj ji odstranijo ta križ. Križ Martelančeve in Pahorjeve nekropole na koncu pokopališča v daljni Alzaciji. Prikazal se je logo Slofesta.

Žal mi je za Kodriča, a mene je spreletelo. Verjamem, da tudi njega. Dekle, že starejše sicer, ni dojelo slike iz taborišča smrti in najbrž ne ve za tisoče slovenskih katoličanov v partizanih, o katerih pišejo nobelovec Handke, Haderlapova in drugi, kaj šele o najmanj 30 duhovnikih v Dachauu, ki so potem v glavnem doživeli še domača taborišča, zapore Med domačimi naj omenim Šorlija, Premrla in Piščanca. Pa čedermace.

Potrebnih je več takih knjig, kot je Kodričeva, pa da bi njihov duh doumeli vsaj izdajatelji. / SFSN

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme