Slike spominov

Pred dnevi, ko so mi prijatelji povedali, da bo tu v Benečiji večja retrospektiva Magajnovih slik, sem v prvem trenutku ostala povsem hladna. Ne maram namreč velikih dogodkov, ki so včasih smisel samim sebi, govorov, besed. A že nekaj minut potem sem vedela, da si jo bom ogledala. Že zaradi sebe in spominov na mlada leta, najbolj pa seveda zaradi njega. Tistega njegovega nasmeha, ki me je tolikokrat, ko sem utrujena hitela do temnice v petem nadstropju zgodovinske stavbe na ulici Montecchi, potolažil. Vedno sem pravočasno dobila slike za članek. In še prijazno besedo povrhu.
Razstavo v Čedadu, v Trstu me namreč ni bilo, ker se že dolgo let ne čutim več del njega, ne samo zaradi neznosnega prometa, a tudi, ker je tako zelo drugačen od tistega mesta, ki ga nosim v srcu kot spomin na otroštvo, smo si ogledali s prijateljem Walterjem. Na neko gromozansko turobno nedeljo, ko je lilo kot za stavo in smo bili po tednu dni sivine in mraza naveličani jeseni in mokrote. Svet v črno-belem, a ne tako lep in harmoničen kot tisti z Magajnovih slik. Magajnov svet je svet poezije, ob katerem ti zastane korak in toneš v pripoved preteklosti.
Pravzaprav Magajne, kot avtorja umetniških slik, v času njegovega življenja sploh nisem poznala. Kot ga verjetno ni poznal noben praktikant na Primorskem dnevniku, pa menda tudi malokdo izmed novinarjev. Poznala sem tistega fotografa v sivem dežnem plašču, ki je vse življenje hitel, ki je bil del nas, našega sveta, in je baje, prebival v naši vsakdanjosti. Magajno je poznal vsak. Videval si ga dan za dnem. Magajna je bil v zamejstvu, od Trsta do Trbiža mimo Benečije, čito vsepovsod. Nekako tako kot sonce in kot oblaki. Brez njega bi tudi vseh nas in naše preteklosti ne bilo.
Zadnjič, na predstavitvi v Špetru, kjer ga je Donatella primerjala pokojnemu Dušku Udoviču, se s tem nisem strinjala. Duško je znal prepričati z besedo, Magajna je bil redkobeseden. Bolj človek nasmehov, roke, ki te je znala objeti čez ramena. Tihih pozdravov in živahnih pogledov. Ampak predvsem prizorov. Menda so vsi fotografi taki. Slike so njihova pripoved. Govorijo skozi teleobjektiv. Drugače so molčeči, redkobesedni. In skoraj vedno povedo več kot mi z našimi dolgoveznimi besedami.
V Čedadu sem nepričakovano našla pot v svojo preteklost. V trenutke, ki sem jih morda pozabila. A so začeli živo barvati sivo jesensko nedeljo. Walter in Elvio nista razumela, zakaj sem se nasmehnila, ko sem na razstavi prebrala, kako se je nekoč v zamejstvu vsaka prireditev začela s spoštljivimi besedami… Magajna je prišel. Ali… Primorski je tu. Legenda, ki je meni živ spomin. Besede, ki obujajo dogodke. Kolikokrat, na prireditvah, ki smo jih organizirali kot mladi, na literarnih srečanjih, v sprevodih in na manifestacijah, in še najbolj na šolskih zborovanjih, se nam je zarisal nasmeh na licih in smo začutili olajšanje, ko so se odprla vrata in smo zaslišali tiste tihe, oprezne korake za velikim fotoaparatom. Magajna je prišel. Zdaj se lahko začne. In se je potem vedno začelo. Nekajkrat sem bila celo sama junak tega ‘nečesa’. Na primer tistikrat, ko sem spregovorila kot predstavnica slovenskih dijakov v Avli Magni na tržaški univerzi. V tisti množici ljudi, ki so me poslušali, ali se je samo meni tako zdelo, ker jim verjetno sploh ni bilo mar za to, kar jim bo povedala mlada, nekoliko zmedena slovenska dijakinja, sem zagledala Mariota. Nekje visoko nad drugimi, po vsej verjetnosti je kot po navadi stopil na kak stol ali ograjo. In me ni bilo več strah. Mario je bil namreč tam in vse bo v redu… Spregovorila sem, medtem ko je on pritisnil na gumb in se je sredi študentske množice sprožala bliskavica.
Walterju, ki je sicer Tržačan, a Magajne osebno ni poznal, nizam spomine, medtem ko skupaj spremljamo video o zadnji tržaški razstavi. Pomislim, kako čas hiti. Ko gledam slike, se mi zdijo utrinki preteklosti, ki je že dolgo mimo. Ne prepoznam se več v oblekah, pričeskah. Nekaj slik je iz tistega obdobja, ko še rojena nisem bila. Kako elegantni so bili ljudje v tistih letih, je pripomnil Walter, kako urejeni in prijetnega videza. Res: atletske postave, urejene pričeske, skrbno usklajena zunanjost. Podobne slike mi je kazala tudi mama. In pripovedovala o svoji mladosti.
Fotoaparat imam s seboj v nahrbtniku, vendar ga ne potegnem iz njega. Občutek imam, da bi z digitalno tehnologijo oskrunila lepoto teh črno- belih posnetkov, ki so nastajali ure in ure, celo dneve. Na njih so čarobna svetloba, trenutki preteklosti, podarjeni spominu, lepota dovršenosti. Spominjam se, kako se je dogajalo. Najprej se je slika vtisnila na film, sledilo je dolgo delo v temnici za razvijanje in čakanje na sliko, ki je nastajala počasi. Magično. Kot vse v tistih časih. Stisne me v grlu. Skoraj bi pozabila, da sem tudi sama obiskovala fotografski tečaj in skušala razumeti skrivnosti teh iger svetlobe, objektivov, ujetih trenutkov in slik, ki so nastajale na tistem čudovitem, svetlem, pološčenem papirju. In si jih potem prvič vzel v roko, kot vzame mati dojenčka. Koliko let! Srečni smo, pravi Walter, da smo vse to doživeli, da smo priče spremembam in nenavadno hitremu tehnološkemu razvoju. In času, ki postaja vse bolj neoprijemljiv.
Kar dolgo smo se zadržali med črno-belimi utrinki iz preteklosti. Slike nam pripovedujejo. Brskam po spominih in se izgubljam v njih. Sodelavci morda nismo znali ceniti Magajne. Nikoli ne znaš ceniti ljudi in stvari, ki jih imaš vsak trenutek pri roki. Spominjam se slik, ki sem jih nosila domov iz njegove temnice. Ogromno jih je bilo. Vem, da bom, ko se bom vrnila domov, prebrskala omare in stare mape na policah, da vidim, če se je katera ohranila. Bojim se, da sem jih založila in izgubila. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji