Slikarstvo iz globin duše, ki prinaša sonce v naša življenja
Gorica, Nova Gorica, Špeter / Odprtje razstave Tecum Roberta in Davida Faganela
Kri ni voda, kri je barva, olje, akril, akvarel – v stotinah barvnih odtenkov. Živordeče, zelene, pastelne, očetove barve, modrina, sivina Etretata in pariških streh skozi oči sina. Gre za pogled na svet skozi prizmo umetnosti, izpiljeno tehniko, ki se pretaka iz generacije v generacijo, iz očeta Roberta Faganela v sina Davida. Gre za preprost in obenem obsežen preplet lepote, narave, barv in čustev, ki se izpod spretnih rok dveh umetnikov preliva na večja in manjša platna.
Dela dveh umetnikov krasijo sedaj galerije Kulturnega doma, Kulturnega centra Lojze Bratuž, stene Goriškega muzeja in prostore Beneške galerije SMO v Špetru, kjer so na ogled risbe, načrti, makete in fotografije manjšega formata. V petek, 24. februarja, je bilo namreč v Gorici slovesno odprtje preglednih razstav slikarjev Roberta in Davida Faganela s skupnim naslovom Tecum, ki opozarja na njun odnos in obenem na povezanost z naravo, z domačim in tujim okoljem. V Kulturnem domu, kjer so razstavljena dela od začetkov leta 1962 do leta 1993, je večer uvedel predsednik Igor Komel, ki je opozoril, da zaradi pandemije ni bilo možno prej obeležiti okrogle obletnice slikarjev; predlanskim je namreč oče praznoval 80 let, sin pa 55. Umetnika se tokrat prvič predstavljata skupaj na “zamejskem in obenem čezmejnem dogodku”, na katerem je spregovoril Jurij Paljk, ki ju že dolgo let pozna in verjame v njuno slikarstvo, v njun kolorizem. “Zavezana sta podobi, izvrstnemu slikarstvu in življenju. Njune barve nagovarjajo, ker govorijo o veselju do življenja,” je dejal Paljk, ki je izpostavil, da njuna umetnost pripoveduje o doživetjih z različnih potovanj, prinaša sonce v naša življenja. Besedo je prevzel tudi Andrea Bellavite, ki v razstavljenih delih zaznava odnos med očetom in sinom na čustveni in umetniški ravni, obenem pa odnos z okoljem, iz katerega izhajata. Bellavite opaža po eni strani povezanost, po drugi pa razlike med umetnikoma, “enotnost v raznolikosti”. Združuje ju sposobnost modulacije svetlobe in uporabe črtne definicije, “na različne načine pa interpretirata in z drugimi delita duha svojega časa, saj je čas, ki ga doživljata, različen”. Tecum presega naš prostor, umetnika vodi izven strogih meja kraja, kjer živita, in tudi gledalce empatično spremlja na potovanje v oddaljene kraje, v nove dimenzije, v presežnost, v neskončnost.
Po prvem odprtju so se umetnika in množica obiskovalcev preselili v KCLB, kjer so na ogled dela od leta 1993 do danes. Uvodoma je navzoče pozdravila predsednica Franka Žgavec, nakar sta ob spremljavi prof. Eve Dolinšek nastopila gojenca SCGV Emil Komel, mlada violinista iz razreda Jurija Križniča, Makrina in Jakob Quinzi, ki sta izvedla Šoštakovičevi skladbi Elegija in Valček. Slikarja je nato predstavila umetnostna zgodovinarka dr. Verena Koršič Zorn, ki je s kustosinjo Goriškega muzeja Katarino Brešan tudi avtorica tekstov v spremnem katalogu k razstavi; tega je izdal KCLB in oblikoval Rado Jagodic/studio Link. Na odprtju je udeležence na daljavo pozdravil tudi Vladimir Peruničič, direktor Goriškega muzeja, kjer je na ogled donacija slik Roberta Faganela z retrospektivnim poudarkom.
Dr. Verena Koršič Zorn je navzoče opozorila, da se ne dogaja pogosto, da bi se umetniški poklic izražal v zaporednih generacijah, posebno ne v današnjem času. Veličastna razstava Roberta in Davida Faganela, “se je letos uresničila v najlepši možni obliki, saj nas tudi povezuje z matičnim prostorom”. Vsi štirje razdelki predstavljajo sprehod skozi večdesetletno delovanje umetnikov, ki nadaljujeta bogato umetniško tradicijo Goriške. “Slikarja imata na umetnost različen pogled, povezuje pa ju ista strast, ljubezen do narave, ki je najpomembnejši in najpogostejši vir navdiha in motiv njunih del, oba ustvarjata iz realističnih izhodišč, čeprav se v tem razlikujeta v bolj ali manj opaznih odklonih”, je dejala umetnostna zgodovinarka. Povedala je, da je Roberta Faganela v začetku navdihovalo predvsem domače okolje, raziskovalna strast pa ga je zanesla na prvo daljše bivanje v Afriko. Sledila so popotovanja od Indije do Kanarskih otokov, od Tunizije do Havajev, od Francije, Kanade, ZDA do skrajnega juga Argentine v kristalno okolje večnega ledu. S potovanj se je vračal poln vtisov, skic, risb, novih izkušenj in pobud za nove slikarske motive. “Njegova dela so resnična, verodostojna, iskrena, etično poglobljena, čeprav so nastajala v časovnem zamiku, daleč od neposrednih vtisov in skic, kot projekcija, oplemenitena z osebnim pogledom.” Dela so kompozicijsko premišljena, umetnik se skrbno posveča perspektivi, z njo poglablja prostor in širi obzorja; to daje tudi manjšim delom videz prostranosti.
David Faganel se ob poklicnem delu arhitekta s srcem posveča slikarstvu v različnih tehnikah, občasno tudi kiparstvu. “Potreba po slikarskem izražanju izhaja iz globin umetnikove duše in predstavlja del njegove osebnosti: impulziven, radoživ, optimističen značaj, veselje do življenja in neizmerno občudovanje narave se zlijejo v en sam silovit barvni izbruh”, je razložila umetnostna zgodovinarka in dodala, da se slikarjeva prekipevajoča narava otresa omejitev in polno zaživi v razkošnosti svobodnega izražanja, ki ga vodi predvsem v izbiro krajinskih motivov in cvetličnih tihožitij v približevanju različnim odmevom modernističnih prijemov. Vsaka slika ima poleg globoke vsebine tudi svojo zgodbo, ki je vezana na posebna umetnikova duševna stanja. Temu primerna je tehnična izvedba del, ki se po izbiri formata, nizanju barvnih nanosov, prilagajanju tonske lestvice lahko zelo razlikujejo med sabo.
Iz slik Roberta in Davida Faganela veje moč narave. Zaznamo bučanje morskih valov, ki se dvigujejo nad strmimi pečinami, spokojnost eksotičnih plaž in slovesnost hindujskih obredov, trpljenje našega Krasa v ognjenih zublijh in lepoto pariških streh, ki imajo veliko oblik in neskončno odtenkov, romantičnih različic.
