Slavnostni govor akademika dr. Jožefa Muhoviča na osrednji Prešernovi proslavi v Ljubljani

Slovenija je med redkimi državami, ki je kulturi in umetnosti posvetila državni praznik in ga poimenovala po svojem največjem pesniku. V tem je veliko pomenljivega, čeprav na to ne mislimo več dosti. Nemci pravijo poeziji »Dichtung«, torej zgostitev človekovega odnosa do stvarnosti. Če grem v naravo, me bolj kot trava pritegne cvet, ker je v njem zgoščena vitalnost rastline. Umetnina je tudi takšen cvet, takšna zgostitev človekove potrebe, da intenzivno doživi svet v sebi in sebe v svetu.[1] To je pomembno, ker ima zgoščen odnos do sebe in sveta za človeka veliko moč, saj krepi domišljijo, doživljanje in vrednostno orientacijo. In to na vseh področjih življenja.

 Vas je danes kaj presenetilo, ko je Prešeren na začetku na oder Cankarjevega doma stopil v vsakdanji obleki in preprosti recitatorski izreki? Da je spregovoril tako, kakor da se njegova poezija tiče vsakogar? Le zakaj je ob tej priliki pustil ob strani elitnost in virtuoznost? Sam si predstavljam, da zato, ker elitizem in virtuoznost sicer res premagujeta vse razdalje, ne ustvarjata pa nujno človeške bližine, ki je za poezijo neobhodna. Še posebej, kadar je poezija razglašena za epicenter neke kulture in neke nacije.

Vsi se spominjamo, da je lani septembra Prešeren obiskal frankfurtski Deutsches Romantik-Museum. Zdelo se je, da se je vanj podal po uradni dolžnosti. V sklopu spremljevalnih priredeitev frankurtskega knjižnega sejma. Vendar je bil ta obisk mnogo več od prozaične spremljave. Prešernovo srečevanje z njegovimi nemškimi sodobniki in somišljeniki je najprej pokazalo, da lahko velike ideje in forme zrastejo tudi na majhnih travnikih, na kar doma radi pozabljamo. In da trajajo preko časov in meja. Tako kot trajajo v Zdravljici in v Schiller-Beethovnovi Odi radosti, ki ki ju Slovensci in Evropejci ob najbolj slovesnih priložnostkih poslušamo s himnično pozornostjo. – Ko je hodil po muzeju, je Prešeren srečal misel, ki ga je navdušila. To bi bilo nekaj za moje postmoderne rojake, si je rekel. Romantiko so dali sicer na hladno, glede prihodnosti pa vendarle ne morejo biti prepričani, da imajo prav, če prah povsem prekrije Schillerjev premislek: Žívi s svojim stoletjem, ne bodi pa le njegov odsev; priskoči na pomoč sodobnikom, vendar išči zanje v prvi vrsti to, kar potrebujejo, ne to, kar hvalijo.[2]

Vsi vemo, da se je času lahko prepustiti. V njegovem gladkem teku najdemo marsikaj gladkega, kar nam takoj ugaja. Neprimerno težje pa je v labirintih kronosa priti na sled temu, kar potrebujemo, temu, kar je zares bistveno. Situacija je paradoksna. Človek je z obema nogama v svojem času, da bi se dokopal do najvažnejšega, pa bi moral biti vsaj korak pred njim. Umetnost ta korak od nekdaj išče. Biti pred svojim časom pomeni, videti v njem več, kot v njem običajno gledamo. Šele v tem primeru se namreč lahko vse odvečno poradira in vse se le na bistveno zgosti, kakor pravi slovenski pesnik.[3] Umetniki to zmorejo. Z imaginacijo so sposobni posvetiti v notranjost stvari, ljudi in dejstev, da lahko odsevu bistvenega z njihovega dna potem sledimo tudi drugi. Umetniki so podobni svetilki, ki jo je nekdo pustil prižgano sredi belega dne, ker je preroško ocenil, da je za resnost življenja, za človekovo minljivost in za vsa veliko obljubljajoča hrepenenja samo svetloba sonca premalo.

***

Takih umetniških svetilk ni veliko in ni jih lahko najti. Pomaga, če jih iščemo med ljudmi, ki jih obiskuje navdih in svoj poklic opravljajo s strastjo. V umetnostnem resorju slovenske kulture je Upravni odbor Prešernovega sklada po skrbnem presojanju nekaj zelo svetlih našel tudi tokrat.    

Prešernova nagrada za življenjsko delo gre letos v roke pesnice Erike Vouk. Njen pesniški opus na zunaj označuje prečiščen izraz in urejena geometrija verzov. Na znotraj pa je njena poezija čisto taka kot počasi rastoči cvet. Krhek in gibek, ki spoštuje naravne ritme in potrpežljivo raste, da bi dosegel žlahtnost. Življenjsko pot zna naravnavati v življenjski cilj – v pomen in lepoto, ki sta sicer »nepopolni popolnosti sveta«, kot pravi pesnica, a sta kljub temu dovolj, da človeku pričarata barve in vonj brezčasnosti.  

Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejme tudi dr. Henrik Neubauer, nestor baletne umetnosti pri nas in v svetu. Velikan te krhke in gracilne ustvarjalnosti, katere ekspresivna kvaliteta se razvija v prostoru in mineva v času. Da se razživi in pusti sled v spominu sveta rabi razvejano infrastrukturo: vaje, imaginacijo, kondicijo, koreografijo, kinetografijo, labanotacijo, režijo, teorijo, monografije in članke, pedagogiko in programe, šole in mednarodne povezave. Težo te podporne dejavnosti je v Sloveniji v sedemdesetletnem delovanju na področju baleta in opere dr. Neubauer v obilni meri vzel nase. V baletni umetnosti ni področja, ki ga ne bi z dvigom kvalitete odločilno zaznamoval prav on, v operni režiji pa tudi ne.

Sodobnike, ki znajo posvetiti v notranjost stvari, ljudi in dejstev, pa smo v obliki nagrad Prešernovega sklada našli na naslednjih področjih.

Na področju literature v poeziji pesnice Miljane Cunta. V njeni pesniški zbirki z naslovom Nekoč smo zašli, zdaj se vračamo, se oglaša suveren lirični glas, ki prestreza bitje pesničinega srca in utripajoče ritme minljivega in trajajočega v svetu. Njena poezija nosi v sebi eterično lepoto zrelo zadrževanih občutij. Pesnici je uspelo poimenovati stvari, ki jih drugi opazimo kot pomembne šele, ko se poimenujejo na njen način.

Na področju uprizoritvenih umetnosti se je letos v fokusu prikazala ustvarjalnost dramske igralke Jane Zupančič. Prevzela nas je z vlogami iz zadnjih treh gledaliških sezon. Z njimi je v sferi igralske umetnosti posegla res visoko. Vloge gradi vedno tako, da je v njih vse, kar je zunanjega, organska posledica globokega uvida v notranje življenje dramskih likov in v notranje življenje gledališke artikulacije same. Svoje vloge objame, kakor objame školjka svoj biser, preden ga izoblikuje in pokaže.

Na področju glasbe je v prvi plan stopila mezzosopranistka Nuška Drašček. Zanjo je značilno občudovanja vredno sprehajanje med različnimi žanri. Z največjo lahkoto se giblje od opere, oratorija in kantate do samospeva, od ljudske pesmi prek popevke in francoskega šansona do muzikala. Visoko obvladovanje pevske tehnike ji omogoča razpreti vse tančine glasu, ki se v izrazu brez težav obarva tako lirsko kot koloraturno ali dramsko. In vedno navduši.

S področja likovnih in novomedijskih umetnosti prihaja v orbito izpostavljenih akademski slikar, illustrator in stripar Ciril Horjak. Z risbo zna lucidno zajeti in prikazati karakter upodobljenih likov ter situacij. Zaradi angažiranosti in duhovite pripovednosti ga je mogoče primerjati s Hinkom Smrekarjem, ki ga on tudi študijsko preučuje. Med striparji izstopa, ker vsebine v stripovsko formo prevaja z navdušujoče in sproščujoče profesionalnim risarskim znanjem.

Področje avdiovizualne umetnosti zastopa režiserka in scenaristka Sara Kern s celovečernim prvencem Moja Vesna. Film je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu Generation Kplus na 72. filmskem festivalu v Berlinu. Gre za zgodbo soočanja s človeško izgubo in krhkostjo. Kernova je s svojim prvencem ustvarila presunljivo lep filmski portret družine, uspešen festivalski film in prvo slovensko-avstralsko koprodukcijo. Vse troje navdušujoče bogati slovensko filmsko stroko in slovenski kulturni prostor.

S področja oblikovanja pa med nagrajence prihaja Tomato Košir. Prepoznan je po vrhunskem oblikovanju vizualnih sporočil, ki ga inovativno povezuje s fotografijo, ilustracijo, tipografskim znanjem in digitalno tehnologijo. Je specialist za področje oblikovanja časopisnih naslovnic, plakatov in vizualnih komentarjev k tekstom. Kljub časovnemu pritisku in odvisnosti od naročnikov, ki sta stalni sestavini njegovega dela, Košir nikoli ne ostane izven okvirov visoke likovne in semantično korektne profesionalnosti.   

***

Ogljični odtis je verjetno med najbolj frekventnimi izrazi našega časa. Vsi ga poznamo. Z njim merimo količino s človekovimi dejavnostmi povzročenih škodljivih vplivov na okolje. Prav lahko pa bi govorili tudi o človekovih dejavnostih, ki na okolje vplivajo pozitivno, ker imajo obliko refleksije, konstruktivnosti, inovativnosti in ljubeznivosti. Po analogiji z ogljičnim odtisom bi njihovo mersko enoto lahko imenovali tudi srčni odtis.[4] In ni težko ugotoviti, da med dejavnostmi z visokim srčnim odtisom od nekdaj na izpostavljenem mestu najdemo umetnost. Tudi umetnost tokratnih Prešernovih nagrajencev, saj prek izkustva nečesa navdihujočega vnaša v kulturo forme in vsebine, ki pomagajo, da dobé naša življenja obliko, barvo in melodijo. To je še posebej pomembno danes, ko branje sveta otežuje dejstvo, da je lahko moda v vsem, srčni odtis pa ne.

V imenu upravnega odbora Prešernovega sklada zato želim vsem vam v dvorani Cankarjevega doma, vsem Slovencem doma in v zamejstvu prešeren praznik slovenske kulture in umetnosti s kar najbolj intenzivnim in blagodejnim srčnim odtisom. Vsi ga potrebujemo. Tudi časi, ki se izrisujejo na horizontih naše zahtevne prihodnosti.  

(foto STA)

Ko se vse odvečno poradira in vse se le na bistveno zgosti je naslovil svoje odlično razmišljanje akademik Jožef Muhovič, predsednik Odbora za podeljevanje Prešernovih nagrad. Letos se je sedanji Odbor poslovil po štirih letih delovanja in je prav zato še kako pomembno, kaj je akademik Muhovič povedal. Objavljamo govor v celoti, saj gre za besede, ki dajo misliti, predvsem pa odražajo širino duha, ki je označevala štiriletno delo Odbora.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme