Skupno moramo po Kristusovih sledeh

Pred nedavnim je bil Matej Kos imenovan za člana škofijske komisije za mladinsko pastoralo. Imenovan je bil kot predstavnik Slovenske zamejske skavtske organizacije in obenem tudi slovenskih vernikov mlajše generacije. Povabili smo ga na intervju, da bi nam pobliže predstavil svojo novo vlogo in delovanje same komisije.

Funkcija, ki sem jo pred kratkim prevzel, pomeni predvsem to, da zastopam mlajše slovenske vernike tržaške škofije. Na tak način spodbujamo dialog z brati in sestrami italijanske skupnosti, katerim lahko pobliže orišem in predstavim dejansko stanje v naših slovenskih krogih, naše moči in šibkosti. Poleg tega lahko delujem kot neposreden člen, ki kroji dialog med škofijsko mladinsko pastoralo in mladimi verniki slovenske skupnosti. To je način, da se skupno podamo do konkretnih ciljev.
Kakšno vlogo lahko odigravajo slovenski verniki mlajše generacije v sklopu tega škofijskega organa?
Možnosti je veliko. Najpomembnejša je po mojem mnenju vloga vsakega posameznika v zvezi s pobudami in dejavnostmi škofije. Mladi se lahko tudi dejavno vključimo v raznoliko delovanje, na primer pri dejavnostih tropov za pripravo določenih dogodkov. Prav bi zato bilo, da bi posameznik ali skupina predlagal aktivnost, ki bi jo lahko izpeljala mladinska pastorala. Vloga mlajših vernikov je tudi zelo resna, če pomislimo, da igrajo mladi vse pomembnejšo vlogo v današnji družbi. Tudi Cerkev se tega zaveda in prav zaradi tega skušamo nuditi podporo mladim pri duhovni rasti. Če k temu prištejemo, da bi lahko tudi zamejci odigrali vodilno vlogo pri oblikovanju cerkvenih dejavnosti na škofijski ravni, je potencial res zelo velik.
Preden pa začnemo z velikimi projekti in sanjami, moramo seveda okrepiti prisotnost slovenske mladine v katoliških krogih.
Čeprav ste delo šele začeli, bi te vseeno vprašal, kako poteka delovanje v 'mladinski konzulti’. Kakšno vlogo ima ta organ v sklopu škofije, katere so njene pristojnosti in tvoje zadolžitve v njej?
Rekel bi, da skušamo predvsem prepoznati, ponuditi in udejanjiti učinkovite predloge in načrte za skupno rast v sodelovanju z ostalimi komisijami in pastoralnimi središči. Obenem prirejamo marsikaj za mladino: nekaj je že “standardno”, tako da je koledar dogodkov že določen. Datumi letošnjih srečanj so: evangelizacija po cestah, ki bo potekala 26. novembra, 11. marca in 3. junija, ko bo tudi binkoštno bdenje; dvodnevne duhovne vaje v sklopu predavanj sv. Justa v postnem času, in sicer 27. in 28. marca, ter bdenje za duhovne poklice 5. maja.
Prva dejavnost je že mimo, to je bilo bdenje sv. Justa 2. novembra. Dogodek je bil res navdušujoč, saj je bila stolnica sv. Justa prepolna mladih, med njimi je bil tudi kak starejši vernik, sicer mlad po duši. Bdenje je potekalo v luči škofijskega jubileja mladih. Vsebovalo je štiri oziroma pet trenutkov. Sprva smo se zbrali v cerkvi na Montuzzi, kjer smo se z uvodno molitvijo odpravili v procesiji na pot, na romanje do stolnice. Bil je to prvi simbolni trenutek romanja, ki je pridobil moč zaradi prestopa skozi sveta vrata usmiljenja. Sledili so trenutki v spomin na sveti krst, sveto birmo in evharistijo kot izvir skupnosti. Skozi vse bdenje sta nas spremljala molitev in petje, kar je močno pripomoglo k občutku svečanosti in pomembnosti trenutka. Naposled je sledilo čaščenje, ki se je vilo do jutranjih ur, sicer za tiste, ki so bili za to pripravljeni. V poldrugi uri, ko smo bili mladi tržaške škofije združeni v molitvi, so se vse meje, ki nas navadno ločujejo, enostavno razšle, pogreznile, in med nami je vladala Božja milost.
Kateri so cilji škofijske komisije za mladinsko pastoralo?
Točno določenih ciljev še nimamo, ravno zaradi tega, ker je bila nova komisija odobrena pred kratkim. Vsekakor se trenutno držimo ciljev, ki jih je začrtala prejšnja škofijska komisija za mladinsko pastoralo. Med cilje nedvomno spadata posredovanje ciljev sinode mladim ter zadovoljitev duševnih in bivanjskih potreb, ki jih mladi izrazijo: to je mogoče le s srečanjem s Kristusom. Ker so udeleženci dogodkov dejansko le člani mladinskih organizacij, smo si postavili za cilj to, da privabimo tudi mlade, ki niso dejavni v organizacijah. Tudi oni so del Cerkve in imamo do njih dolžnost, da jim omogočimo trajnost in kakovost poti verskega spoznavanja in utrjevanja. Želeli bi privabiti predvsem mladoletnike, da bi jim ponudili resno oblikovanje lastne verske poti, ki bi dolgo trajala. Sredstvo za to prizadevanje bi lahko postale priprave skupnih trenutkov, na primer molitvenih šol.
Kako misliš, da je slovenska verska skupnost nasploh dejavna in soudeležena pri krojitvi tržaškega škofijskega občestva?
Žal, imam vtis, da se slovenska verska skupnost ne čuti del širšega škofijskega občestva. Ne vem, ali je težava v tem, da so skoraj vsi dogodki v italijanskem jeziku, kar seveda oddaljuje slovenskega vernika, ali enostavno ni dovolj zanimanja za dejavnosti, ki jih ponuja škofija. Nekako imam občutek, da je pri nas precej prisotno t. i. vrtičkarstvo. Na primer: “Glejmo raje na naše, pa bo že”. “Italijanska skupnost ima škofijo, mi pa naše župnijske pobude”. Do določene mere je tak odnos razumljiv, a vendar vsi spadamo v širšo Cerkev. Da se tako zapiramo in oddaljujemo, gotovo ni dobro. To seveda daje tudi slab vtis ostalim vernikom v škofiji. Če želimo, da bo naša prisotnost bolj opazna in s tem tudi upoštevana (z večjo prisotnostjo slovenske besede), se mora okrepiti tudi naša udeležba. Seveda ne smemo nikakor pozabiti na trud posameznikov, ki redno sodelujejo s škofijo. Sprašujem pa se, ali nismo dolžni tudi ostali, kot kristjani, sooblikovati to stvarnost.
Kako je sestavljena mladinska konzulta in kako poteka dialog z italijanskimi vrstniki?
V škofijski komisiji za mladinsko pastoralo je dvajset članov. Komisiji predsedujeta dva duhovna asistenta, in sicer g. Davide Chersicla, ki je obenem odgovoren za mladinsko pastoralo, in škofov vikar g. Anton Bedenčič za slovensko skupnost. Ostali člani smo predstavniki različnih organizacij, ki sodelujejo s škofijo za vzgojo mladih, ter predstavnika redovnikov in redovnic. Pogovori potekajo urejeno, saj delamo vsi za isti cilj. Res pa je, da se nekatere organizacije nekoliko razlikujejo v delovanju in v zasledovanju lastnih namenov ter ciljev: to botruje resnejšim debatam, kar je seveda dobrodošlo in, moram dodati, tudi zelo konstruktivno. Težave nastopijo, ko je treba vzeti v poštev dvojezičnost. To ni pa zaradi tega, ker bi se kateri izmed prisotnih branil slovenske besede pri delu, marveč zgolj zato, ker se zaradi dvojezičnosti ves potek dejavnosti znatno zdaljša. Gotovo ni to razlog, da bi slovenščine ne uporabljali, je pa vsekakor vprašanje, ki ga je treba upoštevati. Pri tem nastopi posledično vprašanje: ali bi večje število udeležencev slovenske skupnosti pomagalo premostiti to težavo? Verjetno že! Sprašujem se zato, kako naprej. Zadeve se ne bodo hitro rešile. Ne bomo prišli do cilja kar čez noč. Na nas je, da se potrudimo in da pokažemo našo voljo in navdušenje, da počasi utrdimo našo prisotnost tudi na škofijski ravni. Moram pa pohvaliti g. Davida Chersicla, saj mu je to vprašanje precej pri srcu in si prizadeva, da bi potekalo vse v najboljšem redu.
Kako presojaš dejstvo, da je italijanska verska skupnost mlajših generacij razvejena, slovenska pa se osredotoča zlasti na prizadevanje pripadnikov Slovenske zamejske skavtske organizacije?
Dejstvo je, da je vernikov italijanske skupnosti preprosto več. Italijanska verska skupnost lahko mladim ponuja število različnih dejavnosti, ki se razlikujejo po intenzivnosti in prisotnosti na območju. Največ skupin mladih je pa v mestu, kjer je slovenska mladina manj prisotna. Če pa usmerimo pogled v vaške stvarnosti, lahko opazimo, da je tam slovenska mladina bolj dejavna v vaškem društvu (čeprav verjetno tudi na tem področju število krepko upada) kot pa v cerkvenih krogih. Slovenska zamejska skavtska organizacija je potemtakem ena redkih, če ne sploh edina opcija za mladino, da se lahko duhovno obogati v skupini vrstnikov.
Potrebovali bi na primer cerkvene delavce, ki bi lahko našo mladino tudi drugače zbirali in jih napotili h krojitvi širše duhovne skupnosti. Teh okoliščin primanjkuje! Res je, da je delo z mladimi precej naporno, ali je to razlog, da mlajše generacije prepustimo sami sebi? Ali res ne gre brez duhovnika ali redovnika in redovnice? Ali nismo vsi poklicani za širjenje evangelija in naše otroke vzgajati v Kristusovem nauku? Kot skavtski voditelj se težav dobro zavedam, vem pa tudi, da je alternativa verjetno še slabša. Vodenje mladih po poti življenja ni lahko, le-ta je polna ovir, a hkrati omogoča osebno rast in krepitev notranjega duha. Srčno si želim, da bi se lahko vsi tega zavedali in da bomo skupno stopali po Kristusovih sledeh, in če že ne drugače, bili mladim zgled dobrega kristjana.
IG

POGOVOR / Matej Kos

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme