Skupinsko delo, večni križ študentov

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (24)

Ne glede na študijsko smer nas prej ali slej doleti nesreča, da nam kateri od profesorjev dodeli skupinski projekt: ekipno delo očitno spada med splošne kompetence, ki jih študentje moramo usvojiti, preden diplomiramo. Saj ne, da se ne bi strinjala s tem, da je sodelovanje pomembna veščina – ne le na študijskem področju, ampak za življenje v družbi na splošno. Toda kot študentka prevajanja, kar je po svoji naravi bolj osamljeno opravilo, nisem pričakovala, da bo na izmenjavi večina mojih zadolžitev skupinskega značaja.

To sem izvedela na začetku akademskega leta, ko sem se šele privajala na novo študijsko okolje in je bil moj odnos do pouka približno tak: nikoli si ne bi drznila biti odsotna, vsakič sem izbrala sedež nekje sredi razreda. Ne v prvih vrstah, kjer bi bilo najnevarneje, da me profesorji nagovorijo, toda niti ne predaleč zadaj, kjer bi lahko preslišala pomembne informacije. Moj cilj je bil, da se skozi ure prebijem neopažena: pozorno sem spremljala profesorjeva navodila in srčno upala, da mi bo takoj vse jasno, da mi ne bi bilo slučajno treba vprašati za dodatna pojasnila ali – groza – nagovoriti neznane kolege.

Ko sem ob predstavitvi študijskega načrta ugotovila, kolikšen del moje ocene bo odvisen od sodelovanja s sošolci, me je torej resno zaskrbelo. Znašla sem se pred dvema vrstama težav. Pri nekaterih predmetih je delovne skupine določil profesor sam, kar pomeni, da se je moje ime pojavilo sredi seznama španskih imen, ki jih seveda nisem znala povezati z nobenim obrazom iz morja sošolcev. Toda morda je bilo še huje pri tistih predmetih, kjer so nam profesorji naročili, naj se kar sami porazdelimo v skupine. Kako naj se povežem z drugimi, če še z nikomer nisem spregovorila?

Po nekaj dneh – ali tednih – obupavanja, predvsem pa truda, da bi izstopila iz cone udobja in se prepričala, da nihče od kolegov ni zmaj, ki me bo pogoltnil v trenutku, ko stopim do njega s prošnjo za sodelovanje ali pomoč, sem končno našla sodelavce za vse skupinske projekte. Olajšanje pa je bilo kratkotrajno: moje težave so se šele začenjale.

Kdorkoli med bralci je v življenju kdaj študiral, na tej točki zagotovo že prikimava s sočutnim nasmeškom, saj si lahko dobro predstavlja, o čem govorim. Prepričana sem, da ima čisto vsak študent vsaj eno zanimivo zgodbo o delu v skupini: že v Ljubljani sem izkusila sodelovanja tako s popolnoma neodzivnimi ali nesposobnimi študenti kot s pretirano natančnimi ali takimi, ki radi paničarijo. Zdaj lahko le potrdim, da so težave povsod po svetu ene in iste.

Naslednji teden me čakata dva roka za oddajo skupinskih seminarskih nalog: prvi je v ponedeljek, drugi šele v petek. Pred kratkim sem se z eno od skupin dobila v živo, razdelili smo si gradivo, pripravili časovnico in načrt dela. Edino dosedanje dogajanje v drugi skupini, ki jo sestavlja kar pet članov, pa so moja občasna sporočila v skupni klepetalnici, na kateri se redkokdaj kdo odzove s kakim opravičilom ali izgovorom za to, da še niso našli časa za nalogo. Ne vem, ali je kdo to že uganil – toda neodzivna skupina je tista z rokom v ponedeljek.

Kot študentka na izmenjavi obiskujem predmete različnih letnikov, kar pomeni, da sodelujem tako z mlajšimi kot s študenti svojih let, ki so že pri koncu študijske poti. Na začetku mi je bilo nelagodno, da sem pet let starejša od ostalih članov skupine; zdaj pa sem se prav s prvošolčki najbolje ujela. Mislim, da nas je zbližalo predvsem popolno nepoznavanje novega univerzitetnega okolja. Skupaj smo tavali po kampusu v iskanju profesoričinega kabineta, skupaj skušali razvozlati, kako do prijave za vstop v knjižnico … Obenem pa smo si medsebojno pomagali, oni meni pri pisanju nalog v španščini, jaz njim pri razumevanju angleških virov pri jezikoslovju. Morda mi je katerega od njih celo uspelo prepričati, da bodo za destinacijo Erasmusa v naslednjem letniku izbrali prav Ljubljano.

Skupinski projekt, za katerega sem vse bolj prepričana, da se ga bom morala lotiti individualno, pa sestavljajo stari mački, izkušeni študenti zadnjega letnika. Z razliko od prestrašenih prvošolcev – in podpisane – se oni najbrž zavedajo, da za pripravo predstavitve ni potrebno več tednov, pač pa se je lahko lotijo noč pred rokom za oddajo.

Nisem prepričana, kateri tip študentov ima bolj prav. Iz sodelovanja z njimi sem se naučila le eno: odnosi s profesorji, način delovanja univerze, pa tudi sam učni program so lahko na tujih univerzah zelo raznoliki … Študentje z vseh koncev sveta pa smo si osupljivo podobni.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme