Skupinska glasba je pomembna v vzgojnem procesu – in ne samo za EPK

V Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel je steklo novo šolsko leto, učilnice so se spet napolnile, vodstvo šole je intenzivno vpeto v urejanje urnikov in načrtovanje nove sezone, ki bo – tudi zaradi Evropske prestolnice kulture 2025 – posebno bogata. O tem in drugem smo se pogovorili z ravnateljico prof. Alessandro Schettino.

Kako ste torej začeli šolsko leto 2024/2025?

Začeli smo ga z navdušenjem in s prijetnimi vtisi. Na septembrskem dnevu odprtih vrat, pred začetkom pouka, je bilo posebno veliko otrok, tudi manjših, iz vrtca, očitno se v zadnjih letih veča zanimanje za predšolsko glasbeno vzgojo. Kar se tiče tega, tudi skušamo usklajevati urnike skupno s športnim združenjem Olympia: staršem želimo pomagati tudi tako, da jim omogočimo, da čim manjkrat prihajajo na Drevored 20. septembra, kjer otroci v popoldanskih urah obiskujejo tako glasbeni pouk kot treninge. Glavnino vpisov smo uredili, vsi tečaji so dobro obiskani tako v mestu kot na podružnicah, nenazadnje na tržaški. Stekli so vsi tečaji klasične in moderne glasbe v obliki individualnega in skupinskega pouka. Letos želimo na poseben način spodbujati mlade k skupinski igri: to je povezano tudi z EPK-jem, z željo po okrepitvi komorne in orkestralne glasbe. Imamo kitarski in pihalni orkester ter godalno skupino, pa tudi zbore: vse te skupine že živahno delujejo. Skupinska glasba ima namreč posebno mesto v vzgojno-izobraževalnem procesu, poleg tega pa je pomembna, ker bomo v letu 2025 soudeleženi pri več projektih.

Boste v novi sezoni uvedli kakšno novost?

Letošnja novost je pouk glasbe za otroke od rojstva do 36. meseca. Kar je meni znano, tega v Gorici še ni. Ponuditi želimo nekake glasbene urice za otroke in mamice oziroma, zakaj ne, tudi očete. Gre za izkušnjo, ki jo bo ponudila učiteljica, ki je drugod to že uspešno izpeljala. S tem tečajem naj bi začeli v kratkem, saj smo prepričani, da bi lahko marsikoga zanimal. Verjamemo, da je glasba močna neverbalna govorica, ki povezuje ter pripomore k razvoju miselnega in čustvenega sveta. Prav je, da otroci rastejo z glasbo, ki je pomembna pri vzgoji, pa tudi v nadaljnji osebni rasti ne glede na to, ali kdo želi postati glasbenik ali ne.

Roža v vaši gumbnici so gotovo zbori, ki nosijo ime Emil Komel …

Naši gojenci so bili dejavni tudi med poletjem, nekateri so dosegli tudi visoke rezultate. Mešani mladinski pevski zbor je bil namreč septembra meseca v Varni v Bolgariji, kjer je dosegel četrto mesto na prestižnem zborovskem tekmovanju, ki velja za eno najpomembnejših v Evropi. Res so se izkazali in se polni navdušenja vrnili domov. Imeli so priložnost srečati se z vrhunskimi zbori, ugledni žiranti pa so jim namenili tudi zelo spodbudne besede. Prepričana sem, da stopajo v novo sezono z novim navdihom in močno željo, da bi nadaljevali po poti kakovosti.

Kar se tiče Evropske prestolnice kulture, že dalj časa prejemamo veliko klicev, rade volje pristopamo k različnim projektom in sodelujemo z marsikom, v določenem trenutku pa bomo morali izbrati med različnimi ponudbami, saj mladih ne moremo obremenjevati preko mere.

Sodelujemo pri več – tudi Interreg – projektih. Pred dvema tednoma smo bili v sklopu večjega evropskega projekta v gledališču La Fenice v Benetkah (na sliki spodaj). Otroški zbor se je namreč tam, pod vodstvom mentorjev iz slovitega teatra, udeležil delavnice na temo evropske himne. Sodelovali so tudi mali pevci Glasbene matice in italijanske manjšinske skupnosti v Sloveniji. Vsi skupaj se bodo v drugi polovici maja 2025 predstavili v Gledališču Verdi v Gorici, nakar se bodo sprehodili do Trga Evrope; tam se jim bodo pridružili otroci osnovnih šol iz Benetk in učenci šol Zveze primorskih glasbenih šol. Šlo bo za velik in zelo ‘mlad’ dogodek!

Naši zbori bodo sodelovali tudi pri projektu Ljubkine poti, ki ga pripravlja Kulturni center Lojze Bratuž. Sodelovali bodo tudi z drugimi kulturnimi ustanovami iz našega prostora, zaradi česar imamo v tem trenutku res veliko dela z načrtovanjem in usklajevanjem dogodkov. Posebno veliko jih bo v februarju, ko se bo uradno začelo leto EPK, v istem mesecu pa čakajo našo šolo tudi drugi pomembni dogodki, nenazadnje tradicionalno glasbeno srečanje “Silvanu z ljubeznijo”, posvečeno našemu ravnatelju Silvanu Kerševanu …

… ki vas z velike fotografije na steni tajništva vedno gleda s svojim nasmehom …

Res, vedno nas gleda, vedno je tu z nami. V uradu doživljamo tudi težke in napete trenutke, on pa je nasmejan … Prav rada ga pogledam. Njegov duh je na šoli vedno živ in navzoč. Ko se pogovarjamo, še vedno spontano uporabljamo izraze ali stavke, ki jih je uporabljal on, in se ob tem sproščeno nasmejemo. Mislim, da si je on želel prav to, da bi vedro in živahno nadaljevali njegovo delo.

Veliko truda vlagamo tudi v naš drugi projekt, v peto mednarodno tekmovanje Musica Goritiensis, ki bo potekalo spomladi. Datum moramo še določiti glede na uradni koledar EPK. Za nas je namreč to organizacijsko in finančno zahteven projekt, zato ne bi želeli, da bi potekal v senci kakšnega drugega, večjega dogodka. Tekmovanje za violiniste, čeliste, pianiste in solopevce v različnih starostnih kategorijah nameravamo obogatiti s prisotnostjo orkestra; o tem smo se že dogovarjali z žiranti v prejšnjih letih, bili so navdušeni. Tekmovanje naj bi potekalo – v Gorici in Novi Gorici – po ustaljenem redu, orkester bi spremljal nastopajoče v višjih kategorijah in v finalnem delu; nagrada EPK pa bo dala dobitnikom nagrad možnost koncertiranja v našem in širšem prostoru.

Ob vseh različnih projektih poteka seveda tudi redna šolska dejavnost …

Seveda. Še naprej nudimo glasbeno izobrazbo po italijanskem in tudi slovenskem programu. Imamo konvencijo s tržaškim in videmskim konservatorijem. Stvar je sicer nekoliko zapletena … Naša glasbena šola naj bi otrokom nudila osnovno glasbeno izobrazbo, konservatorij pa je po reformi prava univerza; vmes naj bi bile državne srednje šole in liceji z glasbeno usmeritvijo. Iz teh šol pa na akademsko raven ne prihaja dovolj učencev, več jih izhaja iz zasebnih glasbenih šol, ki niso prave šole, ampak bolj društva. Italijanska glasbena reforma je torej zares problematična. Po drugi strani ima Slovenija zelo dobro strukturiran glasbeni šolski sistem, vsako večje mesto ima državno glasbeno šolo, ki nudi otrokom in mladim kontinuiteto v izobrazbi in tudi uradna potrdila o opravljeni poti.

Zaščitni zakon 38/2001 za Slovence v Italiji še vedno vsebuje člen, ki govori o slovenski sekciji na konservatoriju, zadeva pa ni tako preprosta, sploh pa ne hitro rešljiva. In vendar tvegamo, da se naša vloga oz. naše delo razvrednoti. Ne bi želela, da bi se vzgoja, ki jo nudi naša šola, zreducirala na eno izmed popoldanskih dejavnosti …

Vedno več je razpisov, projektov …

Da, redno jih moramo spremljati, zlasti deželne. Če hočemo prejemati javne prispevke, moramo pač snovati dogodke in se prijavljati na razpisih. Vedno več je tudi mreženja z drugimi ustanovami, kar je zelo dobro, po drugi strani pa moramo biti pozorni na to, da preveč ne obremenjujemo gojencev, ki so že zaposleni s poukom. V kakšnem trenutku bi v naših uradih morda potrebovali še kakšno dodatno pomoč; če namreč želimo narediti nekaj dobro, je najprej pomembno temeljito načrtovati. Mislim, da bo v prihodnje vedno manj sredstev za redno delovanje in vedno več razpisov za take in drugačne projekte.

Svoje delo bomo zato nadaljevali samostojno in v sodelovanju s krajevnimi ustanovami. Če nas bodo še klicali iz gledališča La Fenice, sodelovanja ne bomo odvrnili, saj gre za zelo prestižno, čudovito ustanovo. Ko bi ne bilo evropskih razpisov oz. EPK, bi nas niti ne povohali … Je pa to sodelovanje lepa priložnost, da navezujemo nove plodne stike in spoznavamo nove ljudi. Beneška ustanova nam je tudi predlagala nekatere delavnice za otroke s starši, tudi to je pomembno, saj se starši tako lahko bolje zavedajo vloge in pomena, ki ju ima glasbena vzgoja. Otroci so bili v Benetkah izjemno navdušeni, da so lahko stopili v to gledališče, ki velja za eno najlepših in najbolj znanih na svetu. Bili so več kot navdušeni, La Fenice jih je povsem očarala. Projekt imamo tudi s tržaškim konservatorijem Tartini, z ljubljansko akademijo in drugimi glasbenimi šolami. Naš koledar je res poln.

Na našem ozemlju je SCGV Komel kapilarno navzoč …

Podružnice imamo od Brd do morja: v prostorih osnovne šole v Bračanu, v Štandrežu, Doberdobu, Devinu in Trstu. Z vpisi smo zadovoljni. V Devinu bomo po novem imeli tudi zbor, želimo namreč ponuditi tudi nekaj novega.

Delovanje na podružnicah je različno kot v mestu, saj se mora prepletati z vaško stvarnostjo. Zato je treba vzdrževati stike z društvi in občinskimi upravami, se povezovati. V Bračanu imamo posebno vlogo, saj družinam naših gojencev nudimo priložnost, da spoznajo slovensko kulturo in realnost. Zaradi vsega tega je na podružnicah več dela. Ker pa je to pomembno in vanj verjamemo, ga želimo nadaljevati.

V Trstu imamo podružnico zadnjih nekaj let, ko tam poteka pouk klavirja in teoretičnih predmetov; v kratkem bomo ponudili še pouk enega pihala in enega godala. V preteklosti je bilo veliko povpraševanje po podružnici v Trstu, nismo pa imeli priložnosti je tam odpreti. Pred nekaj leti se je ta priložnost ponudila, naši upravitelji so sklenili, da poskusimo, odziv je bil in je dober. Imamo skupino staršev, ki močno podpirajo to delo, profesorico, ki je zelo zavzeta in aktivna. Ko začneš z manjšim projektom in dosežeš določene rezultate, se povpraševanje veča, ne da bi delal “reklamo”. Najboljša “reklama” je namreč kakovost, o kateri se glas očitno širi. Zato želimo to delo nadaljevati, seveda tudi v sodelovanju z drugimi tamkajšnjimi ustanovami. Trst je veliko mesto, tam je prostor za vse … Mislim, da lahko naredimo marsikaj lepega.