Skupaj, z vztrajnostjo in prijaznostjo zmoremo!

Pogovor / Franca Padovan, predsednica ZSKP

Ko so leta 1959 ustanovili Zvezo slovenske katoliške prosvete, so razna društva na Goriškem že redno delovala na prosvetnem in kulturnem področju, člani pa so čutili potrebo, da bi se povezali med sabo ali v ustanovo. O delovanju zveze in izzivih, s katerimi se bo morala soočati tudi v prihodnje, smo se pogovorili s predsednico Franco Padovan, ki zaključuje svoj zadnji predsedniški mandat.

Koliko društev je danes včlanjenih v ZSKP? Katere storitve jim zveza nudi?

Danes je v zvezo včlanjenih devetnajst društev iz goriške in videmske pokrajine. Pomagamo jim pri organizaciji projektov in njihovi promociji, spremljamo jih pri rednem delovanju, financiramo jih in jim pomagamo, da pridejo do prispevkov Dežele FJk. Da bi zveza pomagala članicam, je pred nekaj leti kupila tudi velik šotor, opremljen z odrom, ki je zelo primeren za različne prireditve izven običajnih kulturnih domov.

Naš namen je koordinirati dejavnosti društev, razvijati in ohranjati slovensko kulturno dediščino.

S katerimi podobnimi ustanovami sodelujete v Italiji in Sloveniji?

V Italiji sodelujemo z marsikatero podobno manjšinjsko organizacijo in ustanovo. Med temi so Zveza slovenskih kulturnih društev, Slovenska prosveta v Trstu predvsem pri podeljevanju priznanja Mladi oder, Kulturni center Lojze Bratuž, SCGV Emil Komel. Že več kot štirideset let gojimo lep odnos s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca, sodelujemo namreč pri Koroških kulturnih dnevih na Primorskem in Primorskih kulturnih dnevih na Koroškem. Na reviji Koroška poje vedno sodeluje po en naš zbor. Med slovenskimi ustanovami naj omenim lep in ploden odnos, ki ga imamo z Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in z Zvezo pevskih zborov Primorske iz Slovenije predvsem pri organizaciji pevske revije Primorska poje. Pri pomembnih projektih vedno stopimo skupaj!

Kakšni pa so odnosi z občinskimi upravami?

Odnosi so sproščeni, dobri. Sogovornike imamo v Ljubljani in Novi Gorici. Pred kratkim nas je z drugimi predstavniki slovenskih društev in organizacij v Italiji sprejel novi novogoriški župan. Pogovarjali smo se o vključenosti Slovencev v Italiji v prihodnost čezmejne skupnosti predvsem ob bližajoči se Evropski prestolnici kulture 2025. Pred leti smo bili ob 60-letnici delovanja zveze tudi med prejemniki nagrade Mestne občine Nova Gorica.

Tudi odnosi z Občino Gorica so dobri. Verjetno je k temu prispevalo naše sodelovanje pri Okusih ob meji (prisotni smo že od leta 2014). Naj povem, da zahteva sodelovanje na tej prireditvi zelo veliko truda in prostovoljnega dela, menim pa, da je naša prisotnost zelo pomembna in gotovo prispeva k vidljivosti in prepoznavnosti celotne narodne skupnosti. Odličen odnos sem imela z nekdanjim županom Ettorejem Romolijem in prav tako se dobro razumem tudi z Rodolfom Ziberno, tako v vlogi predsednice ZSKP kot tudi županje Občine Števerjan.

Ali je podpora matične domovine pomembna za redno delovanje zveze?

Sodelovanje z ustanovami iz Slovenije in podpora slovenske vlade ter Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu sta za nas zelo pomembna še posebno sedaj, ko združujemo moči in se pripravljamo na EPK 2025. Včasih se nam Ljubljana sicer zdi zelo daleč, priznati pa moram, da smo kljub temu imeli vedno odprt dialog s Heleno Jaklitsch, ko je bila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, in seveda tudi s sedanjim ministrom Matejem Arčonom, ki odlično pozna našo stvarnost. Prepričana sem, da moramo vztrajati in tudi take ugledne goste vabiti na naše prireditve, saj sta finančni podpori Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu in Javnega sklada bistvenega pomena za redno delovanje zveze in za pripravo projektov.

Kdaj ste postali predsednica ZSKP in kako je do tega prišlo?

Predsednica zveze sem postala leta 2004, ko je Damjan Paulin zapustil predsedniško mesto, pri tej ustanovi pa sem sodelovala že prej. Že od leta 1985 sem se udeleževala sej kot predstavnica društva Sedej, začela sem kot zapisničarka, potem sem postala tajnica, podpredsednica in nato predsednica. Iskreno povedano, sem se te vloge na začetku bala. Bila sem negotova in tudi primerjava s prejšnjimi predsedniki, moškimi, me je skrbela, saj ljudje od oseb, ki zasedajo vidno mesto v naši skupnosti, vedno veliko pričakujejo. Isto se mi je zgodilo, ko sem bila izvoljena za županjo.

Predsedniško funkcijo sem z veseljem sprejela in kmalu sem s sodelavci postavila na noge urad. Skušala sem nadaljevati z delom svojih predhodnikov, obenem pa sem uvedla potrebne novosti, pri tem pa sem odnose z vsemi soudeleženimi pri delu vedno gradila na spoštovanju in dialogu. Zveza ni samo predsednica, zveza so vsi, ki pri njej razstejo in se razvijajo, jaz sem samo njena predstavnica!

Kako se je vaše delo pri zvezi spremenilo v letih?

Delo se je s časom zelo spremenilo, postalo je zahtevnejše. Do večje spremembe je prišlo, predvsem ko je Dežela FJk spremenila svoj sistem financiranja in brez naše pomoči, brez vključitve v zvezo, manjša društva sploh ne bi dobila finančnih sredstev.

Zveza in njeno poslanstvo sta mi vedno bila pri srcu. Vedno sem delala z veseljem, čeprav prepoznam težave, s katerimi se morajo naša društva soočati. Vsa občutijo pomanjkanje usposobljenega kadra, še posebno pri pripravljanju prošenj in na upravni ravni. Italijanska država zahteva npr. od društev spremembo statuta in vpis v register RUNTS za tretji sektor – pri tem naša društva nujno potrebujejo oporo in mislim, da smo jim pri zvezi lahko v pomoč. V našem uradu je prišlo tudi lani do večjih sprememb: upokojila se je Patricija Florenin, ki je veliko let delala pri nas, nato se nam je pridružil Igor Antonič, od februarja letos pa še David Grinovero.

Vi ste tudi učiteljica, predsednica SCGV Emil Komel, županja Občine Števerjan, ste tudi v upravnem odboru SSO. Kako usklajujete vse to z zasebnim življenjem?

Brez podpore svoje družine bi vseh teh funkcij ne sprejela, saj zahtevajo veliko dela in časa. Hvala Bogu imam v šoli polovični delovni urnik in zato zmorem svoje delo usklajevati z zasebnim življenjem, moji dnevi pa so zares polni in noči so večkrat neprespane. Nikdar mi ni dolgčas, odgovornosti (predvsem v vlogi županje) pa imam veliko!

Najtežje mi je, ko določene težave ne morem rešiti, v takih primerih se počutim nemočno, nesposobno, pri delu na zvezi pa sem se naučila biti vztrajna in nekonstruktivne kritike me ne prizadenejo več. Še posebno počaščena sem se bila ob sprejetju predsedniške vloge pri šoli Komel. To predstavlja zame izziv in novost; tudi tokrat sem ponižno in z velikim navdušenjem priskočila na pomoč.

V času vašega predsedovanja se je delovanje ZSKP razširilo tudi na Videmsko pokrajino. Kakšno je trenutno stanje društev na tem območju?

Na začetku je imela ZSKP tri članice, v času predsedovanja Damjana Paulina dvanajst, danes jih je, kot rečeno, devetnajst. Od leta 2015 smo v zvezo sprejeli tudi slovenski združenji Don Mario Cernet iz Ovčje vasi in Don Eugenio Blanchini iz Čedada, sicer bi ostali brez deželnih javnih prispevkov. Društvi sta aktivni, prirejata srečanja in kulturne večere, pri tem pa potrebujeta podporo zveze. Žal mi je, da v teh letih nismo imeli možnosti, da bi jim nudili še konkretnejšo pomoč. Prizadevala sem si, da bi koga na Vdemskem tudi zaposlili, a do tega žal ni prišlo.

Kako pa bo zveza vključena v projekte za EPK 2025? Na kakšen način boste pomagali članicam?

Pri zvezi smo že razmišljali o načrtih za EPK 2025. Gotovo bomo pripravili kak skupen projekt s KCLB in glasbeno šolo, nekaj inovativnega, namenjenega predvsem mladim. Kar se tiče konkretne pomoči našim članicam, je naša naloga ta, da jim nudimo čim več informacij. V ta namen sta SSO in SKGZ na pobudo Slovenskega deželnega gospodarskega združenja in z njegovim sodelovanjem ustanovila projektno pisarno, ki bo pomagala, svetovala, preverjala gradivo in postopek priprave projektov, s katerimi se bodo naša društva prijavljala na razpise.

Na splošno gledano, kaj mislite o EPK 2025? Kaj bo ta projekt prinesel našemu ozemlju, še posebno Slovencem v Italiji?

EPK 2025 je edinstvena priložnost, ki je ne smemo zamuditi, v upanju seveda, da bo po njej tudi kaj ostalo. Kot števerjanska županja opažam, da že od lani prihaja v naše kraje ogromno turistov, še veliko več jih bo prišlo in to moramo izkoristiti, ustvariti primerno ponudbo. Kulturnih pobud bo veliko, velik problem pa predstavlja pomanjkanje nastanitev. Bojim se, da na italijanski strani meje ne bomo zmogli sprejeti vseh turistov. Na tem področju se moramo bolje organizirati, moramo pohiteti. Kot manjšina pa moramo nujno držati skupaj in pokazati, česa smo sposobni. Promovirati se moramo, da nas bodo tudi tujci spoznali.

Na kaj ste najbolj ponosni, če se ozrete nazaj, na vse opravljeno delo pri ZSKP?

Gotovo sem ponosna na našo “Slovensko vas” na Okusih ob meji, z velikim zadoščenjem pa se spominjam predvsem operet, ki smo jih postavili na oder. V teh predstavah smo združevali petje, glasbo, gledališče, vse to, kar v polnosti predstavlja dejavnost zveze in prostovoljno delo društev. 

Zakaj ste se odločili, da ne boste več kandidirali za predsedniško mesto? Boste v delo še naprej vključeni?

Na občnem zboru, ki bo v torek, 21. marca, bomo izvolili novega predsednika in predstavili tudi publikacijo, v kateri bo opisano delovanje naših društev v zadnjih šestih letih. Naj povem, da mi je sicer žal, da ne bom več predsednica ZSKP, ker sem se v to ustanovo povsem vživela. To delo je zame pravo poslanstvo, po devetnajstih letih pa je prišel čas, da postane predsednik kdo drug, potrebna je prevetritev. Zveza potrebuje nove ideje, gotovo pa bom še naprej pomagala. Ob koncu svojega predsedovanja se zahvaljujem vsem društvom, posameznikom in ožjim sodelavcem, saj moj moto je vedno bil: ZSKP ni samo predsednica, zveza smo vsi mi!

Kaj svetujete novemu predsedniku/predsednici?

Svetujem mu, naj se ne boji, naj vztraja, naj bo optimist, naj nadgradi to, kar že obstaja. Nov predstavnik ZSKP bo moral naprej graditi na vrednotah, ki so bile vsem nam položene v zibelko, na demokraciji, krščanstvu in slovenstvu, na tem, kar nas tudi od drugih razlikuje. Zveza mora ostati zvesta svojim koreninam in obenem zreti v prihodnost.