Skrivnostni izvor klavirja znamke Bösendorfer v studiu Radia Slovenija in tragična zgodba lastnikov

V Društvu slovenskih izobražencev ogled filma Pošvedrani klavir in pogovor z gostom Petrom Hribarjem

Prek zgodbe protagonistov romana To noč sem jo videl Draga Jančarja, ki je izšel leta 2010, je slovenska javnost po dolgih 64 letih molka odkrila kruto usodo, ki sta jo zakonca Hribar doživela ob divjanju revolucije med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Dvanajst let po izidu romana se je lani režiser Miha Vipotnik v filmu Pošvedrani klavir lotil iste tematike, vendar s čisto drugega zornega kota.

Na izredno zanimivem ponedeljkovem večeru v Društvu slovenskih izobražencev si je bilo mogoče ogledati omenjeni film, organizatorji večera pa so na srečanje povabili tudi Petra Hribarja, nečaka umorjenega Rada Hribarja.

Gre za delno dokumentarni, delno igrani, delno pa tudi animirani film. Pripoved se vrti predvsem okoli glavnega protagonista, starega klavirja, ki zapuščen stoji v studiu Radia Slovenija. Ne gre za navaden klavir, temveč prestižni in izredno dragoceni klavir znamke Bösendorfer, model 225, subkontra f. Kako in kdaj se je klavir znašel v studiu Radia Slovenija?

Filmska zgodba je zamišljena kot radijska kontaktna oddaja, ki jo vodi risar vinjet dr. Horrowitz in sprejema klice poslušalcev. Vse, kar ti pripovedujejo, sproti tudi skicira. Gledalec postopno z njim odkriva skrivnostno preteklost klavirja, ki je bila vseskozi ovita v “gosto meglo”.

Osebe, ki se v živo javljajo v oddajo, odstirajo tančice, ki prekrivajo resnico, da se gledalec postopno dokoplje do nje. V oddajo kličejo predvsem nekdanji hišnik radijske hiše “z zavidanja vrednim dobrim spominom”, ki je “vse budno opazoval”; nato upokojena arhivistka (nekdaj odlična pianistka, ki je na skrivaj ponoči igrala na klavir) in anonimni klicatelj.

Najprej arhivistka pojasni, da je klavir Bösendorfer, model 225, subkontra f, izredno dragocen klavir, ki ima pet tipk več kot ostali, in da ima čisto poseben, čudovit zvok. Skratka, gre za klavir, ki si ga lahko privošči le zelo premožen lastnik. Pod naslednjo tančico odkrijemo, da je bil klavir last najbolj sposobnega in bogatega slovenskega podjetnika, direktorja in lastnika tovarne bombonov in peciva Šumi, Rada Hribarja. Klavir je podaril svoji ženi Kseniji in ga zaupal bratu Petru Hribarju. Ta ga je imel v svojem stanovanju nad tovarno Šumi. Ker je Rado Hribar podpiral umetnost in umetnike, je vabil že uveljavljene pianiste (mednarodno znani, genialni slovenski pianist Ivan Noč je bil npr. njihov stalni gost), pa tudi mlade perspektivne glasbenike, da so lahko vadili. Hišnik odkrije še eno tragično resnico: ko je nova oblast po vojni uvedla nacionalizacijo, so klavir družini Hribar zaplenili in glasbilo prepeljali naravnost v studio na radio. Za to je poskrbel glasbenik Bojan Adamič, ki je tam dobil službo. Imel je čin majorja “in prihajal na delo kar v partizanski uniformi”. Imel je veliko politično moč in bil obenem glasbeni izvedenec, tako postane razumljiv njegov osebni angažma, da dobi prestižni klavir tudi v svojo uporabo (mimogrede izvemo tudi za dokumentiran podatek iz inventarja, da so po vojni slovenskim lastnikom zaplenili kar 900 klavirjev).

Odkrivanje podatkov o tem, od kod je klavir prispel na Radio Ljubljana, nas ponese v tragično poglavje slovenske zgodovine, v vojni in povojni čas, čas revolucije med vojno in po njej, čas terorja in umorov, nacionalizacije in zaplembe imovine mnogih Slovencev. Klavir postane simbol, tesno povezan s tragično usodo njegovih lastnikov leta 1944.

Predsednik DSI Martin Brecelj je po ogledu filma še spomnil, da je bil film nagrajen dvakrat: z vesno in z nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk.

Sledil je izredno zanimiv pogovor z gostom Petrom Hribarjem, ki ga je vodil Ivo Jevnikar. Pričevanje gosta se je dopolnjevalo z vsebino filma; obenem je pojasnil marsikaj o romanu To noč sem jo videl, saj je kot sorodnik neposredno prizadet in najbolj informiran. V mladih letih doma od staršev ni izvedel veliko (morda so svojega otroka s tem hoteli obvarovati), tako se je moral pred 30 leti sam posvetiti raziskovanju. Potrebno je bilo potrpežljivo čakanje in vzpostavljanje zaupanja v odnosu z ljudmi, ki se še vedno zelo bojijo spregovoriti. Naposled je le izvedel, kje ležita zakonca Hribar. Pred leti je dosegel, da so ju s krščanskim obredom pokopali v družinsko grobnico. Dosegel pa je tudi popolno rehabilitacijo in opravičilo s strani takratnega predsednika Boruta Pahorja. Isto je pomagal doseči prijatelju Hudniku za deset pobitih članov njegove družine.

Zanimivo je, da sta oba izrazila odpuščanje storilcem. Hribar je tudi izvedel za imena osmih od enajstih morilcev svojih sorodnikov. Ta imena pa bodo ostala skrivnost– zaradi potomcev, ki ne nosijo nobene krivde za zločine svojih staršev. Ne more pa odpustiti tistim, ki so z višjih pozicij ukazali umor (baje so “sodno obsodbo” zakoncev napisali na strgan list papirja).

Potrdil je veliko podatkov o družini, ki jih navaja film Pošvedrani klavir, saj je bil za režiserja glavni vir informacij prav on. Potrdil je npr. to, da so bili trije bratje Hribar izredno dobri piloti, pa tudi to, da je njegov oče z majhnim letalom v Parizu res poletel pod Slavolokom zmage (kot omenja film).

Od staršev je izvedel, da so prav oni doma zadnji videli Rada še živega dan pred umorom, ko je razburjen govoril o dveh grozilnih pismih, ki ju je dobil od gestapa in od partizanov. V obeh so mu grozili s smrtjo – prvi zato, ker so izvedeli, da pomaga partizanom, drugi pa so mu očitali poslovne stike z Nemci.

Po njegovem mnenju je Rado Hribar plačal z življenjem svojo naivnost, saj je bil prepričan, da mu partizani ne bodo storili nič hudega, ker jim je veliko pomagal. Zaupal je tudi svojemu vrtnarju, čeprav so ga opozarjali pred njim. Prav on ga je izdal in omogočil, da so vstopili na grad Strmol in ga prišli iskat prav na dan, predno je hotel zaradi preteče nevarnosti odpotovati v Švico.

Pisatelj Jančar v romanu ni niti približno opisal grozot, ki sta jih zakonca Hribar morala pred smrtjo doživeti – po mnenju Petra Hribarja zato, ker so bile za samega avtorja preveč pretresljive.

Na gradu Strmol so pod vodstvom Ivana Mačka – Matije uničili ves arhiv in se zelo potrudili, da so izbrisali vsak zapis imena Rada Hribarja.

Glede znamenitega klavirja Bösendorfer pa je povedal, da je ta bil res pri njih doma. Ko so po vojni prišli ponj in ga odpeljali, je njegov oče na vso moč jokal.

Peter Hribar si je pred kratkim ogledal klavir, ki je stal zapuščen v kotu studia. Zadnja leta je bil izpostavljen vsakovrstnemu slabemu ravnanju, bil je popraskan, razglašen, počena je bila akustična plošča, zaradi česar so ga hoteli vreči na odpad. Peter Hribar pa jih je pregovoril, da so ga dali popraviti, in po njegovi zaslugi so klavir obnovili – tako ima zdaj spet čudovit zven.

Peter Hribar je še vse povabil na ogled gledališke predstave To noč sem jo videl v izvedbi mariborskega gledališča, saj je z njo izredno zadovoljen in je predstava res vredna ogleda.