Skrivnostna privlačnost zla

Piše: Matic Batič

O televizijski seriji Breaking Bad (Kriva pota)

Nobena skrivnost ni, da je sodobna “visoka” kultura v krizi. Trditev je skorajda nepotrebno utemeljevati, dovolj je vsaj bežno spremljanje današnje kulturne produkcije, ki večinsko niha med neprodušno hermetičnostjo in mrzličnimi poskusi doseganja družbene aktualnosti, pogosto s prostaško-bizarnimi provokacijami. Zanimivo pa je, da ustvarjalna kriza ni omejena zgolj na to kulturno sfero, temveč je zajela tudi popularno kulturo, predvsem donedavnega njen najpomembnejši del, tj. filmsko produkcijo. Če je še pred nekaj desetletji Hollywood lahko ustvaril filme, ki so kljub vprašljivi estetski in moralni vrednosti na neki način nagovorili duha časa in postali splošno poznana kulturna referenca, pa je ameriška filmska industrija v zadnjih letih omejena bolj ali manj na priredbe stripovskih zgodb in snemanje (neposrečenih) nadaljevanj klasičnih filmov. Ti na račun kapitala iz preteklosti še vedno ustvarjajo bajne dobičke, a po vsebinski plati ne zmorejo povedati nič novega, zato se tudi hitro izgubljajo v amorfni množici filmskih spektaklov.

Na račun krize filma se je v zadnjih dveh desetletjih uveljavila televizijska serija, ki je vsaj nekaj let prevzela primat osrednjega vizualnega izdelka popularne kulture (če seveda zanemarimo videoigre). Po drugi strani pa vsaj nekatere televizijske serije predstavljajo tudi umetniški dosežek. Če je bila serija v preteklosti tako predvsem sinonim za “žajfnice” ali lahkotne komedije, so v zadnjih letih prav nekatere televizijske serije dosegle visoko produkcijsko in vsaj deloma tudi umetniško vrednost.

Izmed omenjenih serij po umetniški vrednosti in aktualnosti izstopa serija Breaking Bad (v slovenščini je bil naslov preveden kot Kriva pota). Trditev o kakovosti serije ni sporna, saj so jo številni avtorji razglasili celo za najboljši izdelek, ki je v zadnjih letih prišel na televizijo. Zanimiva pa je predvsem tematsko-idejna usmeritev, ki je presenetljivo klasična, označili bi jo lahko celo za konservativno oz. v marsikaterem vidiku blizu krščanskemu pogledu na svet.

Breaking Bad je zgodba Walterja Whita, vrhunskega kemika, ljubečega družinskega očeta in srednješolskega učitelja kemije, ki po spletu naključij in lastnih odločitev postane eden največjih izdelovalcev kristalnega metamfetamina v Novi Mehiki. Čeprav se njegova kariera izdelovalca mamil začne iz navidezno sprejemljivih ali vsaj razumljivih razlogov – Walter zboli za rakom in potrebuje denar za drago zdravljenje – se s tem seveda ne konča. Podzemlje Walterja srka vase, zaplete se v spore z drugimi prodajalci in razpečevalci mamil, po spletu naključij postane morilec, nakoplje si spopad z mehiškim mamilarskim kartelom itd. Skorajda odveč je dodati, da Walterjevo družinsko življenje zaradi tega trpi, pojavijo se konflikti z ženo in sinom. Za dodaten zaplet poskrbi njegov svak, ki je agent ameriške zvezne agencije za boj proti mamilom.

Sam zaplet je ustvarjalcem ponujal dve možnosti. Walterjev propad bi lahko postala še ena zgodba o neznosni utesnjenosti ameriškega predmestnega družinskega življenja, ki posamezniku ne dovoli samoaktualizacije, kar ga končno privede v spor s sistemom, ki se mora nujno končati tragično. Tako bi se serija navezala na dolgo tradicijo zahodne filozofije in umetnosti, ki zla ne vidi prvenstveno v človeku samem, temveč v zavrženih družbenih razmerjih. Na srečo so ustvarjalci znali pogledati globlje. Serija  subtilno obravnava številne probleme človeške eksistence, kot je npr. družina ali prijateljstvo, a zares jo zanima ena sama, najgloblja tema, tj. problem zla. Kaj sploh je zlo? Kakšna je njegova dinamika? Kako deluje, kako nas privlači? Kako lahko Walter v nekaj letih iz skrbnega družinskega očeta postane neusmiljeni Heisenberg (ime, ki si ga nadene kot izdelovalec droge)? Posebna odlika serije je, da ob hkratnem upoštevanju pomena družbenega konteksta za posameznikovo dovzetnost za zlo to vendarle primarno išče v globinah osebnosti. Moralnih odločitev zato ne moremo redukcionistično izpeljevati iz zunanjih okoliščin, temveč iz človekove notranjosti, v kateri se skrivnostno prepletajo želja po dobrem in slabosti, ki nas napeljujejo k zlu. 

Kot je bilo omenjeno, se Walter v začetku odloči za izdelavo metamfetamina, ker potrebuje denar za drago zdravljenje. A to je le prvi impulz, ki ni odločilen. Walterjeve denarne stiske je namreč kmalu konec, saj mu njegova nekdanja sodelavca in prijatelja, ki sta v preteklosti odkupila njegov delež v takrat neperspektivnem podjetju za vsega nekaj tisoč dolarjev, ponudita plačilo stroškov vsega zdravljenja. Podjetje je namreč medtem zacvetelo in denarja jima ne manjka. A Walter to ponudbo zavrne – njegov ponos mu ne dovoli, da bi sprejel denar od ljudi, ki sta ga po njegovem mnenju nekoč osleparila. Ta zamera iz preteklosti je tudi ključ za ves njegov propad. Walter si nikakor noče priznati, da se je za prodajo odločil sam, da je preprosto naredil napako. Zaverovan v svoj intelekt ne more sprejeti, da on, vrhunski kemik, životari kot srednješolski učitelj kemije (ter poleg tega gara še v avtopralnici, ker mora odplačevati hipoteko), medtem ko njegova manj nadarjena sodelavca zdaj živita na veliki nogi. Raje kot za sprejem denarja se odloči, da bo denar zaslužil sam, čeprav z izdelovanjem droge, ki uničuje življenje mnogim. Da je napuh tisti prvotni nagib, ki Walterja potisne čez rob, nakazuje tudi to, da je vseskozi odločen, da bo njegov metamfetamin najboljše kakovosti. Kot vrhunski kemik lahko seveda izdela najboljšo drogo, ki kmalu postane izjemno priljubljena po vsem jugozahodu ZDA.

Odločilen prelom se morda zgodi sredi prve sezone, ko je Walter soočen z odločitvijo glede umora ali izpustitve rivalskega izdelovalca droge, ki se znajde v njegovem ujetništvu. Spone krščanske morale, v katero je sicer vpet le še po inerciji, saj sam ni veren, mu preprečujejo, da bi zagrešil umor, čeprav zanj govorijo vsi drugi “racionalni” razlogi. Walter končno ujetnika ubije, čeprav mu okoliščine dopuščajo, da uboj opraviči in racionalizira kot samoobrambo. Zdi se, da je to trenutek, ko dokončno prestopi mejo. Sčasoma njegova definicija “samoobrambe” tako napreduje, da z njo opravičuje še tako zavržena dejanja. Ko stopi iz spon morale in zakona, postane lastni interes samoopravičujoč, Walter postane sledilec volje do moči.

Čeprav se Walter torej prepričuje, da potrebuje denar za zdravljenje ter za preskrbo svoje družine po svoji smrti, kmalu postane to le izgovor. Walter se predvsem želi dokazati, želi si pokazati, da je v nečem dejansko dober, celo najboljši. Ker ni dobil zasluženega priznanja kot kemik, se želi dokazati kot izdelovalec droge. Želi si prevzeti nadzor nad svojim življenjem, postavljati svoja pravila. Sčasoma začne v svoji novi vlogi Heisenberga dejansko uživati. Ko na koncu druge sezone izve, da njegovo zdravljenje učinkuje, je Walter besen. Zdaj nima več izgovora, zakaj je njegovo izdelovanje metamfetamina upravičeno. A hkrati se od svojega novega razburljivega življenja noče posloviti in seveda se prikladno pojavijo novi razlogi za nadaljevanje. Denar je zdaj le še merilo, s katerim dokazuje svojo superiornost.

Serija Walterjevo transformacijo predstavi kot počasno, skorajda neopazno drsenje na temno stran. Zato nam deluje popolnoma verjetna, gledalci lahko skorajda z grozo ugotavljamo, da bi se v podobnih okoliščinah verjetno odločili podobno. Pri tem je potrebno poudariti, da so Walterjeve odločitve njegove lastne. Čeprav lahko razumemo razloge, ki ga peljejo k njegovim odločitvam, bi se vedno lahko odločil tudi drugače. Lahko bi požrl svoj ponos in sprejel denar, ki mu ga ponujata nekdanja sodelavca, lahko bi prenehal izdelovati droge, ko je zdravljenje uspešno, itd. Tudi Walter sam večkrat ponosno ponavlja, da stoji za svojimi odločitvami. Ko skuša njegova žena v 4. sezoni prijateljem pojasniti njegovo novo pridobljeno bogastvo z igralniškimi uspehi – Walter naj bi namreč bil zasvojen z igrami na srečo – sam to sinu ostro zanika. To ni bila nikakršna bolezen, njegovo bogastvo je sad njegovih odločitev in njegovega lastnega dela.

Konservativnost serije je iz povedanega jasna. Nemoč posameznika, ki se izloči iz varstva tradicionalne (krščanske) morale in civilizacije, prikaže Breaking Bad s pretresljivo brezkompromisnostjo. Tradicionalne moralne norme tako še zdaleč niso spone, ki bi posameznika omejevale v negativnem pomenu besede, temveč ograda, ki ga varuje pred nevarnostmi, ki pretirajo “zunaj”. Hkrati pa je ta civilizacija prikazana v vsej svoji krhkosti. Njena ohranitev zato zahteva nenehno sodelovanje posameznikov, ki se morajo vsakodnevno odločati za dobro nasproti zlu. Antitezo predstavlja svet prepovedanih drog, ki je prikazan tako pretresljivo, da predstavlja izziv za vse liberalno-libertarne zagovornike legalizacije, ki želijo ta problem preprosto prepustiti nevidni roki trga. Vpliv drog na posameznike in družine je uničujoč, serija nam ne prihrani prizorov naravnost srhljive bede in pomanjkanja vsakega človeškega dostojanstva, najhujše žrtve katerega so otroci. A žrtve niso le odjemalci, žrtve so tudi preprodajalci drog, ki preko kupčije s smrtjo prav tako izgubljajo svojo človečnost.

Serija sledi neizprosnim moralnim pravilom. Walter z brezobzirnim poskusom samoaktualizacije zastruplja družbo okrog sebe. Posledice njegovega zla so očitne in vidne, pred njimi si ne moremo preprosto zatisniti oči. Za svoja dejanja zato nosi odgovornost, ki jo mora plačati. Avtor serije Vince Gilligan je nekoč izjavil, da si lahko predstavlja svet brez nebes, nikakor pa ne sveta brez pekla. Morda ni naključje, da se mora Walter na koncu pred roko zakona umakniti v ledeno samoto ameriškega severa. To lahko morda razumemo kot aluzijo na zadnji Dantejev krog pekla. Tudi v tem oziru se Breaking Bad naslanja na klasično evropsko tradicijo in tako predstavlja enega redkih uspešnih primerov sodobne kreativne adaptacije klasičnih kulturnih in celo teoloških elementov z novimi izraznimi možnostmi. Iz tega razloga lahko Kriva pota marsikaj ponudijo tudi katoliškemu gledalcu, ki bo v seriji našel številne skupne točke s svojo tradicijo, priložnost za razmišljanje o različnih oblikah, v katerih se pojavlja zlo oz. greh, predvsem pa možnost za premislek o svojih lastnih slabostih in skušnjavah.

Preberi tudi

Skrivnostna privlačnost zla

Bodi človek

Družina,  prva točka v politiki

Bodi človek

Gospod, prebudi se, kaj spiš?

Bodi človek

Razmišljanje ob epidemiji covida-19

Bodi človek

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme